Ko sva se z Gazvodo pred časom pomenkovala o Menjavi straže, je rekel, da kani napisati komad o spopadu generacij. Nisem prepričana, da se mu jo to v celoti posrečilo. Pa nič ne de. Posrečilo se mu je namreč nekaj veliko pomembnejšega in predvsem veliko bolj trajnega. Napisati komad o človeškem značaju.

Ljudi v slovenski umetnosti kaže iskati z lučjo pri belem dnevu. Če smo čisto pošteni, kaže z lučjo pri belem dnevu iskati že vedenjsko vzročnost in motivacijo, kaj šele kompleksen pletež, ki mu v pogovornem jeziku radi rečemo osebnost. Ne vem natančno, koga ali kaj kaže kriviti, a vse preredko se zgodi, da bi umetnina, ki naj bi pripovedovala o nas, našem vedenju, razlogih zanj in njihovih posledicah, iz sebe iztisnila kaj, v čemer bi lahko prepoznali samega sebe, svoje bližnjike ali na splošno kogar koli, ki je človek in mu nič človeškega ni tuje. Potem pa Menjava straže. Ta drobna povest o bednih ljudeh, ki so svoje življenje z dušo in telesom privezali na usodo enega bifeja, ki mu nikdar ni šlo kaj prida in ne spodbuja ravno k upanju, da bo temu kdaj drugače.

Menjava straže je strahotno slovenski komad. Ne bi rada pretirano mazzinila, pa vendar. Ljudska modrost pravi, da v tistem oddelku Pekla, kjer hranijo Slovence, ni paznika. Naši sonarodnjaki so namreč več kot izurjeni v tem, da v poč gonobe radostno tiščijo drug drugega. In kot v tistem krogu pekla, tako v pričujoči drami. Dogajanje v Menjavi straže namreč poganja srhljiv, a vztrajen mehanizem, za katerega že leta čakam, da se nekako artikulira in najde svoje mesto v umetnosti. In evo ga. Gre za prebrisano taktiko negotovih, ki jo starši radi in pogosto urijo na svojih otrocih, ljubosumni ljubimci na svojih partnerjih, nekateri pa kar vsepovprek – svoj plen osamiti in mu vsak dan, večkrat na dan predano kot v molitvi ponavljati, da je ničvreden slabič, kakršnega nihče pri zdravi pameti ne bi mogel ljubiti, in naj bo zatorej vesel, da ima vsaj njih, sicer bi bil obsojen na prekletstvo večne samote.

Menjava straže je predvsem tragedija medsebojnega poniževanja, dajanja v nič, demoralizacije in omejevanja, v kateri še ljubezen služi kot grožnja in krepelce, s katerim bomo slej ko prej dobili po prstih.


foto: Darko Herič
Peter, princ teme Gazvodovih dramskih situacij, je ena najbolj destiliranih inkarnacij slabištva, kar jih je moč najti. Je živa priča in živ dokaz tezi, da je zagrenjenost hči nemoči: da jo rojeva strahopetnost, križana s ponosom, in da se je lahko odkrižamo samo tako, da poskusimo kljubovati svojim blokadam in zlomiti svoje odpore, ne glede na to, kako močna je tesnoba, ki jih ščiti. Kar pa je, seveda, veliko lažje reči kot storiti. Veliko lažje, po drugi stani, je vztrajati na svojem, se marinirati v lastni bedi in svojim šibkostim postavljati kapelice. Goreče zatrjevati, da je vsaka sprememba po nujnosti sprememba na slabše in se je za to proti njej treba boriti z vsemi močmi, z vso vednostjo in vsem orodjem, ki je na razpolago, od ognja, prek meča do česna in suhega prezira. Z vso agresijo, kar je premoremo, braniti zid, za katerega smo se zalezli za tako dolgo, dokler nikomur pri zdravi pameti ne bi več prišlo na misel, da bi ga preplezal in poskušal porušiti.

In ker je beda breme, ki ga je sila težko nositi, ni posebej nenavadno, da je za Petra kot povprečnega Slovenca prva pa tudi zadnja avtonomna odločitev, ki jo sprejme v življenju, samomor. Ker zanj ni treba (oziroma če smo ontološko natančni: ni mogoče) odgovarjati. Ni potrebe, da bi se mučili s pojasnjevanjem, opravičevanjem, upravičevanjem ali uporom proti tistim, ki naši avtonomnosti izstavljajo račune in bi si želeli, da bi vštric z njimi ostali zaspani, leni, nedefinirani slabiči.

In ker ima vsak dostojen šah ob črnih tudi svoje bele figure, nam Gazvoda servira Petrovega brata, Jureta. Redko žival, ki priča o tem, da ni ničesar bolj usmiljenja vrednega od dobrega človeka in da je prenesti zmožnost za upanje čez trhlo brv pubertete iz otroštva v odraslost redek vprašljiv dar, ki svojemu nosilcu obljublja predvsem posmeh za vsakim razpoložljivim vogalom. V svetu, ki mu vlada zagrenjenost, se upanje ne spodobi. Upanje namreč pomeni ranljivost. Vsako iskreno priznanje, vsaka javna namera, vsaka igra z odprtimi kartami namreč pomeni, da bomo, če bomo izgubili, izgubili vsem na očeh. Da bomo vsem na očeh oropani, ponižani, onečaščeni, da bomo vsem na očeh zlomljeni in da bomo morali vsem na očeh v svoji revi kot politi cucki odkrevsati domov. Česa takega pa si dostojen človek seveda ne more in ne sme privoščiti, zato je najbolj razsodno, da svoje upanje opusti, še preden vstopi. Da se odreče načrtom, željam in ambicijam, da se vkoplje v blagohotni cinizem, za katerim ga nihče nikdar več ne bo zalotil hrepeneti in mu bo vsakršna blamaža prihranjena na vekov veke amen. In ker Jure zaradi nekakšne sistemske napake še vedno upa, jih od svojega brata, ki ve bolje, redno dobiva po pički.

V tem taboru najdemo še nekoga: dekle ali njen prototip – kelnarico – luštno, a bog ne daj preveč, da ne bi bila slučajno samozavestna, dovolj zagnano, da ni dolgočasna, a ne preveč, da ne bi bila slučajno komu v napoto. Katja je proto-ženska skoraj vsakega filma, knjige, drame ali serije: prazno mesto brez specifičnih lastnosti, ena sama ne docela utelešena milina, ki jo lahko na svojo stran pridobimo že z eno samo nežno besedo, uho, ki vedno prisluhne, roka, ki vedno objame, čas in pozornost, ki ju je vedno dovolj, lik, ki se lahko v katerem koli trenutku priliči kateri koli naši potrebi in ki ga, ko ga ne potrebujemo več, brez prevelike škode postavimo nazaj na podstavek, s katerega smo ga sneli. In tudi ona upa. Upa, da ne bo vedno tako bedno, kot je danes, upa, da se da še kaj postoriti, da se da, če drugega ne, vsaj boriti za ljubezen, a tudi ona, srečnica, dobi po pički.


foto: Darko Herič
Vsem, ki bi si v Sloveniji enaindvajsetega stoletja radi privoščili ta nemogoči prestiž vere v manj ostudno prihodnost, je namreč treba dokazati, da so neumni. Treba jih je zlomiti, razčetveriti njihovo moralo, jih postaviti na svoje mesto in jim pokazati, da so čisto taki, kakršni smo sami – obsojeni na propad.

Pa še druge nianse so: Borovo pišmevritično povzpetništvo, Mladenovo agresivno samodokazovanje, ki ga ne more nasititi noben mogoč dosežek, Pepcin samoprezir in doktorjeva ljudomrznost – ljudi, ki v Menjavi straže polnijo bife, je težko imeti rad, vendar pa si je zelo lahko predstavljati, da med njimi živimo.

Zato se je Gazvoda motil, ko je svojo dramo okarakteriziral kot generacijsko. Pekel pasivne agresije, ki se koti v Menjavi straže, je namreč ravno tista stvar, ki vztraja v stoletjih in se ne pusti motiti družbenim spremembam, velikim vojnam ali revolucijam, kaj šele čemu tako banalnemu, kot je menjava lastnika lokala. Je tista stvar, ki je moreče dolgoživa in proti kateri se je treba boriti vsakič znova iz generacije v generacijo, ne glede na žrtve in veliko možnost neuspeha. Kloniti namreč pomeni umreti, ne da bi kadar koli zares živeli.

Gledališče, se govori, ima med vsemi umetnostmi največjo zmožnost za verno ponazoritev drame človeškega življenja in Menjava straže ta potencial s pridom izkorišča. Privede nas v domačo situacijo, med svoje sorodnike, družinske prijatelje, sosede, v bife, kjer smo sedeli že tisočkrat, nam servira koktajl medčloveških obračunov, v katere so nas že tisočkrat potisnili. Naš lasten habitat nam vrže v obraz in nas prisili, da si ga ogledamo. In to, tudi če ni posebej prijetno, potrebujemo. Ker šele z opazovanjem pride učenje in šele učenje nam lahko omogoči poskus pobegniti. In pobegniti je treba.

Ker ta zatohli Bife Slovenija, ki ga vsi skupaj naseljujemo, ta globel, v kateri drug drugega bezamo v žerjavico, vsem skupaj onemogoča, da bi s svojim omejenim človeškim časom napravili kaj pametnega. In glede na to, da bomo vsi umrli, je to velikanska škoda.


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/837 Kb)