Hvala Evelini Pavlovskaji za predano štafeto in s tem možnost sodelovanja pri projektu.
Ker sem kot študentka primerjalne književnosti že prebrala precej sodobne slovenske dramatike, sem iskala nekaj, česar še nisem poznala.
Po lepem številu prebranih tekstov sem se nazadnje odločila za dramo Mateja Pollicka z naslovom Manifest človeštva.
Gre za krajšo moderno dramo, razdeljeno na sedem dejanj. Tekst je dialog med Pripovedovalcem in Vrhovnim razsodnikom, ki komentirata stanje družbe in posameznikov, izgubljenih v njej. Ostali igralci v drami so zgolj nemi liki, ki v ozadju z mimiko orisujejo situacijo, v katero jih postavlja Pripovedovalec.
Glavna tema teksta je absurdnost današnjega sveta, izgubljenost majhnega človeka, razpetega med sistem, družbo in individualnost. Smo nemi opazovalci neskončnega razvrednotenja človeštva – sanje smo izgubili, misli nam uhajajo in jih zato kupujemo na razprodajah, smisel življenja pa projiciramo na nepomembne detajle. Tekst se skozi fragmentarne dialoge sprašuje o bistvu človečnosti in obstoju duše v materializiranem svetu, o iluziji svobode, o iskanju sreče v prostoru, omejenim z družbenimi pravili, rutino, ki nas duši, ter s spletkami usode. Stanje, v katerem smo se znašli – tako družba kot otopeli posamezniki, ki jo sestavljajo – pa lahko vodi le v (samo)uničenje. Ali je smrt res edini izhod?
Za naslednje priporočilo nominiram mojo sestro Lizo Jutro Norčič, nadebudno mlado režiserko in veliko ljubiteljico gledališča.
Povezava: Matej Pollick: Manifest človeštva