Borštnikovo srečanje (BS) se je pod tem imenom prvič odvilo leta 1970. Za nastanek in obstoj Borštnikovega srečanja imata veliko zaslugo predvsem Fran Žižek, po čigar zaslugi srečanje poteka v Mariboru, in Branko Gombač, ki je bil spiritus agens Borštnikovega srečanja, izreden organizator, energičen in angažiran. Gombač je napisal tudi obsežne spomine na slovensko gledališče (Skozi življenje, Ves ta svet je oder), kjer popisuje in ocenjuje marsikatero dogajanje na BS, prav tako igralce. Vsak večer po predstavi in morebitnem druženju je zapisal misli o predstavi in jih zbral v knjigi. Urejal je tudi manjša gostovanja po podeželju, katera je obiskovala širša mariborska publika, ki je na BS prišla le včasih ali sploh ne. Izredno navdušen je bil na primer Mariborčan Polde Bibič, ki je z veseljem hodil deklamirat pod kozolce v okviru spremljevalnih prireditev BS.
Pomen Borštnikovega srečanja
V gledališče sem hodila od malega in sem dobro poznala ljubljansko gledališko življenje, druga gledališča pa so v tistem času izredno redko gostovala v Ljubljani. Stikov med gledališči ni bilo in ravno v tem pogledu je bilo BS izredno pomembno, saj je to povezavo omogočilo. Tako smo lahko videli, kaj ponujajo slovenska poklicna gledališča različnih mest. Ko govorimo o pomenu BS skozi čas, je ta združujoči moment vseh slovenskih gledališč izredno pomemben. Danes to ne drži več, a v ozadju vendarle še najdemo idejo, da se gledališča združujejo in da je BS priložnost, da vidimo vsa slovenska poklicna gledališča z njihovo najboljšo predstavo. BS je bilo tako nedvomno velika pridobitev, nekakšen preskus moči slovenskega gledališča, ki je, mimogrede povedano, dobra.
Bistveno pri BS je, da je šlo za gledališko srečanje, torej srečanje igralcev. Prvotna želja je bila, da se srečujejo vsi gledališčniki in izmenjujejo izkušnje. BS si je želelo, da bi gledališčniki v čim večji meri prihajali na BS in gledali predstave, a se je to izkazalo za neizvedljivo. Nerodnost je bila predvsem v tem, da je posamezno gledališče vodilo svoj program na domačem odru in je bilo težko prihajati na BS. Tisti, ki so nastopili na BS, so morda lahko prišli en dan prej, več pa ne, saj gledališča niso mogla kar zapreti svojih vrat. Uvedli so sicer dan gledališča – dan, namenjen igralcem, da se srečajo in pogovarjajo – a pripovedovanje o gledališču ni enako kot izmenjava izkušenj v živo.
Umeščenost festivala v mesto Maribor
Poleg tega je dandanes zapleteno finančno vprašanje. BS se je v glavnem hranilo s prispevki, ki jih daje mariborska industrija. Ta je bila do pred nekaj leti, pred osamosvojitvijo zelo močna, kasneje pa so začela podjetja propadati. Maribor se je vedno trudil ohranjati BS in se je branil, ko so ga želeli preseliti kam drugam, in v tem je imel prav. Mariborsko gledališče ima posebno funkcijo gledališča v obmejnem območju, ki je drugačna kot pri ljubljanskih gledališčih; Maribor skrbi za okoliško in obmejno kulturno življenje, za del Slovenije proti Gradcu. Sama zelo podpiram dejstvo, da BS ostane v Mariboru, saj prispeva h kulturni živahnosti mesta pa tudi za Ljubljano je koristno imeti močnega tekmeca. Tudi ljubljanska kulturna publika je vedno podpirala BS v Mariboru. Mislim, da Ljubljančani nimamo predsodka do Maribora.
Dvorane na BS so bile precej polne; BS ima svojo publiko in ta je dobra. Spominjam se, da so na predstave prihajale dame v večernih toaletah, kupljenih v Gradcu, saj jim je bil ta blizu, tako da smo bile Ljubljančanke v primerjavi z njimi sprva kar skromne.
Maribor ima veliko smisla za družabnost in tako je ob BS potekalo tudi druženje. V mali dvorani je bila vedno pripravljena zakuska, kjer smo si lahko postregli in se ob tem družili. Po predstavi so prišli tudi igralci, kar je dragoceno, saj je poudarek BS ravno na igralcih in na predstavah.
Prvo leto strokovne žirije in podeljevanje Borštnikovega prstana
Veliko let sem sodelovala v strokovnih žirijah. V njih so želeli imeti zastopstvo različnih krajev, Maribora, Ljubljane in Celja. Prvo leto BS smo bili člani strokovne žirije Mirko Zupančič, France Vurnik, Rapa Šuklje, Dušan Tomše (ki je bil tudi samostojni svetnik Sekretariata za kulturo in prosveto, sodeloval je pri Knjižnici MGL in bil v odborih BS) in France Forstnerič. Podelili naj bi nagrade in Borštnikov prstan, ki ga prejemajo posebno zaslužni slovenski gledališki umetniki. Borštnikov prstan se podeljuje menjaje po spolu – eno leto prstan prejme igralka, drugo leto igralec. Glede prvega Borštnikovega prstana smo imeli v žiriji kar velika nesoglasja, a smo se le dogovorili, da ga podelimo Elviri Kralj, ki je dolga leta delala v mariborskem gledališču, med vojno je bila igralka v ljubljanski Drami, po vojni pa v SLG Trst. Elviro Kralj je tako poznalo raznoliko občinstvo, saj je s svojim igralskim prispevkom obogatila kar tri v takratnem času markantna slovenska gledališča. Drugo leto je Borštnikov prstan prejel Vladimir Skrbinšek, ki je bil sicer »kandidat« že prvo leto. Kasneje so določili ločeno strokovno žirijo, ki podeljuje nagrade najboljši predstavi in nagrade za igralske in druge dosežke, ter posebej žirijo za podelitev Borštnikovega prstana. Ob pričetkih podeljevanja Borštnikovega prstana je bila želja, da se nagradi starejše igralce, tako rekoč za življenjsko delo, čeprav je Borštnikov prstan v resnici nagrada za visoke igralske dosežke. Nagrade so se tako vrstile; v prvih desetih letih so Borštnikov prstan prejeli: Elvira Kralj, Vladimir Skrbinšek, Arnold Tovornik, Mira Danilova, Slavko Jan, Ančka Levar, Rado Nakrst, Vida Juvan, Maks Furijan in Sava Sever. Pri Savi Sever se je zgodilo, da je bil prstan podeljen posthumno, a nagrada je bila določena že prej.
Nesoglasja v sodelovanju gledališč in pri izboru predstav
Koncept BS se je skozi razvoj nekoliko spreminjal. V začetkih je bil namen srečanja, da se predstavi vsako profesionalno slovensko gledališče – da so torej vsa poklicna gledališča zastopana z eno predstavo. Način izbora te predstave se je spreminjal. Sprva so svojo najboljšo uprizoritev predlagala gledališča sama. Kasneje so predlagali po dve predstavi, BS pa je imenovalo usklajevalca tekmovalnega programa (1978), ki si je ponujene predstave ogledal ter opravil končni izbor, na nek način izbor izbora. Ta izbor se je sprva v skladu z idejo srečanja vseh slovenskih poklicnih gledališč precej togo držal tega, da se vsako gledališče predstavi z eno predstavo. Šele kasneje je selektor pridobil širše pooblastilo in je lahko izbral po dve predstavi posameznega gledališča, kakšno drugo gledališče pa v glavni program ni bilo izbrano. Sama sem bila na mestu usklajevalke tekmovalnega programa leta 1980 in 1984 in to delo je kar težko, predvsem če določena predstava, ki jo je gledališče predlagalo, ni bila več na repertoarju in je bilo potrebno to predstavo »zasledovati« po gostovanjih.
Težave so nastale, ko so želela sodelovati tudi lutkovna gledališča, in tako so se razvile diskusije, katera gledališča lahko sodelujejo. Tudi za druga gledališča, ki jih je oblast ukinila, na primer Prešernovo gledališče Kranj (PGK), ki se je kasneje zelo trudilo, da je bilo ponovno priznano za profesionalno gledališče, smo se trudili, da jih na nek način vključimo na BS. Veliki spori so potekali okrog Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), ki je v začetku 80-ih let odpovedalo svoje sodelovanje na BS. SMG je bilo nekaj časa nedvomno najbolj zanimivo ljubljansko, celo slovensko gledališče, Ljubiša Ristić ali Dušan Jovanović in drugi so tam ustvarjali zelo posebne in zanimive predstave. Vprašanje se je vrtelo okoli eksperimentalnih gledališč, kot sta bili Gledališče Pekarna ali Eksperimentalno gledališče Glej, ki niso bila profesionalna gledališča. Ta so po selektorjevi želji vključevali v spremljevalni program. Tako so ob glavnem programu BS potekale tudi dodatne prireditve. Pogosto je prihajalo do raznih trenj in zamer, a takšen je gledališki svet. Gledališko življenje kot tudi življenje na sploh se spreminja in temu se je potrebno sproti prilagajati. V sedanjem času v gledališko življenje na zanimiv način vstopa Anton Podbevšek Teater (APT) iz Novega mesta. Gledališče, ki ga je ustanovil režiser Matjaž Berger, je profesionalno, a v večini v njem sodelujejo gostje iz Ljubljane. Takšen je tek življenja in gledališča, spreminjajo se tako razmere kot kvaliteta gledališč. V splošnem pa so bile predstave na BS dobre; gledališča so vedela, kaj izbrati od lastne sezone, in selektorji so vedeli, kaj od tega sprejeti. In čeprav kvaliteta niha, je BS vsekakor velik gledališki dogodek.
Medijski odziv
Borštnikovo srečanje je odzvanjalo po različnih medijih. Od časopisnih hiš sta na primer Delo in Naši razgledi redno spremljala festival. Medijski odziv je bil v primerjavi z zdajšnjim večji, kar je seveda povezano s spremembo v medijih. Sedaj je televizija postala strašno ljudska, na začetku pa je bil televizijski program bolj resnoben in kvaliteta je bila izredno pomembna. Po drugi svetovni vojni smo kulturo dojemali zelo resno. Radijski program je predvajal tehtna glasbena dela in tehtne tekste, sedaj pa je interes predvsem usmerjen v zabavanje široke množice. Gre za popolnoma drugačen pogled. Tudi jezikovna kultura je zelo padla. Včasih je bil na radiu vsaj enkrat tedensko jezikovni pouk. Tudi gledališče; veljala je parola »gledališče ljudstvu, ljudstvo gledališču«. Vsekakor je bilo v tedanjem času velikansko prizadevanje povzdigniti celotni kulturni nivo; da bi tudi na podeželskih odrih uprizarjali in gledali kaj več kot le lahkotne igre ter da bi tudi široke ljudske množice poslušale Bacha ali Beethovna in da bi jim približali zborno izreko.
Pomen Borštnikovega srečanja
V gledališče sem hodila od malega in sem dobro poznala ljubljansko gledališko življenje, druga gledališča pa so v tistem času izredno redko gostovala v Ljubljani. Stikov med gledališči ni bilo in ravno v tem pogledu je bilo BS izredno pomembno, saj je to povezavo omogočilo. Tako smo lahko videli, kaj ponujajo slovenska poklicna gledališča različnih mest. Ko govorimo o pomenu BS skozi čas, je ta združujoči moment vseh slovenskih gledališč izredno pomemben. Danes to ne drži več, a v ozadju vendarle še najdemo idejo, da se gledališča združujejo in da je BS priložnost, da vidimo vsa slovenska poklicna gledališča z njihovo najboljšo predstavo. BS je bilo tako nedvomno velika pridobitev, nekakšen preskus moči slovenskega gledališča, ki je, mimogrede povedano, dobra.
Bistveno pri BS je, da je šlo za gledališko srečanje, torej srečanje igralcev. Prvotna želja je bila, da se srečujejo vsi gledališčniki in izmenjujejo izkušnje. BS si je želelo, da bi gledališčniki v čim večji meri prihajali na BS in gledali predstave, a se je to izkazalo za neizvedljivo. Nerodnost je bila predvsem v tem, da je posamezno gledališče vodilo svoj program na domačem odru in je bilo težko prihajati na BS. Tisti, ki so nastopili na BS, so morda lahko prišli en dan prej, več pa ne, saj gledališča niso mogla kar zapreti svojih vrat. Uvedli so sicer dan gledališča – dan, namenjen igralcem, da se srečajo in pogovarjajo – a pripovedovanje o gledališču ni enako kot izmenjava izkušenj v živo.
Umeščenost festivala v mesto Maribor
Poleg tega je dandanes zapleteno finančno vprašanje. BS se je v glavnem hranilo s prispevki, ki jih daje mariborska industrija. Ta je bila do pred nekaj leti, pred osamosvojitvijo zelo močna, kasneje pa so začela podjetja propadati. Maribor se je vedno trudil ohranjati BS in se je branil, ko so ga želeli preseliti kam drugam, in v tem je imel prav. Mariborsko gledališče ima posebno funkcijo gledališča v obmejnem območju, ki je drugačna kot pri ljubljanskih gledališčih; Maribor skrbi za okoliško in obmejno kulturno življenje, za del Slovenije proti Gradcu. Sama zelo podpiram dejstvo, da BS ostane v Mariboru, saj prispeva h kulturni živahnosti mesta pa tudi za Ljubljano je koristno imeti močnega tekmeca. Tudi ljubljanska kulturna publika je vedno podpirala BS v Mariboru. Mislim, da Ljubljančani nimamo predsodka do Maribora.
Dvorane na BS so bile precej polne; BS ima svojo publiko in ta je dobra. Spominjam se, da so na predstave prihajale dame v večernih toaletah, kupljenih v Gradcu, saj jim je bil ta blizu, tako da smo bile Ljubljančanke v primerjavi z njimi sprva kar skromne.
Maribor ima veliko smisla za družabnost in tako je ob BS potekalo tudi druženje. V mali dvorani je bila vedno pripravljena zakuska, kjer smo si lahko postregli in se ob tem družili. Po predstavi so prišli tudi igralci, kar je dragoceno, saj je poudarek BS ravno na igralcih in na predstavah.
Prvo leto strokovne žirije in podeljevanje Borštnikovega prstana
Veliko let sem sodelovala v strokovnih žirijah. V njih so želeli imeti zastopstvo različnih krajev, Maribora, Ljubljane in Celja. Prvo leto BS smo bili člani strokovne žirije Mirko Zupančič, France Vurnik, Rapa Šuklje, Dušan Tomše (ki je bil tudi samostojni svetnik Sekretariata za kulturo in prosveto, sodeloval je pri Knjižnici MGL in bil v odborih BS) in France Forstnerič. Podelili naj bi nagrade in Borštnikov prstan, ki ga prejemajo posebno zaslužni slovenski gledališki umetniki. Borštnikov prstan se podeljuje menjaje po spolu – eno leto prstan prejme igralka, drugo leto igralec. Glede prvega Borštnikovega prstana smo imeli v žiriji kar velika nesoglasja, a smo se le dogovorili, da ga podelimo Elviri Kralj, ki je dolga leta delala v mariborskem gledališču, med vojno je bila igralka v ljubljanski Drami, po vojni pa v SLG Trst. Elviro Kralj je tako poznalo raznoliko občinstvo, saj je s svojim igralskim prispevkom obogatila kar tri v takratnem času markantna slovenska gledališča. Drugo leto je Borštnikov prstan prejel Vladimir Skrbinšek, ki je bil sicer »kandidat« že prvo leto. Kasneje so določili ločeno strokovno žirijo, ki podeljuje nagrade najboljši predstavi in nagrade za igralske in druge dosežke, ter posebej žirijo za podelitev Borštnikovega prstana. Ob pričetkih podeljevanja Borštnikovega prstana je bila želja, da se nagradi starejše igralce, tako rekoč za življenjsko delo, čeprav je Borštnikov prstan v resnici nagrada za visoke igralske dosežke. Nagrade so se tako vrstile; v prvih desetih letih so Borštnikov prstan prejeli: Elvira Kralj, Vladimir Skrbinšek, Arnold Tovornik, Mira Danilova, Slavko Jan, Ančka Levar, Rado Nakrst, Vida Juvan, Maks Furijan in Sava Sever. Pri Savi Sever se je zgodilo, da je bil prstan podeljen posthumno, a nagrada je bila določena že prej.
Nesoglasja v sodelovanju gledališč in pri izboru predstav
Koncept BS se je skozi razvoj nekoliko spreminjal. V začetkih je bil namen srečanja, da se predstavi vsako profesionalno slovensko gledališče – da so torej vsa poklicna gledališča zastopana z eno predstavo. Način izbora te predstave se je spreminjal. Sprva so svojo najboljšo uprizoritev predlagala gledališča sama. Kasneje so predlagali po dve predstavi, BS pa je imenovalo usklajevalca tekmovalnega programa (1978), ki si je ponujene predstave ogledal ter opravil končni izbor, na nek način izbor izbora. Ta izbor se je sprva v skladu z idejo srečanja vseh slovenskih poklicnih gledališč precej togo držal tega, da se vsako gledališče predstavi z eno predstavo. Šele kasneje je selektor pridobil širše pooblastilo in je lahko izbral po dve predstavi posameznega gledališča, kakšno drugo gledališče pa v glavni program ni bilo izbrano. Sama sem bila na mestu usklajevalke tekmovalnega programa leta 1980 in 1984 in to delo je kar težko, predvsem če določena predstava, ki jo je gledališče predlagalo, ni bila več na repertoarju in je bilo potrebno to predstavo »zasledovati« po gostovanjih.
Težave so nastale, ko so želela sodelovati tudi lutkovna gledališča, in tako so se razvile diskusije, katera gledališča lahko sodelujejo. Tudi za druga gledališča, ki jih je oblast ukinila, na primer Prešernovo gledališče Kranj (PGK), ki se je kasneje zelo trudilo, da je bilo ponovno priznano za profesionalno gledališče, smo se trudili, da jih na nek način vključimo na BS. Veliki spori so potekali okrog Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), ki je v začetku 80-ih let odpovedalo svoje sodelovanje na BS. SMG je bilo nekaj časa nedvomno najbolj zanimivo ljubljansko, celo slovensko gledališče, Ljubiša Ristić ali Dušan Jovanović in drugi so tam ustvarjali zelo posebne in zanimive predstave. Vprašanje se je vrtelo okoli eksperimentalnih gledališč, kot sta bili Gledališče Pekarna ali Eksperimentalno gledališče Glej, ki niso bila profesionalna gledališča. Ta so po selektorjevi želji vključevali v spremljevalni program. Tako so ob glavnem programu BS potekale tudi dodatne prireditve. Pogosto je prihajalo do raznih trenj in zamer, a takšen je gledališki svet. Gledališko življenje kot tudi življenje na sploh se spreminja in temu se je potrebno sproti prilagajati. V sedanjem času v gledališko življenje na zanimiv način vstopa Anton Podbevšek Teater (APT) iz Novega mesta. Gledališče, ki ga je ustanovil režiser Matjaž Berger, je profesionalno, a v večini v njem sodelujejo gostje iz Ljubljane. Takšen je tek življenja in gledališča, spreminjajo se tako razmere kot kvaliteta gledališč. V splošnem pa so bile predstave na BS dobre; gledališča so vedela, kaj izbrati od lastne sezone, in selektorji so vedeli, kaj od tega sprejeti. In čeprav kvaliteta niha, je BS vsekakor velik gledališki dogodek.
Medijski odziv
Borštnikovo srečanje je odzvanjalo po različnih medijih. Od časopisnih hiš sta na primer Delo in Naši razgledi redno spremljala festival. Medijski odziv je bil v primerjavi z zdajšnjim večji, kar je seveda povezano s spremembo v medijih. Sedaj je televizija postala strašno ljudska, na začetku pa je bil televizijski program bolj resnoben in kvaliteta je bila izredno pomembna. Po drugi svetovni vojni smo kulturo dojemali zelo resno. Radijski program je predvajal tehtna glasbena dela in tehtne tekste, sedaj pa je interes predvsem usmerjen v zabavanje široke množice. Gre za popolnoma drugačen pogled. Tudi jezikovna kultura je zelo padla. Včasih je bil na radiu vsaj enkrat tedensko jezikovni pouk. Tudi gledališče; veljala je parola »gledališče ljudstvu, ljudstvo gledališču«. Vsekakor je bilo v tedanjem času velikansko prizadevanje povzdigniti celotni kulturni nivo; da bi tudi na podeželskih odrih uprizarjali in gledali kaj več kot le lahkotne igre ter da bi tudi široke ljudske množice poslušale Bacha ali Beethovna in da bi jim približali zborno izreko.
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)