V turbulentnih časih, ki porodijo množična odporniška gibanja, kot so bila, denimo, antifašistična in protikolonialistična gibanja, v novejšem času tudi gibanja za varstvo človekovih pravic in pravic manjšin, protesti proti skorumpiranim političnim elitam, diktaturi kapitala in samodržcev raznih barv in usmeritev itn., pogosto nastanejo kulturne in umetnostne prakse, ki so tako ali drugače vključene v boje za družbene spremembe. V teh gibanjih proti militaristični, fizični, verbalni, strukturni ali kateri drugi obliki nasilja, navadno pride do organskega zraščanja poprej ločenih sfer umetnosti in politike, ki ju ne moremo več ustrezno poimenovati s starimi, od sedimentov tradicije in ideologije preobloženimi pojmi. Takrat moramo odpreti prostor za teoretski premislek o nečem, kar se dogaja tukaj in zdaj, pred našimi očmi, v kar smo tudi sami tako ali drugače vpleteni, in kar terja hipno refleksijo, čeprav nova, ustreznejša teoretska orodja za prakticiranje te refleksije moramo šele izdelati.
Pri tovrstnih umetnostnih praksah se orodje umetniškega izražanja spontano spreminja v orožje upora, v sozvočju z znanim Brechtovim geslom, da je (tudi) knjiga orožje. Umetnost, ki sama sebe doživlja kot "orožje", je lahko samo tista umetnost, ki se je odpovedala nekdanji meščanski avtonomiji in ki – ne v nasprotju, temveč v skladu s to pozicijo – ne trdi, da je lahko nadomestek za oboroženi boj v času vojne ali za politični boj v času miru. Poskuse konceptualizacije radikalnih performativno-političnih praks lahko najdemo v skoraj vseh velikih emancipatornih gibanjih preteklega stoletja, od "proletkulta" v času ruske revolucije in "urgentnega gledališča" v španski državljanski vojni, do "frontnega gledališča" slovenskih partizanov v času 2. svetovne vojne; ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju pred natanko sedemdesetimi leti je bila, v zgodovinski perspektivi, pomembna gesta upora svobodomiselnih slovenskih gledališčnikov proti okupatorju. Na trdoživost gledališča upora kažejo tudi novejši primeri: "gledališče zatiranih", gledališče v obleganem Sarajevu, gledališka skupina beguncev iz BiH v Sloveniji ipd., kakor tudi sodobne prakse, ki povezujejo gledališke in druge performativne oblike s političnim aktivizmom. Nedavne "vstaje ljudstva" so se začele prav v Mariboru in potem razširile po celi Sloveniji; del tega pisanega pouličnega dogajanja so bili tudi razni kulturni dogodki in performansi, npr. "Protestival", "vstaja zombijev", pred tem tudi protestno branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom itn.
O gledališču upora bodo 23. in 24. oktobra razpravljali raziskovalci, študenti, aktivisti in umetniki iz Slovenije in tujine. Večina prispevkov s simpozija bo pozneje objavljena v tematski številki mariborske revije Dialogi.
Avtor koncepta in organizator simpozija: Aldo Milohnić
Programski odbor: Blaž Lukan (UL AGRFT), Aldo Milohnić (UL AGRFT), Barbara Orel (UL AGRFT), Goran Sergej Pristaš (Akademija dramske umjetnosti Sveučilišta u Zagrebu), Miško Šuvaković (Fakultet muzičke umetnosti, Univerzitet umetnosti Beograd)
Raziskovalni program (P6-0376), ki ga izvaja raziskovalna skupina UL AGRFT, financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
***
Program
Četrtek, 23. oktober 2014
14.00–14.15
Pozdravni nagovori
- Miran Zupanič, dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo
- Alja Predan, umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje
- Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor
14.15–15.15
Pogovor o partizanskem gledališču
Zora Konjajev
Ivanka Mežan
Aleksander Valič
Aldo Milohnić (moderator)
15.15–15.30
Predstavitev e-razstave Partizansko gledališče, Simona Ješelnik
15.30–15.45 Odmor za kavo
15.45–17.45
Partizanski upor v gledališču, na filmu in fotografiji
- Miklavž Komelj: Kje so meje, pregrade za partizansko gledališče?
- Gašper Troha: Gledališče upora ali gledališče upornikov?
- Aleš Gabrič: Upornost in odpornost slovenskega teatra med 2. svetovno vojno
- Gal Kirn: Vrnitev k partizanskemu filmu
- Nadja Zgonik: Od mitinga do akcije: agitacijska in mobilizatorska vloga fotografije v delovanju kulturniške skupine 14. divizije
Petek, 24. oktober 2014
9.30–11.00
Razpad Jugoslavije in gledališče upora
- Draga Potočnjak: Gledališče pregnancev 1992–1996
- Zala Dobovšek: Gledališče "za ceno življenja" v obleganem Sarajevu
- Miško Šuvaković: Soudeležba in kompleksnost: teater upora / upor teatru
- Ana Stojanoska: Ali obstaja gledališče upora v Makedoniji? Primeri in razlage
11.00–11.15 Odmor za kavo
11.15–12.45
Od delavskih odrov do koreografij upora
- Nikolai Jeffs: Možnosti anarhističnih teatrov: Emma Goldman o drami njenega časa
- Rok Vevar: Delavski odri in sodobni ples: reforma modernizma
- Aldo Milohnić: Koreografije upora
- Goran Sergej Pristaš: Teater operacij
12.45–15.00 Odmor za kosilo
15.00–16.30
Gledališče, upor in ("mehki") terorizem
- Milija Gluhović: Mlada Bosna in 1. svetovna vojna: fanatičnost, revolt in spiritualizacija politike
- Blaž Lukan: "Mehki terorizem" Marka Breclja
- Tea Tupajić: Z umetnostjo prevare se boste vojskovali
- Barbara Orel: O (ne)moči umetniške geste upora
16.30–16.45 Odmor za kavo
16.45–17.45
Študentska sekcija (UL AGRFT, Dramaturgija in scenske umetnosti)
- Tamara Babić, Jerneja Balog, Eva Jagodic, Irina Lešnik, Žan Žveplan: Gledališče upora nekoč in danes
- Sandi Jesenik, Katarina Košir, Tjaša Mislej, Ana Obreza, Anja Rošker: Gledališče upora in manjšine
17.45 Sklepni poudarki in konec simpozija