Nika Arhar, SiGledal, 15. 10. 2010

Pričevanja: Tone Partljič

O Borštnikovem srečanju in svojih spominih nanj je pripovedoval Tone Partljič, pisatelj, dramatik, dramaturg, scenarist in politik. Partljič je podobo festivala sooblikoval od 70-ih let do danes kot član različnih odborov, žirij in kot urednik gledaliških listov Borštnikovega srečanja ter predsednik Sveta Borštnikovega srečanja med letoma 2004 in 2009.

Tone Partljič / foto Ivan Vinovrški, www.borstnikovo.si

Borštnikovo srečanje letos praznuje 45 let. Za ustanovitev srečanja so se dogovorili na t. i. kolegiju direktorjev dramskih gledališč (Skupnost slovenskih dramskih gledališč se je pravno ustanovila šele leta 1969) v ljubljanski Drami. Prvotni Teden slovenskih gledališč naj bi krožil po različnih slovenskih krajih, kjer ni gledališč; v tistem času so zgradili delavske kulturne domove, ki so imeli odlične odre, na primer v Hrastniku, Trbovljah, Zagorju, na Jesenicah; zdaj so ti že zanemarjeni in nefunkcionalni. Vendar je Fran Žižek, takratni ravnatelj mariborske Drame, želel, da bi se srečanje odvilo v Mariboru. Prvi Teden slovenskih dramskih gledališč se je zgodil leta 1966, naslednje leto pa je v Maribor prišel Branko Gombač, izjemno predan gledališču in odličen organizator, ki je srečanje po štirih letih razširil v tekmovalni festival, na katerem so podeljevali tudi Borštnikove nagrade.

Organizacija srečanja je bila seveda popolnoma drugačna kot danes; obstajali so glavni odbor, izvršni odbor in organizacijski odbor pa tudi odbori ali žirije za podeljevanje nagrad. Organizacijska struktura je bila nekoliko nejasna. To je bil čas samoupravnih sporazumov, kljub temu pa je bila opazna hierarhija. Člani teh odborov so bili od vsepovsod; v njih so bili igralci, gledališčniki, kulturniki, politiki in pokrovitelji srečanja; vedno je šlo tudi za kak kompromis.

Ena od »legend« festivala Borštnikovo srečanje (FBS) je Branko Gombač, druga pa Olga Jančar kot neke vrste direktorica festivala. V zadnjih letih je bila Olga Jančar manj prisotna zaradi bolezni in sem sam delal kot direktor in obenem kot predsednik sveta, ki bi moral direktorja na nek način nadzorovati. Pravila so bila neurejena in vodenje festivala je bilo izredno naporno. Šele letos se je pravni status uredil, tako da je FBS enota SNG Maribor, direktorja pa imenuje ministrstvo.

Ob mojem predsednikovanju smo leta 2005  z veliko pomočjo Janeza Pipana sprejeli pravilnik FBS – katere nagrade podeljujemo, koliko so vredne, kako naj poteka selekcija. Ta pravilnik smo izglasovali vsi direktorji, vzdržala se je edino predstavnica neformalnih skupin. Kljub večinski potrditvi pa so isti ljudje že naslednjo leto želeli pravilnik spreminjati in delati izjeme. Vse to potrjuje, da je bilo vodenje in organiziranje festivala izredno živahno.

Štirideset let mojega sodelovanja na FBS je dolga doba. Po toliko letih si nekateri začnejo kar »lastiti« festival; tega sam nisem želel. Spominjam se, ko smo bili mladi in smo se s prijatelji jezili, ko sta o FBS odločala na primer Josip Vidmar in Bratko Kreft, ki sta imela okoli 80 let. Seveda se čutim del FBS, a obenem menim, da je čas, da prepustim mesto mlajšim, in sem vesel, da se je vodstvo pomladilo. To prinaša nove ideje, kar se letos že izrazito vidi; Alja Predan želi festival odpreti v svet. Tudi v mojem času smo vabili tuje predstave, gledališke strokovnjake iz tujine in imeli v žiriji kolege iz tujine, a je bilo to sporadično in neorganizirano; Alja Predan je tu resnično zaorala ledino. Sam sem glede tega sicer bolj konzervativen; menim, da je nacionalni festival priložnost, da izmerimo moči slovenskega gledališča. Pomembno se mi zdi, da cel Maribor živi s tem srečanjem. Za Maribor in okolico je FBS pomemben, jemljejo ga za svojega in se čutijo odgovorni zanj; prav tako nam je pomembno, da FBS žarči čim dalj v Slovenijo, ne le po Mariboru in štajerskem koncu. Prijetno je bilo voditi takšen festival in sodelovanje s FBS mi je dalo izredno veliko; vsako leto sem videl najboljše slovenske predstave in ves čas sem bil v žarišču gledališkega in drugega dogajanja, tudi kadar smo ga kaj »polomili«.

Mariborski festival


Maribor ima le eno gledališče, SNG Maribor, kjer je publika, dramska in operna, zelo zvesta in redno prihaja v gledališče. Zelo sem si želel na festival pritegniti tudi mariborske študente, a nam ni uspelo. S študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) pa smo dobro sodelovali že v času mojega vodstva in vodstva Rudija Šeliga. Študentje dramaturgije iz Ljubljane so prihajali na FBS in potrebno je, da na festivalu sodelujejo mladi s svežimi idejami, da sodelujejo na pogovorih, pišejo Bilten, pa tudi »delajo neumnosti«, protestirajo. Letos bo v Mariboru kar celotna AGRFT. Z ljubljanskimi študenti so se napolnili tudi dopoldanski pogovori o predstavah prejšnjega večera.

Finančna podpora

Za festival Borštnikovo srečanje so bili vedno pomembni sponzorji; brez njih festival ne bi zmogel preživeti. Sponzorji so seveda tudi hodili na predstave; njihovo sponzorstvo smo jim vračali v kartah. Med njimi je vladal nekakšen prestiž, da so šli v gledališče, in radi so hodili. V letošnjem letu sta Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Maribor izredno povečala finančna sredstva, z novim statutom je tudi predpisana obveza za financiranje FBS. V času mojega vodenja festivala je bilo teh sredstev precej manj in moje glavno delo je bilo obiskovanje različnih organizacij in nabiranje finančnih sredstev, kar je izredno naporno. Tudi SNG Maribor si je že tedaj in si zlasti sedaj, ko je FBS njegov integralni del, izredno prizadeva za sponzorska sredstva.

Sodelovanje gledališč in selektivnost


Festival je na svoj razvoj in spremembe doživljal mnogo kritičnih pripomb. Sprva je šlo za revijo najboljših predstav vseh slovenskih gledališč, pozneje je postal tekmovalni festival, vključevala so se tudi neinstitucionalna gledališča, ki imajo ravno tako pravico do sodelovanja, saj ustvarjajo dobre in zanimive predstave. Včasih se gledališke institucije, kadar niso izbrane, kar malo pritožujejo; a selektor ima avtonomno pravico izbora. A srečanje ni več upravičena beseda, saj se gledališčniki s cele Slovenije in iz Trsta ne srečujemo; sedaj se vsak po predstavi odpelje domov. Včasih je bila selektivna drža tudi ideološko podčrtana; v začetnih letih neprofesionalna gledališča, Pekarna in Eksperimentalno gledališče Glej, niso smela sodelovati, delno tudi zato, ker so veljala za subverzivna. Bojan Štih, ki je bil vedno prožen, demokratičen in tudi malo uporniški, je Eksperimentalno gledališče Glej in Pekarno vključil v Skupnost dramskih gledališč, da bi tudi oni lahko sodelovali na FBS. Iz takšnih trenj so izvirali tudi protesti; Slovensko mladinsko gledališče (SMG) je zaradi nedemokratičnih razmer (pa tudi zaradi drugih razlogov) kar nekaj let bojkotiralo FBS (1983–1990). Prvi so se tudi zavzemali za selektivni pristop, najbolj temeljito Dušan Jovanović, Janez Pipan in Marko Slodnjak, a so bili pri tem korektni, prihajali so na seje in se trudili spremeniti pravila festivala. Gledališče vsebuje veliko turbulentnih dogodkov, prav tako FBS. Zelo sem se jezil, ko se je uveljavila navada, da je strokovna žirija poleg ocenjevanja predstav v tekmovalnem programu velikokrat tudi komentirala, kritizirala selektorjev izbor, sam pa mislim, da je selektor prav tako legitimen organ FBS kot žirija.

Spremljevalni in dodatni program

Branko Gombač je imel kulturno manifestativno, tudi nekoliko politično množičen teater. Gostovali smo po celi Štajerski, ustanovilo se je Gledališče ljudske vstaje, hodili smo nastopat v delovne kolektive, v vrtce in drugam. Nekoč, ko smo prišli v okoliško vas, je na vrhu hriba pisalo »Pozdravljen, Polde Bibič, ljudski umetnik«; cela vas ga je poznala in so si želeli videti igralca, ki je nastopil v filmu Cvetje v jeseni. Kultura je bila po kapilarah bolj dostopna ljudem, danes pa je ponovno postala elitna. FBS je opravljal svojo ljudsko vlogo, kar je seveda sprožalo polemike, a vse to je gledališče. Veliko se je popivalo in dobro jedlo, skratka, bilo je prijetno in družabno. Nekateri so menili, da je preveč dionizičnega veseličenja, da bi moralo ubrati tudi drugi pol; tega so nato zasedali strokovni simpoziji, strokovni pogovori po predstavah, predstavitve gledaliških publikacij in knjig.
 
Med politiko in kulturo

Ne zdi se mi narobe, če predsednik države pride na otvoritev in pozdravi festival; zdi se mi, da s tem država izkazuje kulturi enako težo kot nekaj kilometrom asfaltirane ceste, ki jo tudi vedno slavnostno odprejo. Govor ob zaključku festivala pa vsekakor pripada osebi iz gledališkega sveta. V komunikaciji med gledališčem in politiko ne vidim nič slabega, dokler se gledališče obnaša avtonomno in ne servilno politiki. Kajti v 70-ih so politični funkcionarji izrabili takšne priložnost za branje levit kulturnikom ali sporočila, kaj družba pričakuje od njih; to so počeli na podelitvah Prešernovih nagrad ali na FBS, tudi Josip Vidmar, ki se ni strinjal z modernimi smernicami v gledališču. A niso samo politiki obračunavali s kulturo ob takšnih govorih, tudi kulturniki so obračunavali s politiko in politiki. Niko Grafenauer je na primer nekoč na podelitvi Prešernovih nagrad grmel z odra, da sporoča politikom, da država ni njihova, ampak naša …

Zdaj smo ohranili navado, da povabimo k nagovoru kulturnega ministra. Sam sem povabil tudi Janeza Janšo, ko je postal predsednik vlade RS, ne glede na moj odnos do njegovih idej. Takšen politični poudarek ni »za časom«, nasprotno, zdi se mi, da imajo politiki »rešpekt«, kaj bodo povedali kulturnikom.

Dogajalo se je tudi, da so se nekateri poslanci pritoževali, ker na otvoritvi niso sedeli v prvi vrsti. Ampak prva vrsta je vendarle rezervirana za Borštnikove nagrajence. Tako sem nekoč z odra rekel »vsi ste naša prvovrstna publika, a vam moram povedati, da prvovrstna publika ne izhaja iz prve vrste

FBS se je dolgo časa obnašal servilno. Branko Gombač, ki je bil duša srečanja, je bil zadovoljen, če so na odprtje FBS prišli ljudje iz vojske in državni funkcionarji. Včasih pa tudi ni imel vsega pod nadzorom. Leta 1962 je v Beogradu izvedel za predstavo po romanu Dobrice Čosića in leta 1975 je njegovo delo Apokalipsa uvrstil v program FBS, a ni vedel, da je Čosić v tem času postal disident in je bilo v Jugoslaviji prepovedano tiskati ali uprizarjati njegova dela. Premiero je oblast ukazala prepovedati, a Gombač tega ni dopustil, saj je bila predstava že napovedana.

Mislim, da sedaj velja ravnotežje med politiko in kulturo in da FBS ni pod kakršnokoli politično kontrolo, čeprav tudi zdaj govori kakšna politična osebnost; na zaključku pa vedno igralec ali prstanec. Včasih je bilo povsod drugače in tudi na začetkih FBS je bila politika nekoliko bolj prisotna. Branko Gombač je res koketiral s politiko in partijo, a zdi se mi, da je svojo lojalnost izkazoval tudi zato, da je lahko delal po svoje, da si je s svojo pripadnostjo priboril nekaj več svobode. Preteklih časov ne moremo ocenjevati črno-belo. Leta 1975 je SMG odigralo uprizoritev Žrtve mode bum – bum Dušana Jovanovića, nekakšen revijalni kabaretni dogodek v vojaških uniformah, pa čeprav so ga mnogi razumeli kot politični napad.

Tudi Bratko Kreft je bil političen. Morda je tudi zaradi svojega položaja kdaj politiki priznaval več pomena, a po drugi strani je ravno zaradi svojih zaključnih govorov med politiki sprožal burne odzive. V svojih govorih je kričal, bil patetičen ... bil je odličen retorik in je govoril kot nekakšen vodja ljudstva. Ko je imel otvoritveni govor na balkonu SNG Maribor, naj bi povedal samo »Začenjamo Borštnikovo srečanje.«, kot je bilo dogovorjeno, on pa je rekel »Začenjamo Borštnikovo srečanje v Mariboru, tej severni prestolnici, ki jo je priboril general Rudolf Maister« in nadaljeval s pravim epom o generalu Maistru, ki je bil takrat na črni listi. V nekem drugem govoru je pravil, da je Maribor ogromno pridobil z višjimi šolami, a da sedaj nujno potrebuje univerzo, predvsem pa medicinsko univerzo, pa tudi gasilce. Časi takrat še niso bili zreli za univerzo in odzivi na njegove govore so bili burni. V njem je bil pravi viharnik in upornik, kljub letom, in vedno smo čakali na Kreftove govore. A posledic ni bilo, nekaj časa se je sicer šepetalo, naj drugo leto ne govori takšnih reči, pa jih je kljub temu. Pod navidezno servilnostjo se je skrivalo uporništvo, vsak je iskal svoj prostor svobode. Na zunaj smo se strinjali, da je najboljše imeti mir, v resnici pa je ves čas vrelo. Ni samo ideološki pogled na preteklost točen; časi so bili izredno viharni. Z nostalgijo se spominjam preteklih Borštnikovih srečanj, ki so med politiko in umetnostjo iskala ravnotežje.

Spominjam se tudi spopadov slovenskih literatov z Josipom Vidmarjem. Vidmar je bil izredno kritičen in kadar je pohvalil katerega od mladih kulturnikov, se je ta vedno bahal s tem. Na nekem simpoziju je izpostavil Dominika Smoleta, Primoža Kozaka in mene, dodal pa je, da Drago Jančar piše slabe drame, zlasti zanič junake. Jančar je za to slišal, takoj prišel na simpozij in se razburjal. To so bili zelo anekdotični časi; kultura in politika sta bili zelo prepleteni in sta se zanimali druga za drugo.

Podeljevanje Borštnikovega prstana

Podeljevanje Borštnikovega prstana se je pričelo leta 1970 ob prenovi Tedna slovenskih gledališč v Borštnikovo srečanje. Idejni načrt za prstan je izdelal Branko Gombač; predpisal je celo količino zlata za prstan, koliko karatno zlato mora biti in njegovo težo. Tri plošče prstana so predstavljale vsaka svojo podobo: prva je bila gledališka maska, na eni strani je bila odtisnjena podoba Ivana Cankarja, na drugi Shakespearova podoba. Prvi Borštnikov prstan je podelil Josip Vidmar Elviri Kralj. Naslednje leto ga je dobil Vladimir Skrbinšek in tretje leto Arnold Tovornik. Po tem se je uveljavilo menjavanje spola vsakoletnega nagrajenca. V tistem času je živelo nekaj igralskih legend, ki niso več igrale in jih mladi niti niso poznali, a v prvih letih podeljevanja Borštnikovega prstana je veljalo, da ga podelimo tem velikim igralcem in igralkam, ki so zaorali ledino slovenskega gledališča, čeprav niso več aktivni. Kasneje so pričeli podeljevati prstan še aktivnim igralcem. Mislim, da se ni zgodilo, da kdo iz političnih razlogov ne bi dobil prstana; ko smo izbrali Poldeta Bibiča, ki je imel na eni od preteklih Prešernovih proslav subverziven govor – kot prvi kulturnik je izkoristil dejstvo, da bo komentiral politiko – je bila partijska oblast proti, a smo kljub temu vztrajali pri tem. Takšnih primerov pa je bilo malo. Razpravljali smo tudi o starosti Borštnikovega nagrajenca, kajti pojavili so se mlajši nagrajenci, pri katerih je bilo težko govoriti o nagradi za življenjsko delo, saj so bili sredi največjega napona. Poleg kvalitete igralskega dela se upošteva tudi kulturno-umetniške vplive posameznega igralca za neko gledališče ali gledališki prostor. Štirideset imen Borštnikovega prstana je resnično reprezentativnih in pomembnih; res pa je, da nekatera manjkajo.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010
Pričevanja: Mojca Kreft
Nika Arhar, SiGledal, 12. 10. 2010
Pričevanja: Rapa Šuklje
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
Mariborčani o »svojem festivalu«
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Arhar, SiGledal, 11. 10. 2010
Pričevanja: Bruno Hartman
Nika Arhar, SiGledal, 18. 10. 2010
Ali je zasebno življenje sploh mogoče?
Nika Arhar, SiGledal, 12. 10. 2010
Pričevanja: Rapa Šuklje
Nika Arhar, SiGledal, 4. 7. 2010
Slovenski gledališki letopis 2008/2009
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
»Napovedani program letošnjega srečanja obeta …«