"Potem, ko sem 2019 izdal samostojni pianistični album La Bete Humaine, je bilo na mojem urniku precej nastopov doma in na tujem. Epidemija je ta urnik premešala, nekaj je odpadlo, nekaj se je prestavilo. Žal ni bilo mogoče idealno promovirati plošče in koncertirati. Nekateri datumi so se spremenili tudi večkrat. Podobno je bilo delovanje v gledališču, kjer so online predstave odpadale zaradi zbolelih igralcev, da ne govorim o kaotični organizaciji vaj," se preteklega obdobja spominja Ivanuša. Je pa bila epidemija po njegovih besedah tudi razmislek in inspiracija za delo.
La Bete Humaine je eden od štirih projektov, ki jih je komisija za uprizoritvene umetnosti navedla kot njegove najpomembnejše projekte med letoma 2019 in 2022. Temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu Človek zver Emila Zolaja. Nadalje je Ivanuša s pesnico Anjo Zag Golob združil poezijo in glasbo na način, ki glasbo obravnava kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost.
Utemeljitev za nagrado izpostavlja tudi njegov projekt Magnetik, ki "prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. V glasbi se zrcali pogled na medsebojna razmerja in spore v našem hitro spreminjajočem se svetu in položaju posameznika sredi naraščajočega kaosa."
Nagrado Prešernovega sklada bo prejel še za glasbo za gledališke projekte Ali: Strah ti poje dušo Rainerja Wernerja Fassbinderja in tetralogijo Cement Heinerja Müllerja. "Že sama trilogija Cement je dovolj, da Draga Ivanušo predstavi kot vrhunskega in večstranskega skladatelja, ker je v vsaki od teh treh predstav glasba na različen in samosvoj način pomemben element scenskega jezika," je v utemeljitvi zapisal režiser Jernej Lorenci.
Ivanuša je skladatelj, pianist in harmonikar s širokim razponom glasbenih del. Od leta 1991 je ustvaril glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav, 23 filmov in tudi številne samostojne kompozicije za komorne skupine in orkester.
Na vprašanje, od kje črpa navdih za tako raznovrstno ustvarjanje, je Ivanuša pojasnil, da je za gledališke in filmske projekte navdih gradivo samo, pa tudi usmeritve režiserja in sodelovanje z drugimi avtorskimi sodelavci. "K temu se vedno prikrade čisto osebni odnos, ki glasbo pobarva z individualno noto."
Pri samostojnih projektih je po njegovih besedah več svobode, vendar so taki projekti zavezujoči. "Vsak od njih je izjava, stališče do sveta. Včasih jih dlje časa premišljujem, spreminjam, dopolnjujem. Navdih je ponavadi neko občutje, ki traja, lahko je napetost, lahko kaj drugega. Glasba ima to kvaliteto, da pravzaprav ne pomeni nič. Šele ko ji dodamo kontekst, lahko rečemo - a, živalski karneval," je povedal nagrajenec.
Za svojega najljubšega sodelavca šteje režiserja Sebastijana Horvata, s katerim sodeluje že od mladostnih dni. Na glasbenem področju, enako kot to velja za Horvata na področju gledališča, že dlje časa sodeluje s skladateljem in kontrabasistom Tomažem Gromom. "Tomaž s s svojo prodornostjo vedno znova prestavlja meje improvizirane in glasbe sicer. Je moj oster kritik in nisva vedno v dobrih odnosih."
Seznam imen, s katerimi je doslej sodeloval, je sicer daljši. Ti so "prišli do njega ali je šlo za osebna srečanja, pogovore, privlačnost. In če se izrazim stereotipno, naj bi med sodelavci nastala kemija", je dodal Ivanuša. Nazadnje je izpostavil še Anjo Zag Golob, s katero koncertirata z njegovo glasbo in njeno poezijo: "To je ena lepših stvari, ki se mi je zgodila zadnje čase."
Ivanuša je sodeloval z nekaterimi najbolj prepoznavnimi slovenskimi režiserji, kot so še Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan in Barbara Hieng Samobor, ter koreografi, kot so Iztok Kovač, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc in Matjaž Farič. Na filmskem področju je ustvarjal z režiserji, kot so Janez Burger, Jan Cvitkovič in Damjan Kozole.
Kot pianist in harmonikar je muziciral z različnimi glasbeniki doma in v tujini ter pri zasedbah Muskafiber, Štefbet Rifi, Bast, Bossa de Novo in Brina. Svojo glasbo je objavil na nekaj samostojnih albumih.