Mariborčani o »svojem festivalu«

Ko so ravnatelji slovenskih poklicnih gledališč v 60-ih razpravljali o ustanovitvi srečanja slovenskih poklicnih gledališč, je bila prostorska umestitev srečanja posebno vprašljiva. Festival Borštnikovo srečanje (FBS), ob ustanovitvi imenovan Teden slovenske drame, so organizirali v Mariboru po zaslugi takratnega ravnatelja mariborske Drame Frana Žižka; v nekaj letih je srečanje pritegnilo mariborsko in okoliško občinstvo, se kasneje otreslo lokalnosti ter se do danes prelevilo v osrednji nacionalni gledališki festival.

Prvotni snovalci festivala so takole utemeljevali pomembnost umeščenosti festivala v Mariboru:

»In naj ostane v Mariboru, kjer bo lahko opravljalo pomembno nacionalno nalogo, zakaj važno je, da se enotnost in trdnost slovenskega kulturnega prostora manifestira ravno tukaj, na skrajni meji slovenstva.«
Josip Vidmar na sklepni prireditvi ob podelitvi Borštnikovih odličij, 1970, in v objavi Znamenito poslanstvo, Gledališki list SNG Maribor 1970/71, št. 6

»... smo slovenski gledališčniki preboječe praznovali ta praznik, v mestu, ki so ga stoletja nemško govoreči ljudje smatrali za svoje mesto, prvo trdnjavo svoje ekspanzije, trdnjavo, nemško ne samo po njenem gospodarskem, temveč tudi kulturnem, da, celo nacionalnem značaju.« 

»Vendar misel o 'pomembni decentralizaciji' in 'brisanju ozkih lokalnih mej v kulturi', ki jo 'povzročamo' s 'Srečanji', ni naletela pri nekaterih slovenskih gledališčnikih na dober odmev. Želeli so namreč 'Srečanje' seliti iz mesta v mesto, vsako leto drugam …«
Branko Gombač: V novo desetletje, Gledališki list Borštnikovega srečanja 1976

»Borštnikova srečanja so v resnici kulturno preobrazila Maribor in dobršen del Slovenije, pa ne v smislu kulture za elito, marveč za vsakogar.«
Bruno Hartman: Ob jubileju BS (1966–1970–1980), Gledališki list Borštnikovega srečanja 1980

In če se po eni strani – kot pravijo in občutijo nekateri – Maribor izredno veseli festivala in ga ima za »svojega«, lahko ob raziskovanju zgodovine festivala najdemo mnoge polemike okoli njegovega štajerskega domovanja. Pogledi na pomen FBS za Maribor v sedanjem času nastajajo na drugačnih ozadjih kot ob začetkih festivala in zajemajo širšo problematiko »velikih« kulturnih dogodkov in posameznega mesta, kar je v Mariboru še kako aktualno glede na njegovo prihodnjo vlogo Evropske prestolnice kulture. V tem kontekstu je že lani na FBS potekal simpozij »Umetnost, kultura, mesto« o pojavu evropske kulturne prestolnice; kaj ta pojav prinese mestu, kako poseže v mesto, kako ga urbano spreminja itd.

Kaj pa o pomenu FBS za mesto Maribor menijo tamkajšnji prebivalci?

»Zelo pomembno se mi zdi, da je Borštnikovo srečanje v Mariboru. Na festival hodim že 45 let, vse od začetka. Prebivalci ga čutijo za svojega, verjetno, ker poteka že toliko časa; gre že za tradicijo. Je pa res, da se vseh teh prireditev udeležujejo isti ljudje. Ostali festivala verjetno ne poznajo.«

»Borštnikovo srečanje mora potekati v Mariboru, saj prispeva k dvigu kulture, posameznika in mesta na sploh. Mislim, da je tudi nek renome mesta, in prav je tako.«

»Sicer ne hodim na predstave, a mi je zelo všeč. Je dogodek v Mariboru, katerega je vredno obiskati.«

Nekoliko obširneje so svoje poglede pojasnili Mariborčani, ki delujejo tudi na področju kulture. Ob postavitvi FBS v širši kontekst mesta so izpostavili tudi problematiko uravnoteženosti različnih kulturnih praks in produkcijskih razmer:

Ali se ti zdi pomembno, da Boršnikovo srečanje poteka v Mariboru? Zakaj ja/ne? Kaj za mesto pomenijo takšni kulturni dogodki, kot jih prinaša na primer Borštnikovo srečanje ali naziv Evropska prestolnica kulture?

»Mislim, da je Boršnikovo srečanje vedno bilo in bo pomemben dogodek za Maribor, zato se mi zdi prav, da tradicija ostaja tukaj. Seveda se mesto samo tega premalo zaveda in se do njega obnaša zelo sramežljivo. Kot bi mu bil tuj. Morda bi ob tem pomislili, da si ga ne zasluži, ampak ravno zato je potrebno vztrajati. Ljubljana ima dovolj visoko koncentracijo vsakodnevnih kakovostnih in raznolikih kulturnih dogodkov. Večina mariborske publike je toge in se ne premakne iz svojih ustaljenih okvirov, razen če ji drugačno in neznano ni zapakirano v neko preverjeno formulo. Tudi zato je festival pomemben za Maribor. Festivali različnih vrst se mi zdijo na splošno zmeraj popestritev ustaljenega dogajanja, v družabnem in programskem smislu. O njihovem pomenu se ne smemo več spraševati. Borštnikovo je tradicija, je nuja, ki jo moramo vzpodbujati. Ta dva dogodka je težko primerjati, ker je EPK nepredstavljivo večji projekt in ne zajema samo kulturnega področja, ampak bi moral poskrbeti za socialno prebujenje celotne regije, ki bi vzpodbudila boljšo kulturo bivanja, ki bi se izražala tudi v kulturnih dogodkih.«

»Vsekakor se mi zdi zelo pomembno, da se kulturni dogodki dogajajo tudi izven ljubljanskega prostora, kar prispeva k decentralizaciji najbolj kulturno delujoče Ljubljane. Tako tudi druga slovenska mesta dobivajo priložnost za (iz)gradnjo kulturne identitete in premik v tej smeri. Seveda pa samo Boršnikovo srečanje ne bi smelo biti edini razlog širjenja kulture v Mariboru, saj se na ta način povzdiguje le elitno, visoko kulturo in pogosto zanemarja ali spregleda alternativne, sodobne umetniške prakse in dogodke, ki so zaradi tega tudi slabše (ali sploh ne) finančno podprte s strani občine. Enako tovrstne dogodke obravnavajo mediji in obiskovalci. Dogodek, kot je Boršnikovo srečanje, ima torej velik pomen za Maribor, a menim, da bi za sam naziv Evropske prestolnice kulture moralo mesto narediti mnogo več na programski shemi in nujno vključevati tudi kulturne dogodke, ki ne predstavljajo le s smetano okrašenih elitnih kulturnih dogodkov.«

Gregor Kosi, zavod Pekarna – magdalenske mreže: »Geografska lokacija je bistvena le v primeru, da dogodek pomeni doprinos k lokalnemu kontekstu, slednji pa se zame bere predvsem v razmerju in razpravah o pogojih produkcij(e): koliko javnih sredstev za kakšno opolnomočenje? Pomembnost umetnosti ne razbiram v imidžu mesta, temveč v kvaliteti lokalnih produkcij in javnih razprav, ki so s tem kakorkoli vzpodbujene. Na kratko: kaj Borštnik lahko pomeni v luči kulturnega razvoja mesta in kaj imajo od tega tisti z (naj)manj priložnostmi?

Mesto je umiranje v zadnjem vzdihljaju. Je lahko še lepše, večje ali barvitejše, vsekakor pa ostaja dejstvo, da se v njem bije poslednja tranzicijska bitka: kdo bo sprivatiziral še zadnje oaze javnega prostora in javnih sredstev. Vprašanje Borštniku in EPK-ju se glasi: kaj boste storili, da ne boste njegovi pogrebci?«