Za tiste, ki imate radi gledališče za otroke in mlade, priporočam v branje besedilo Tamare Matevc Grozni Gašper in Tarantela. Preden sem ga začel brati, sem imel zadržke: zakaj se je avtorica lotila ustvarjanja besedila po motivih zelo priljubljenih zgodb in animirane serije neke druge avtorice? Se Tamara Matevc želi samo priklopiti na njen vlak uspeha? Druga njena besedila namreč izžarevajo zelo bogat svet raznolikih dramskih estetik in ne kažejo pomanjkanja izvirnosti ali ustvarjalne drznosti. Glede na to, da je bilo besedilo zelo uspešno uprizorjeno leta 2010 v koprodukciji SNG Nova Gorica in Gledališča Koper ter ostalo na repertoarju šest sezon, lahko ugotovim, da je recept za privabljanje občinstva z uveljavljeno "blagovno znamko" očitno deloval.
Vsekakor je besedilo vredno branja. Tamara Matevc je izkušena avtorica, ki se loteva raznolikih pisanj – zelo uspešno tudi žanrskih. Skrbno se posveti zakonitostim žanra, jih zvesto spoštuje in izpelje izvirno dramsko dogajanje. Tokrat se je lotila žanra grozljivke za otroke, ki je pogost v televizijski produkciji za otroke, na odru pa redko uprizarjan.
Ocenjujem, da bo besedilo primerno za uprizoritev za gledalce od šestega leta dalje. Kljub temu da je grozljivka žanr, kjer se je težko izogniti parodiranju, se ga Tamara loti resno in prepričan sem, da bi bila uprizoritev lahko zelo učinkovita. A grozljivost je le ena plat Tamarine zgodbe, pomembnejša je igrivost. Igrivost, ki je navzven lahkotna, a nežno razkriva globlje odnose med otroškimi liki (prilagojenimi do mere, da jih lahko dojame tudi otroški gledalec). In ravno ta igrivost, ki je polna veselja do življenja in optimizma, je najlepša stvar tega besedila. To igrivost in živost podpirajo tudi predvidene interakcije z gledalci, njihovo sodelovanje in predvidene improvizacije igralcev. Tukaj bi si želel večji pomen teh interakcij – da ne bi bile zgolj dodatki, ampak umeščene tako, da bi vplivale na preobrate v zgodbi in usmerjale dogajanje. Liki so psihološko poenostavljeni (za nekatere avtorica predlaga, da jih utelesijo lutke), kar je smiselno in učinkovito, hkrati pa Tamara tudi zvesto spoštuje značilnosti likov Francesce Simon. V jezik likov se tu in tam prikrade kakšen preveč literaren (prezahteven) izraz in pri ponovni uprizoritvi bi bilo smiselno jezik poenostaviti – še bolj približati pogovornemu – saj bi to prineslo še večjo živost.
Besedilo predvideva tehnično precej zahtevno postavitev, ki resnično lahko vzpostavi zelo močne in učinkovite podobe ter čustveno napeto dogajanje.
Torej, hvala, Tamara Matevc, za to besedilo. Močno držim pesti, da bo še kdaj zaživelo na odru pred mladimi gledalci!
Povezava: Tamara Matevc: Grozni Gašper in tarantela