V dramskem tekstu Katje Perat postane Šeherezada skozi renaracije arabskih pravljic glasnica vseh punc, ki ob večerih dobro vedo, da so njihove pravljice obsojene na smrt. Zato ne morejo spati, njihova 1001 noč je polna majhnih prhutavih nočnih krikov. Zatekajo se k nedokončanim zgodbam noči v upu, da bo zori ostalo razumevanje, da bo jutro razgrnilo zavese svobodi. Ne vedo, da govorjenje ne more ustaviti potopa srca in da razumevanje nujno ne prinese tolažbe. Že samo zgodba o tem, kako si noč rešiti, je “dolga in zamotana, ljudje pa neučakani in lačni preprostih zaključkov,« obenem pa je za vsako žensko z zgodbo še tisto nenehno živčno utripajoče vprašanje, ki ga v drami postavi Šahrijar: “Si pa kar samozavestna pri blatenju pripovedne tradicije. Kaj pa je na tvoji zgodbi, kar ji daje patino odličnosti?” Šeherezadin vsevišnji besedni tok nosi vse razkošje jezika in podobja dekliške domišljije, slika ta začasni beg punc, ki bi rade še enkrat izpričale vse lepe in strašne stvari, tik preden bo treba odločno nastopiti, vzeti rezilo v lastne roke in odrasti – ali pa propasti, za vedno živeti kot ujetnica noči.
Hvala Katji Perat za zgodbe in štafeto, ki jo predajam v teatrofilsko zavetje gledališkega kritika Roka Bozovičarja. Pa lep začetek novega leta vsem bralcem!
Povezava: Katja Perat: 1001 noč