Seveda je čas gledališča brez gledalcev zoprn, to je več kot jasno. Zdaj se predstave, kolikor se lahko, gledajo digitalno, na daljavo.
A vsak, ki je resnični ustvarjalec in vsaj malo raziskovalec, je lahko v tej situaciji tudi vsaj malo zadovoljen. Pod pogojem, da je začasno. Tako situacijo namreč bi težko uprizoril še v tako dobrih produkcijskih razmerah. Ponavljam, da le začasno.
To primerjam s trenutkom, ko astronavt na Mednarodni vesoljski postaji pri izhodu iz plovila, privezan le z zaščitnim kablom, tega za trenutek odklopi in prosto zalebdi v vesolju.
Vsa njegova fizična povezanost s človeštvom se prekine in on ali ona postane prosto, vsemirsko telo. Le mislimo si lahko, kakšen občutek te prevzame, ko gledaš domači modri planet pod sabo, okoli pa črnina in zvezde. Osvoboditev? Četudi le za trenutek.
Gledališče je povezano s tistim, ki gleda, in skozenj gleda samo sebe. Morda je zdaj trenutek, da prosto zalebdi in se ugleda drugače. A le začasno.
Drago Ivanuša, skladatelj