Kako se danes lotiti nacionalne sprave? Ali je na to temo sploh mogoče napisati dramsko besedilo? Ali je to sploh še tema? Kako vstopiti s sodobnim pisanjem v formo burke ali vaške igre? Kako spečati politično subverzivnost s humorjem, komunikativnostjo in seksom?
Simona s temi vprašanji opravi v enem zamahu. Pred nami je drama na ključ, v kateri prepoznavamo, ali pa se nam zdi, da jih “znamo”, osebe iz politične in javne sfere sodobnosti ali polpretekle slovenske historije politike, cerkve in gledališča. Pred nami je drama, ki se lahkotno poigrava s klasičnimi dramskimi žanri, jih zliva v filmski jezik in pripenja na sodobno umetniško panoramo, kjer je pravo zretje materiala zmeraj para- ali metagledališko oz. politično. Deluje v literaturi, ljudskosti in jedki subverziji politične stvarnosti. Simona je v izjemni dramski formi, ki sproža že pri branju skoraj vse odtenke smeha: od nasmihanja v brk, intelektualno dovtipnega kolcanja, surovega bezljanja, grlenega potresavanja, kosmatohumornih iztisov, telesnih pretresov: metanja glave vznak, udarcev po kolenih, ploskov z rokami, tleskov s prsti, do ščemečega erotičnega pogrkavanja, zlomljenih vzdihov, izdihov, pljunkov, kratkih medmetov, ki se cepijo s srbokroatističnimi psovkami in neologističnimi urbanimi kraticami, anglizmi in predvsem pozabljenimi, iz otroštva povlečenimi dadaizmi socialističnega porekla.
S kakšno lahkoto in šarmom prepleta dramski zaplet in karakterno barvitost likov s simbolno paradigmo! Ko sem prebral Šmaren, sem lahko le rekel, da ni nobeno čudo, da prave, dobre drame ne morejo biti uprizorjene ta hip, čeprav bi si to več kot zaslužile, ker posedujejo neko nelagodje za večino institucionalnih gledališč. Jabolko in Šmaren sta veliki drami sodobne slovenske dramatike in več kot navdušen sem, da lahko izražam navdušenje nad sodobno slovensko dramo! Pred nami je gledališka drama, ki ponovno uvaja antično parrhesio, ki pomeni nevarnost za dramatičarko in hišo, kjer se bo to uprizorilo; drama, ki v klasični maniri (joj, kako nemogoče to zveni!) pometa z gledališko in dramsko ideologijo ustreznosti in tudi sodobnosti na način, da orožje uperi ravno v samo sebe. Hkrati spoštuje in ruši, sestavlja in lomi, je sproščena in natančna, točna; kaže in lomi sklepe baletne plesalke po Brechtu in se hkrati norčuje iz njih.
Štafetno palico izročam Dragu Ivanuši, ki je moj dolgoletni prijatelj, sodelavec in prvi bralec konceptov, idej, ki jih je dostikrat razumel in uzrl bolje od mene.
Povezava: Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj