Kaj je antična drama?

To je tako, kot če bi vprašali, kaj je novoveška drama. Govorimo namreč o obdobju skoraj 600 let: od Ajshilovih Peržanov (472 pr. Kr.) do Oktavije neznanega avtorja (okoli 90 po Kr.); gre za najstarejšo in najmlajšo ohranjeno dramo, tiste nekaj starejše in mlajše, za katere vemo, se niso ohranile. Tem antičnim dramam, ki v grobi poenostavitvi obsegajo tragedije, komedije, satirske igre in zgodovinske drame oziroma igre, sta skupna samo dramska struktura in prostorčasje, v katerem so nastale. Mnogo zanimiveje je opazovati razvoj, predvsem znotraj zvrsti, razvoj oblike in vsebine, njuno dialektiko. Peržani in Oktavija sta dober primer, zato se mi zdi, kot da je nekje vmes gledališče izgubilo nedolžnost. No, saj jo tudi je, po mojem takrat, ko so začeli drame zapisovati zato, da bi jih brali. Prvi in vsi ostali rimski dramatiki so bili najprej »men of letters« ('ljudje črk', op. lekt.) in šele nato »men of theatre« ('ljudje gledališča', op. lekt.); z izjemo Plavta – in »wannabe both«('ki je hotel biti oboje', op. lekt.)Terencija.

Kakšna je razlika med grško ter rimsko antično dramo (predvsem v odnosu gledališče – politika)?

Spet je potrebno poenostavljanje, saj konsenza glede temeljnih elementov ali pojmov, ki definirajo tragedijo, ni. Če se recimo omejimo na »resne drame«: v celoti imamo ohranjene le tragedije Ajshila, Sofokla in Evripida iz bolj ali manj demokratičnih Aten petega stoletja pr. Kr. in osem dram iz monarhičnega Rima v prvem stoletju po krščanskem štetju, od tega šest Senekovih. Vemo na primer za cel kup rimskih zgodovinskih iger (fabulae praetextae) iz obdobja republike, a ni v celoti ohranjena nobena. Imamo pa eno iz obdobja Flavijcev, Oktavijo. Fragmenti in pričevanja so drobni kosci, ki nas zlahka zavedejo v konstrukcijo konteksta, ne da bi imeli tekst – ali obratno. Tako zlahka poenostavljeno trdimo, da je bilo rimsko gledališče spolitizirano, grško pa politično v najžlahtnejšem pomenu tega pridevnika. Je pa res, da tako, kot je bilo v Aristofanovih Atenah, ne bo nikoli več. Da bi na primer na nabito polnem stadionu v Stožicah ljubljanska Drama zmagala z uprizoritvijo sodobnega teksta, v katerem bi igralci s spolnimi udi v verzih zmerjali nadškofa in župana, ki bi sedela v prvi vrsti. Kaj takega je bilo lahko institucionalizirano samo v stari atiški komediji.

Zakaj vedno znova beremo in gledamo antične drame in ostala antična besedila?

Ker se v njih lahko vsaka doba in vsak posameznik vedno znova po svoje prepozna, ker se skozi njih učimo o sebi in svoji ustvarjalnosti, ker nas fascinira njihova starost, ne vem, razlogov je veliko, eden je gotovo tudi ta, da so eni dramski teksti pač dobri; ostala antična besedila pa ... ne vem – vsega povprek tudi ne beremo samo zato, ker je iz antike. Ni vse zlato, kar se sveti,  ne glede na vek, stari, srednji ali novi. Se mi pa zdi, da so te stare drame daleč najboljši pospeševalnik za opazovanje dogodkov tik po velikem poku Gledališča. In Dramatike. Pa vam zato sploh ni treba znati grško – če imate na voljo vsaj enega, če ne dveh ali treh prevodov enega komada, ste že presneto blizu.

Ali se antika bolje gleda (gledališke predstave) ali bere? Zakaj?

Ne vem,kaj se na splošno bolje počne, jaz vsa dramska besedila najraje gledam uprizorjena v živo, tudi bralno. Gledati in poslušati, theatron-auditoriumin oder, to je užitek.

Kakšna je razlika med politično in politikantsko antično dramo (o katerih bo govora na Borštnikovem srečanju)? In ali je vsaka antična drama hkrati tudi politična?

Recimo, da je politična drama družbeno angažirana, politikantska pa služi propagandi političnih elit. No, kje je meja? Verjetno v očeh bralca/prevajalca/gledalca/režiserja, odvisna od njegovega horizonta in trenutnega fokusa. Morda je primerneje kot o političnih dramah govoriti o političnem gledališču, če je – za razliko od tihega, sodobnega branja dramskega teksta – gledanje gledališke predstave družabni dogodek; v smislu, da šele iz tega lahko vznikne družbeno dejanje, ker smo ljudje pač dzoa politika.

Kakšna sta namen in cilj bralne predstavitve ter okrogle mize? Kdo vse bo sodeloval in zakaj?

Promocija in popularizacija antike. Drugače ne znam, nisem znanstvenik. Geometrični presek meni ljubih in domačnih področij klasične filologije in gledališča je v grškem in rimskem gledališču oziroma v tistem, kar je od njega po večini ostalo – v dramskih tekstih. Teh se, če se le da, lotevam aktivno z urejanjem, izdajanjem, prevajanjem, uprizarjanjem, obenem pa se ves čas učim gledališča – od šepetanja do umetniškega vodenja. Naivno verjamem, da antika lahko povezuje, še več – ustvarjalno združuje, saj je, vsaj pri Slovencih, še edino obdobje, ki ni obteženo z ideologijo in se ga nobena barva ne drži prav dolgo. Morda pa zato nekateri še vedno zmotno mislijo, da je antika bela. Združujejo tudi tele bralne uprizoritve: Borštnikovo srečanje, Društvo za antične in humanistične študije, Celjska Mohorjeva družba, Prva gimnazija Maribor, AGRFT, FF, ISH in podobne. So namreč tudi v vsebinski povezavi z drugim Grošljevim simpozijem z naslovom »Politika, zgodovina, gledališče: od Ajshilovih Peržanov do Seneki pripisane Oktavije«, ki ga dan pred prvo bralko v Kamniku organizira naše Društvo za antične in humanistične študije ob pomoči Celjske Mohorjeve družbe. Sodelovalo bo osem razpravljavcev, z dvema od njih, s Svetlano Slapšak in Markom Marinčičem, ter s Kajetanom Gantarjem pa se bom o tem in onem na Prvem odru Prve gimnazije Maribor pogovarjala še ob okrogli mizi, ki bo sledila zadnji, torkovi bralki Aristofanovih Žab.

Po kakšnem ključu ste izbirali drame, ki bodo predstavljene v okviru Borštnikovega srečanja?

Lani sem z igralskimansamblom ljubljanske Drame zasnovala ciklus koncertnih branj Replike iz antike, ki ga nadaljujemo tudi letos v novembru in maju, pogoj za uvrstitev na repertoar pa je relativna svežost prevoda in njegova odrska nedolžnost, to je neuprizorjenost. No, ko sem lani snovala različne trilogije, kombinacije in rdeče niti za prihodnje cikle Replik, so se k Oktaviji kar naprej lepili Peržani, čeprav so bili v Gantarjevem prevodu uprizorjeni pred slabimi tridesetimi leti, vmes pa so se skozi izkušnjo v žiriji za Grumovo nagrado nepovratno vrinile še Žabe Andreje Inkret, ki so, mimogrede, zaenkrat še edini prozni prevod dramskih verzov in edini prevod Aristofana brez evfemizmov in olepševanj. Ker trojček ni sodil v koncept dramskih Replik, sem ga ponudila Alji Predan, umetniški direktorici Festivala Borštnikovo srečanje, ki je idejo sprejela in vpletla še študente AGRFT. Škoda je le, da se mednarodni znanstveni simpozij ITI o dramaturgiji prekriva s simpozijem Društva za antične in humanistične študije, okrogla miza pa s predstavitvijo treh gledaliških knjig v knjigarni Litera.