Če tako pomislim, sem se večkrat slišala reči, da je nekaj vulgarnega na tem, da med svojim življenjem in umetnostjo naklepno ne postaviš zidu (ali jezera), ki bi ju držal narazen – in vendar je bilo pri Jovanovićevem Boris, Milena, Radko prav to, kako blizu in kako navzkriž si je prihajalo besedilo s trači iz Jovanovićevega življenja, tisto, kar je drami podelilo dodano vrednost. Sicer pa nič: ker mi uprizoritve nikdar ni uspelo pogledati, nisem zares vedela, kaj me čaka, in sem z nelagodjem predvidevala variacijo na temo kaj-hoče-ženska-kdo-bi-zares-vedel-a-bi-jo-mogoče-vprašali-pa-saj-ni-zares-treba-itak-je-ne-bi-razumeli, pa se je izkazalo nasprotno. Ženska namreč ve, kaj hoče, in kar hoče, je poliamorija: ženska, edina v Jovanovićevi drami, ki ji je sploh kaj jasno, ve, da se čustvovanja ne da ne nadzorovati ne sankcionirati, in da če je osamljena, neuresničena, neizživeta, s spomini vezana na svoje staro in s prividom zatreskanosti na svoje novo življenje, vse od tega pač drži in je treba vse od tega občutiti hkrati. Moški pa pri tem lahko samo nemočno visijo v Vesolju, pijejo in se čudijo.
Hvala Manci G. Renko za štafeto in Nadini Štefančič za to, da jo bo ponesla naprej.
Povezava: Dušan Jovanović: Boris, Milena, Radko