Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010

Pričevanja: Mojca Kreft

O Borštnikovem srečanju in svojih spominih nanj je pripovedovala Mojca Kreft, dramaturginja in muzejska svetovalka, ki je ob letošnjem festivalu pripravila razstavo 45 let Borštnikovega srečanja (1966–2010).

Mojca Kreft / osebni arhiv M. K.
Zgodovina Borštnikovega srečanja

Borštnikovo srečanje (BS) letos praznuje 45 let. Prva štiri leta se je srečanje imenovalo Teden slovenskih gledališč, od leta 1970 dalje pa nosi naziv po režiserju in igralcu Ignaciju Borštniku; v gledaliških listih in zbornikih še naslednjih deset let zasledimo podnaslov Teden slovenskih gledališč. Zametki festivala datirajo v sredino 50-ih let, ko je Lojze Filipič, umetniški vodja SLG Celje, podal zamisel za festival, na katerem naj bi se predstavila slovenska in jugoslovanska drama. Prvi festival slovenske in jugoslovanske drame se je dogodil maja 1955 v Celju; festival se ni uspel ohraniti, ideja pa se je nato formirala v mariborskem Tednu slovenske drame in novosadskem festivalu Sterijevo pozorje. Leta 1964 je Bojan Štih na sestanku takrat še neformalne Skupnosti slovenskih dramskih gledališč v ljubljanski Drami podal idejo za ustanovitev festivala, zagotovo na Filipičevo pobudo, na  katerem bi se s svojimi najboljšimi uprizoritvami predstavila slovenska poklicna gledališča. Sprva je bilo predvideno eno izmed slovenskih delavskih mest, Zagorje ali Trbovlje, Fran Žižek, režiser in vodja mariborske Drame, pa je želel, da se srečanje odvija v Mariboru. Leta 1965 je bil tako ustanovljen odbor za pripravo srečanja. Teden slovenskih gledališč z nazivom Po poteh slovenske gledališke omike, Ljubljana – Trst – Celje – Maribor, se je prvič odvil leto kasneje, 1966. Naslednji dve leti se je nadaljevalo enako popotovanje, na 4. Tednu slovenskih gledališč pa se je pridružilo še Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica, ustanovljeno istega leta (1969). Od takrat se skoraj vsako leto pridruži kakšno novo gledališče, od 70-ih let dalje pa tudi Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Včasih v spremljevalnem programu že gostujejo tudi najboljše predstave ljubiteljskih gledališč ali druge povabljene predstave. Kasneje se vključita še Gledališče Pekarna in Eksperimentalno gledališče Glej. V spored so uvrščene najboljše predstave Sterijevega pozorja pa festivala monodrame v Zemunu, gostujejo gledališča iz tujine … Konec 80-ih, v 90-ih in zlasti v 21. stoletju je festival odprt za vse institucionalne in neinstitucionalne produkcije. Bile pa so tudi ekstremne situacije, ko dvoje mladih neinstitucionalnih gledališč (Eksperimentalno gledališče Glej in Gledališče Pekarna) ni sodelovalo na BS, čeprav sta bili v programu napovedani, več let je trajala odsotnost Slovenskega mladinskega gledališča ...

Tekmovalni program vzpostavijo leta 1970. Gledališča so na začetku sama prijavljala najboljše predstave po lastni presoji. Leta 1978 uvedejo usklajevalca tekmovalnega programa, ki izbira med prijavljenimi predstavami. Ko nastopijo selektorske komisije (1992) in kasneje posamezni selektorji tekmovalnega programa (1994), pa slednji izbirajo ne le med prijavljenimi predstavami, temveč v tekmovalni spored uvrstijo tudi gledališko uprizoritev po lastni presoji. Vsakoletno Borštnikovo srečanje je osrednji gledališki umetniški dogodek.

BS ima tako več faz razvoja. V prvih štirih letih srečanje idejno vodita Fran Žižek z režiserjem Brankom Gombačem. Njun sodelavec je Bruno Hartman; že v Celju so skupaj z Lojzetom Flipičem sodelovali in bili skupina izjemnih gledališčnikov, predvsem pa gledaliških zanesenjakov, ki so ustvarili pogoje za festival slovenskih gledališč in pripomogli k temu, da se je festival v Mariboru ohranil. Seveda so potekale polemike, zakaj se festival odvija v Mariboru in ne kje drugje, izkazalo pa se je, da so bila v Mariboru verjetno najbolj plodna in tvorna tla za takšen festival, kar je očitno res, saj je do današnjih dni festival ostal živ. Seveda se je ves čas dopolnjeval in spreminjal.

S prvima predsednikoma sveta BS, akademikoma Josipom Vidmarjem (1970) in Bratkom Kreftom (1971–1985), je srečanje v vseh ozirih postalo velika slovenska gledališka manifestacija, povezana z najvišjimi znanstvenimi in univerzitetnimi ustanovami (med drugim s SAZU in z AGRFT).

V začetkih je prevladovala tako imenovana samoupravna organiziranost, temeljita prenova BS pa se je začela v drugi polovici 80-ih, ko je predsednik postal akademik Matjaž Kmecl (1986–1991), ter zlasti v 90-ih, ko je predsednik postal pisatelj in dramatik, prav tako akademik Rudi Šeligo (1993–1999). Kasneje je Šeligo postal minister za kulturo, a se je znova vrnil k snovanju sodobnejše podobe festivala – od leta 2001 do januarja 2004 (ko mu je smrt preprečila nadaljevanje dela) sta skupaj s podpredsednikom režiserjem Janezom Pipanom začela izpisovati novo vizijo Borštnikovega srečanja. Zvesti sopotnik, sogovornik Borštnikovega srečanja, urednik zbornikov, tesni sodelavec vodstva srečanja je bil več kot 40 let Tone Partljič, ki je Borštnikovemu srečanju med letoma 2004 in 2009 tudi predsedoval, eno leto pa je bil vršilec dolžnosti predsednika Sveta BS. Sam svoje videnje, spomine in občutke o tem času zapisuje v almanahu Devetdeset let SNG Maribor.

Spremljevalni program Borštnikovega srečanja


Odkar se je festival poimenoval BS, so ob tekmovalnih predstavah svoj prostor dobile tudi spremljevalne prireditve. Predstavljali so knjižno produkcijo s področja teatrologije; sprva je bila maloštevilna, šlo je predvsem za Knjižnico Mestnega gledališča ljubljanskega in zbirko Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Prvo predstavitev zasledimo že v letu 1970. Slovenski gledališki muzej je na srečanju pogosto sodeloval tudi s tehtnimi gledališkimi razstavami. Posebej pomembni so bili simpoziji, ki jih je organiziralo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Referati so dokumentirali tako zgodovino kot sočasno dogajanje v evropskem gledališču. Sijajne ekspozeje so imeli med drugimi Primož Kozak, Taras Kermauner, Lojze Filipič, Dušan Moravec, Filip Kumbatovič Kumba ter skozi nadaljnjih štirideset let vsi vidnejši in pomembnejši slovenski teatrologi, dramaturgi, kritiki. Simpoziji so bili posvečeni glasbi v gledališču, jeziku, dilemam in vprašanjem sodobnega gledališča itn. Tudi lektorstvo in jezik sta bila pomembna elementa gledališkega dogajanja. Spremljevalni program se je širil na večere v hotelu Orel, kjer so potekali sijajni individualni programi slovenskih igralcev, ter na številne druge lokacije in prizorišča v  Mariboru in izven njega (predstave z manjšimi zasedbami so v času festivala gostovale v okoliških krajih vzhodnoštajerske in pomurske regije). Zelo pomembno je bilo Gledališče ljudske vstaje, ki so ga ustanovili igralci mariborskega gledališča, kasneje pa so se jim pridružili tudi igralci drugih slovenskih gledališč. Gostovali so v vojašnicah in na mitingih. Od leta 1970, ko so pričeli podeljevati Borštnikov prstan za najboljše igralsko življenjsko delo in Borštnikove diplome, so na srečanjih z vojaki gostovali tudi nagrajenci. Igralci so se podali tudi na obiske po šolah in kulturnih domovih. Festival je tako imel svoje gledališko poslanstvo in poleg umetniške tudi osveščevalno funkcijo oziroma narodnobuditeljsko, kot je to poimenoval Branko Gombač. Sama bi jo prej poimenovala čitalniško, a kljub temu – podobno, kot se je z Linhartom in njegovimi igrami v slovenskem gledališču pričelo razsvetljenstvo, se je v Mariboru in vsej vzhodnoštajerski regiji razvijala kulturna zavest, da je gledališče namenjeno ljudem in da je vsaka umetniška stvaritev namenjena najširšemu krogu občinstva in ne le izbrani publiki. Menim, da je to vplivalo tudi na obisk gledališča v Mariboru. Ljudje so radi prihajali in se družili, predstave pa so bile razprodane.

Kljub temu pa je takšen koncept sprožal tudi dileme. Spominjam se, da sva se nekoč z Markom Slodnjakom pogovarjala tudi o vprašanju »ljudskosti« in številnih gostovanjih gledališč v skoraj nemogočih razmerah (v času Borštnikovega srečanja) in bila prepričana, da na »vsako njivo pa res ne moremo pripeljati gledališča«, če želimo ohraniti njegovo dostojanstvo in umetniško poslanstvo.

Festivalsko srečevanje


Več kot desetletje je bila velika prednost Borštnikovih srečanj, da smo se igralci in gledališki ustvarjalci družili med seboj. Včasih so bila celo vsa slovenska gledališča zaprta za dan ali celo tri dni, da smo lahko obiskali BS, kasneje pa je Združenje dramskih umetnikov/ustvarjalcev prevzelo iniciativo, da se prav v času Borštnikovega srečanja »zgodi« dan igralca oziroma dan gledaliških ustvarjalcev. 

Po predstavi se nismo takoj vračali domov, v matična mesta in gledališča, ampak smo se srečevali in pogovarjali, ne glede na starost, umetniške izkušnje in osebno gledališko zgodovino. Zdi se mi, da danes ni več takšnega entuziazma. Takrat nismo spraševali za denar, da smo le imeli prenočišče. Dostop v Orlovo kavarno in klet ali neko drugo vinsko klet, kjer se je odvijal vzporedni večerni kulturni in družabni dogodek,  smo imeli vsi; ob pijači, morda hrani, so se skozi pogovore razpirala popolnoma nova in drugačna videnja estetik umetniškega snovanja ipd., ustvarjalci pa smo razkrivali tudi svoja osebna, včasih intimna prepričanja, poglede, izkušnje … Spomnim se kritika, ki je pripovedoval, kaj vse je prevajal ali kaj vse je prebral, preden je začel pisati. Nekdo drug, pesnik, je znal skoraj vse Shakespearjeve monologe na pamet, dramatiki so pripovedovali o načinih in dramaturgiji pisanja svojih del ...

Imela sem srečo, da sem v štiridesetih letih, kar spremljam gledališki festival Borštnikovo srečanje, osebno poznala in spoznala številne gledališke ustvarjalce ter dobitnice in dobitnike Borštnikovega prstana ter s številnimi od njih sodelovala v gledališčih. Vsega tega se ne da prikazati na razstavi ali v zapisih, a ostaja v spominu kot izjemno dragocena podoba. Srečevali smo se s slovenskimi dramatiki, teatrologi, režiserji in nekaterimi zelo pomembnimi osebnostmi slovenskega in jugoslovanskega gledališča. Srečevanje in pogovori so mi prinesli nov, drugačen pogled na dogajanje v slovenskem, jugoslovanskem in evropskem gledališču, saj smo veliko potovali in bili na tekočem z gledališkim dogajanjem po svetu. Ta primerjava je bila ves čas prisotna. Kakšno leto je bilo bolj srečno, kakšno manj, a nikoli ni bil festival brez odmeva v medijih in nikoli brez odmeva v Evropi. Na BS so vabili tuje ansamble, na primer iz Nemčije ali iz Češke, tudi iz Amerike in Anglije, kar je tudi tujcem dalo informacijo o tem, kaj se na BS dogaja; še danes pravijo, da se ga spominjajo. Vsi spremljevalci gledališkega dogajanja, gledalci iz strokovnih krogov, bodisi režiserji, vodje gledališč, teatrologi, so se selili z enega festivala na drugega. Srečevali smo na Sterijevem pozorju v Novem Sadu, kasneje na MESS v Sarajevu, na festivalu Dubrovniške poletne igre, včasih tudi na festivalu MOT v Skopju. Vsak festival je imel svoj specifičen prerez in tako se je celotna podoba gledališkega življenja v nekdanji Jugoslaviji zlila v bogato paleto gledališkega dogajanja, tako strokovnega kot uprizoritvenega.

Duhovna klima, med vsemi, ne samo poklicnimi gledališčniki, ki je težila k proučevanju, raziskavam, spoznavanju dramske in strokovne literature, je bila mnogo bolj prisotna kot danes. Druženja so bila predvsem vsebinski pogovori; trači nas niso posebej zanimali, bili pa so del vsakdanjika. Festivali in Borštnikova srečanja so bili druženje in prazniki obenem. Res pa je, da nismo imeli interneta; bila je knjiga in bila so srečevanja. Takšno, poglobljeno komunikacijo danes pogrešam. Pa tudi boemskost. 
 
Povezanost med gledališko kulturo, družbo in politiko

To so bili tudi časi, ko je bilo obiskovanje gledališč del vsakdanjika, celo obred. Borštnikovo srečanje ni bilo namenjeno elitizmu. Sindikalna združenja v podjetjih ali uradih so nekaj denarja namenila svojim članom, da so jim krili stroške vstopnic za ogled predstav. S tem politika ni imela nič! Visoki slovenski (republiški) politični funkcionarji so sicer bili govorniki na otvoritveni ali zaključni svečanosti, to pa, se zdi, je bilo tudi vse – za javnost je bil potem BS veliki gledališki dogodek,  odmeven v medijih, na katerem je politik pridobil kakšno kulturnopolitično točko, sama politika pa za razvoj kulture ni naredila kaj veliko. Za razliko od njih smo mariborske (lokalne) politike na BS redno srečevali.

Tone Partljič mi je pripovedoval, da je bila v 70-ih v Mariboru ves čas prisotna uravnoteženost med gledališko kulturo in politiko. Mislim, da ravno iz tistih časov izhajajo nagovori političnih osebnosti ob odprtju ali sklepni prireditvi festivala, ki so se vršili do nedavnega. Del te gledališke kulture in omike bi bilo potrebno zasidrati tudi v slovensko politiko. Tako bi poraslo zavedanje, da brez kulture, bodisi književnosti, glasbe ali gledališča … brez umetnosti, noben narod ne more preživeti. Politika bi morala dojeti dostojanstvo našega tvornega »početja«. Vse umetnosti in njihovi ustvarjalci so izredno pomembni za Slovenijo; važno je poznati njih in njihovo zgodovino. Partljič mi je pripovedoval tudi o Bratku Kreftu in njegovih nagovorih občinstvu. Kreft naj bi pogosto presenečal z nagovori, da Maribor ne potrebuje le festivala, ampak tudi medicinsko fakulteto in univerzo, in to v sedemdesetih letih, ko marsikdo ni niti sanjal o tem. Na BS je bilo slišati veliko vizionarskih idej.

Menim, da so vsa slovenska gledališča, gledališka združenja, društvo teatrologov, združenje dramskih ustvarjalcev, društvo pisateljev, društvo likovnih ustvarjalcev, glasbenikov in skladateljev itn. krojila gledališko kulturo, družbo in jo zavestno vzporedno vgrajevala v slovensko politiko.

Pred časom sva se z Brunom Hartmanom pogovarjala o dejstvu, da je bil prvo leto predsednik BS Josip Vidmar, tudi predsednik SAZU-ja, naslednjih 15 let pa je predsedstvo BS prevzel Bratko Kreft, podpredsednik SAZU-ja. Hartman pravi, da sta Fran Žižek in Branko Gombač želela, da bi bilo BS vsebinsko povezano z najvišjo državno akademsko institucijo v Sloveniji. Tudi Hartman, gledališčnik in kasneje ravnatelj oz. direktor Študijske knjižnice oz. Univerzitetne knjižnice Maribor, je z ustanovitvijo mariborske univerze ves čas skrbel za povezavo z Borštnikovim srečanjem, kar je še danes razvidno in prisotno. Na zadnjih BS so prisotni študentje in profesorji humanistike iz Maribora, AGRFT pa je prisotna že vrsto let. V mojem času so študente AGRFT na BS »pošiljali« profesorji France Koblar,  Filip Kumbatovič Kumba ali Primož Kozak in Mirko Zupančič. Tam smo ostajali nekaj dni in spremljali prireditve. Dušan Pirjevec je prav tako študente primerjalne književnosti na FF opozarjal na vsebine BS; tisti, ki so se posebej posvečali dramatiki, so redno prihajali v Maribor.

V Mariboru sta bili ves čas prisotni močna umetniška in intelektualna sredina ter močna kritiška srenja. Te tri plasti so soobstajale in se prepletale. Maribor je imel tudi močno pisateljsko intelektualno jedro, kot so bili na primer France Forstnerič, Tone Partljič, Drago Jančar, Andrej Brvar, Marijan Kramberger in drugi, njihovi sopotniki, ki so tudi sodelovali na BS.

Stalnice in novosti ter širitve festivala


V sedanjem času se govori o številnih novostih BS, o spremljevalnem programu, gostovanjih tujih predstav, pogovorih in simpozijih, širjenju festivala na različna prizorišča v  Mariboru; ti dogodki so se v okviru BS nekoč že odvijali, a niso potekali kontinuirano in veliko dejavnosti je zamrlo. Na BS so pogosto gostovala gledališča iz nekdanje Jugoslavije in od drugod, potekala so pomembna mednarodna medfestivalska povezovanja, na BS so prihajali eminentni tuji obiskovalci in kritiki … Spomnimo le na Jovana Ćirilova, enega od selektorjev in snovalcev velikega svetovnega festivala BITEF v Beogradu, pa gosta s festivala Theater der Welt … Verjetno je kakšni opustitvi teh stalnic botrovalo tudi ali predvsem finančno pomanjkanje. Kontinuirana vzpostavitev spremljevalnega programa se mi zdi pozitivna. BS namreč nikoli ni imelo samostojne zavodske ali organizacijske enote in to je bil manko. Sedaj je Festival BS organizacijsko in pravno formalno dorečen, ima svoj status, angažiran je vodja festivala oz. umetniški direktor/direktorica, ki se lahko posveti izključno festivalu, snovanju programa in nadaljnjemu razvoju.

Ni samo tekmovalni program tisti, ki dela festival velik. Za festival je potrebna dorečena programska struktura ob selekciji tekmovalnega programa uprizoritev slovenskih gledališč.  Podobno je na velikih festivalih v tujini. Gre za srečevanja, simpozije in pogovore. Seveda pa ima izredno vrednost tudi sam tekmovalni program. Mislim, da je pri tekmovalnih predstavah na odru prisoten poseben občutek, nekakšen ustvarjalno-tekmovalni duh. Nekatere predstave doživijo na BS  tako rekoč »novo« premiero.

Odzivnost Borštnikovega srečanja


Zdi se mi, da je bil medijski prostor za BS lansko leto zelo gluh. Rednih kronik ni bilo, časopisi so z izjemo Večera s festivala poročali na dva ali tri dni. V preteklosti so kritiki in poročevalci dnevno spremljali BS. Upad dokumentiranega neposrednega poročanja je opazen tudi pri gradivu: o prvih letih festivala je napisanega veliko. V zadnjem času je manj zapisov in analitičnih prispevkov v vseh sredstvih javnega obveščanja. Prevladujejo bolj poročila ali notice. Takšen pristop kaže na odnos medijev oziroma vodstev medijskih hiš ali urednikov do BS. Izjemno bogat pa je arhiv Borštnikovega srečanja.

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Nika Arhar, SiGledal, 12. 10. 2010
Pričevanja: Rapa Šuklje
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Arhar, SiGledal, 11. 10. 2010
Pričevanja: Bruno Hartman
Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
Festival naj se odpre v svet
Lena Gregorčič, SiGledal, 12. 10. 2010
Gledališče mora izstopiti iz samoumevnega okvirja!
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
Mariborčani o »svojem festivalu«
Nika Arhar, SiGledal, 14. 10. 2010
»Napovedani program letošnjega srečanja obeta …«
Nika Arhar, SiGledal, 15. 10. 2010
Pričevanja: Tone Partljič
Nika Arhar, SiGledal, 18. 10. 2010
Ali je zasebno življenje sploh mogoče?
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 1. 8. 2010
"Uprizoritev mora odmevati tudi izven gledališke dvorane"
Nika Arhar, SiGledal, 18. 4. 2011
»Umetniki moramo biti preroški in drzni«
kulturnik

Mojca Kreft, po moji oceni, dela predvsem škodo v slovenskemu gledališkem prostoru...

14. 3. 2011