Trpljenje mlade Hane Katje Gorečan je tekst, h kateremu se lahko bralci vedno znova vračamo in v njem prepoznavamo lastne (ne)obrušene vogale. V njem se srečamo s skrajno neposredno, do konca živo junakinjo Hano. Hana je »nekdo, ki ga ni«, Hana z vso svojo samosvojostjo, neprilagodljivostjo, naivnostjo, nerodnostjo, občutljivostjo in ranljivostjo, s sanjami in strahovi, z intuicijo in ustvarjalno močjo, skratka z vsem, kar v tem svetu običajno ne gre gladko skozi, »ne bi smela biti«. Pa kljub temu je in se v vsakem poglavju, pesmi, prizoru sooča z dejstvom, da se je v svet, ki je največkrat neprijazen in nerazumevajoč, treba nekako umestiti. V tem smislu berem ta pesniško-dramski hibrid kot poziv k pogumu in tisti svobodi, ki pride, ko predreš strah. Ne glede na to, ali Trpljenje mlade Hane beremo kot monodramo ali pesniško zbirko, se v njem srečamo z zanimivim in umetniško svežim menjavanjem glasov in s prehajanjem med prvoosebno ter tretjeosebno perspektivo: na ta način se vzpostavljata večja ali manjša kritična razdalja in paleta odnosov do sveta, sebe in drugih. Neizprosna iskrenost teh glasov v Trpljenju mlade Hane je na prvi vtis tragikomična, zabavna, zbadajoča, v svojem bistvu pa močna in navdihujoča.
Povezava: Trpljenje mlade Hane