Ljubi Aji Kobe hvala za izziv, portalu SiGledal pa za zamisel, ki je rodila tako bogat nabor odličnih besedil. Branje nekaterih vzbuja spomine na predstave, nekaterih drugih pa povsem nove, lastne mentalne podobe …
Nekako se ob tem zdi naravno, da v ospredje stopijo teksti, ki s seboj že nosijo močno odrsko prezenco. Ni jih malo, ki so močno zaznamovali tudi oder Lutkovnega gledališča Maribor. Med temi izbiram sveže besedilo na portalu – Spake avtorja rokgreja. Kdo je spaka in kaj določa spako – fizična pojavnost, značajska sprijenost ...? Svetova obstrancev in »normalnih« ljudi usodno trčita in odpreta prav ta vprašanja. Pa vprašanje zaprte skupnosti, kjer je norma telesna pohaba in kjer veljajo samosvoja pravila. Skupnost, v kateri raniš enega in je ranjen vsak. Tako sta telesno normalna in fizično lepa dramska lika, ki s svojim moralno nedopustnim posegom ogrozita skupnost, obsojena na kazen. Ta ju pridruži spakam in jima onemogoči odhod iz kroga telesno nepopolnih.
Navdih za predstavo sta avtor besedila Rok Vilčnik in režiser Bojan Labovič našla v danes kultnem filmu Toda Browninga Freaks iz leta 1932, ki pa je v času nastanka vzbujal nelagodje in so ga ustvarjalci morali celo radikalno okrajšati. Rokgre je znano zgodbo ubesedil v bolj poetično različico s songi, ki ganejo in bolijo. Samo za drobno ilustracijo:
Vse je v redu z mojo dušo,
taka je kot prej,
samo malo je načeta,
saj bo spet kdaj polna.
Prej al' slej ...
Duše spak in duše fizično lepih so ranjene in načete, stiska in sreča, grenkoba in lepota, moralni prav in narobe ... se prepletajo do nerazpoznavnosti.
K prebiranju in izbiranju vabim ljubo gledališko lektorico, bralko in prijateljico Metko Damjan.
Povezava: Rokgre: Spake