45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes

Borštnikovo srečanje s seboj nosi 45 let zgodovine gledaliških srečanj, če malomarno odmislimo predhodni razvoj slovenskega gledališča ter konkretne pobude in vzore od prve gledališke revije sredi 50-ih v Celju (Festival slovenske in jugoslovanske drame) pa vse do realiziranega prvega Tedna slovenskih gledališč leta 1966 v Mariboru, peto leto preimenovanega v Borštnikovo srečanje. Kljub stalni bojazni, da bo srečanje zaradi finančnih težav zamrlo, je vodstvo v Gledališki list SNG Maribor 1969/70 lahko zapisalo: »Kot vse kaže, postaja mariborski Teden slovenskih gledališč kulturi nenaklonjenemu času navkljub vendarle stalna umetniška prireditev, ki si je vztrajno priborila svoj obstanek in fiziognomijo.« K temu so pripomogli številni gledališčniki s svojim zanosom in angažiranostjo, Kulturna skupnost Slovenije, Kulturna skupnost Maribor, organizatorji kulturne dejavnosti v posameznih krajih in delovni kolektivi, ki so se zavzeli za organizacijo srečanja. Festival je tako lahko sledil osrednji ideji srečevanja slovenskih poklicnih gledališč (ob ustanovitvi Tedna slovenskih gledališč je bilo takšnih pet: SNG Drama Ljubljana, SNG Drama Maribor, MGL, SSG Trst, SLG Celje), kasneje so se tem pridružila tudi druga gledališča in gledališke skupine, program pa je v različni meri obsegal tudi dodatne prireditve.

Pomen Tedna slovenskih gledališč oziroma Borštnikovega srečanja in nekatere težnje prvotnih sooblikovalcev srečanja morda iz današnje perspektive težko razumemo. Prvotna ideja srečanja, da se predstavijo vsa profesionalna gledališča s po eno predstavo, je v sebi nosila namen združevanja in povezovanja gledališč. Kot je zapisal ravnatelj mariborske drame Fran Žižek v poslanici prvemu Tednu slovenskih gledališč z naslovom Za enotnost slovenske gledališke kulture, naj bi vsakoletno srečanje ponudilo pregled najboljših slovenskih gledaliških stvaritev, poleg tega bi moral Teden slovenskih gledališč »postati širok  okvir za obravnavanje vseh gledaliških vprašanj umetniškega, tehničnega in organizacijskega značaja. Naj bi pripomogel k razjasnitvi poslanstva slovenskega gledališča v sodobni družbi.« Kljub temu, da je bilo v začetnih letih veliko načrtov še v čakanju na realizacijo, pa je srečanje po štirih letih očitno uspešno zaplulo v nove vode preimenovanja in spremenjenih organizacijskih smernic, Josip Vidmar, predsednik prvega Borštnikovega srečanja leta 1970, pa je na sklepni prireditvi Borštnikovo srečanje označil kot »dragoceno stvar naše slovenske kulture, ki jo je treba vzdržati in razvijati« in ki »naj ostane tudi vnaprej osrednji pregled slovenskega gledališkega snovanja in pobudna priložnost za njegovo vrednotenje«.

Borštnikovo srečanje se je kljub očitkom predvsem novih, mladih avantgardnih gledaliških skupin o zaprašenosti in togosti festivala seveda nenehno spreminjalo – tako v organiziranosti kot načinu izbora predstav, z vključevanjem nepoklicnih gledaliških skupin, dodatnim programom in širitvijo festivala med širši krog občinstva. A z druge strani so festival čakali drugačni očitki – selekcija predstav in morebiten izpad posameznega gledališča iz tekmovalnega programa ne ustreza več ideji gledališke revije-srečanja, širitev okoli Maribora in med širše občinstvo je festival zanihala med dostopnostjo in številčno razvodenelostjo programa in tudi Maribor kot gostitelj festivala ni bil vsem po godu. Tako lahko rečemo, da se je festival skozi zgodovino stalno vrtel med željami in ustvarjalnim zagonom ter spori in trenji ob različnih pogledih. Kljub temu je obstal in si do danes prislužil naziv največjega slovenskega nacionalnega festivala, ki mu je šele v zadnjem letu uspelo urediti svoj pravni status, s čimer je festival Borštnikovo srečanje postal samostojna organizacijska enota SNG Maribor.

Tako kot v preteklosti tudi danes obstajajo različni pogledi in mnenja o festivalu, njegovi vlogi in razvoju. Ne glede na vse je letos festival ubral prenovljeno smer, s katero se trudi osvežiti svojo podobo. In kot pogosto najdemo različne težnje in poskuse že v zgodovini, tudi v tem primeru lahko ob samem začetku Borštnikovega srečanja zasledimo idejo, ki jo moramo razumeti takratnemu času primerno, lahko pa jo dojemamo tudi kot izrazito aktualno: »Ob letošnjem jubileju – ob petletnici – lahko mirno sklenemo, da stoji Teden slovenskih dramskih gledališč trdno na temeljih slovenskega gledališča. V novih idejnih in organizacijskih oblikah mora postati v prihodnosti tribuna in afirmacija našega scenskega dogajanja, naše dramske moči in ustvarjalnosti, pregled naših dosežkov, prizadevanj in potov – skratka, postati mora aktivni propagator slovenske dramske umetnosti. V tem je njegova srž, njegov smoter in njegova ideja.« Navedek »preroških« besed Branka Gombača iz uvodnega besedila Ob Borštnikovem srečanju v Gledališkem listu Borštnikovega srečanja 1970 napeljuje na sedanjo zasnovo umetniške direktorice Alje Predan, ki se nagiba k internacionalizaciji, odpiranju v mednarodni prostor, ki bo slovenskemu gledališču omogočilo soočanje s tujo gledališko produkcijo ter hkrati s tujim strokovnim občinstvom. Ideja promocije slovenskega gledališča torej ostaja, le da v skladu s časom prevzema ambicioznejše načrte mednarodnega promotorstva.

Seveda pa to ni vse. Ambicioznost bomo, vsaj tako si želimo, našli tudi v uprizoritvah, simpozijih in pogovorih, vse ostalo pripada našemu osebnemu doživljanju, soočenju in premisleku; šele s tem lahko festival postane pravi gledališki praznik.

Sedanjo podobo festivala bomo v prihodnjih dneh gradili v zapisih o predstavitvi festivala, njegovih začetkih in razvoju. Le tako – vsaj z v obrisih začrtano predstavitvijo zgodovine – je lahko pogled na sodobni Festival Borštnikovo srečanje v večji meri celosten. Med letošnjim festivalom pa bomo nadrobno spremljali njegove uprizoritve, pogovore in simpozije, seveda pa ne bomo pozabili ne na ustvarjalce in ne na gledalce.