Za nekatere tekste se zgodi, da v času nastanka delujejo kot svojevrstna znanstvena fantastika, čeravno se kasneje izkaže, da so bila njihova sporočila opozorila, ki smo jih žal spregledali. Zato bom za to rubriko izpostavil distopično besedilo Tjaše Mislej Panj, ki je iz dneva v dan bolj aktualno.
V njem namreč sledimo dogajanju v naslovnem prostoru, svojevrstnemu kompleksu, kjer najdejo zavetje t. i. trajno brezposelne osebe. Vodstvo tega panja, enega od mnogih v Sloveniji, želi za sekretarja pripraviti kulturni program, in glej si ga no, eden od varovancev doma je tudi umetnik, ki mora pripraviti proslavo. Pri vsem tem fabulo uokvirjata spremljanje skrhanih odnosov med uslužbenci kompleksa ter banalnost dehumanizacije posameznika v takšnem okolju.
Slednje je eden od glavnih razlogov, čemu ta zgodba deluje. Veliko avtorjev bi se teme Panja lotilo sila senzacionalistično, vse bi bilo na ravni kričečih sloganov, toda Tjaša Mislej besedilo umesti na področje izjemno blagega realizma, ki pa zaradi svoje subtilnosti še ostreje zareže, kadar se samo nakaže kakršnakoli krutost. Eksemplaričen je npr. trenutek, ko se lika pogovarjata o tem, da prebivalcem njihove institucije ne smejo reči pacienti, temveč varovanci, četudi se kasneje izkaže, da je prva oznaka primernejša za njun odnos do slednjih.
Panj se nam postopoma izriše kot svojevrstna obsodba družbe, ki se v pehanju za dobičkom odloči umakniti tiste, ki se niso prilagodili njenemu načinu razmišljanja. Da, to ni več distopična drama, ampak postaja že prerokba, toda iz tega besedila se bomo naučili ter kaj takega preprečili, drži?
Povezava: Panj