Bienale ULU

7. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije

Bienale bo potekal v organizaciji Lutkovnega gledališča Maribor in Ustanove lutkovnih ustvarjalcev.

Povezava: Poročilo selektorja Uroša Trefalta

Tekmovalni program
1. Isaac B. Singer Ko je Šlemil šel v Varšavo, r. Jelena Sitar Cvetko (LGM)
2. Janček ježek, r. Margrit Gysin (LGM)
3. Matija Solce - Franz Kafka Proces ali žalostna zgodba Josefa K., r. Matija Solce (LGM)
4. Saša Eržen Ti loviš!, r. Silvan Omerzu (LGL)
5. Ti in jaz (AEIOU)
6. Duda Paiva Bestiaires, r. Duda Paiva (LGL)
7. Martina Maurič Lazar, Gregor Lorenci Laila (LGL)
8. Srečko Kosovel Močeradek gre čez cesto, r. Matija Solce (LGL)
9. Nebojša Pop Tasić Salto mortale, r. Silvan Omerzu (LGM)
10. Vidkova srajčica, r. Irena Rajh Kunaver, Jelena Sitar (FRUFRU)
11. Jaz, legenda, r. Zoran Petrovič (MOMENT)

Spremljevalni program
12. Mož, ki je sadil drevesa, r. Nika Bezeljak (LGM)
13. Luknja, r. Matija Solce (Lutkovno gledališče Ljubljana) (LGL)
14. Kocke, r. Nika Bezeljak (LGM)

***
Sedma žirija

Mednarodno žirijo 7. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije sestavljajo (po abecedi):
•    Zlatko Bourek, HR
•    Barbara Bulatović, SLO
•    Matjaž Pograjc, SLO

Zlatko Bourek se je rodil 4. septembra l. 1929 v Slavonski Požegi na Hrvaškem. L. 1955 je diplomiral pri prof. Kosta Angeli Radovani na Akademiji likovnih umetnosti v Zagreb, potem ko je absolviral na Akademiji za uporabno umetnost. L. 1957 je v studiu za industrijsko oblikovanje izdelal objekt, ki je bil razstavljen na trienalu v Milanu.
Bourek ima širok ustvarjalni diapazon – je slikar, kipar, grafik, gledališki režiser, scenograf, kostumograf, avtor animiranih filmov, karikaturist in ne nazadnje 'absolutni' avtor lutkovnih predstav. Leta 1959 se je prvič predstavil javnosti z grafikami, leta 1963 pa s slikarstvom, ki je že nakazovalo smer v grotesko, karikaturo, humor in nadrealizem. Sodi med ustanovitelje Zagrebške šole risanega filma (1960), ustvaril je dvanajst animiranih filmov in tri kratke igrane; ena izmed retrospektiv njegovih animiranih filmov je bila v znamenitem MoMa v New Yorku.
Bourek je obrnil novo stran zgodovine gledališča na Hrvaškem in v Sloveniji predvsem z gledališčem figur (kot ga poimenuje sam). Kot scenograf in kostumograf je debitiral v zagrebškem gledališču Gavella. V Ljubljani je sodeloval z LGL in gledališčem Zapik ter ustvaril lutke in sceno za osem predstav, tri od teh je režiral. Kot scenograf in kostumograf je deloval tudi v Wuppertalu, Dortmundu, New Yorku, Münchnu in Torinu ter v gledaliških središčih nekdanje Jugoslavije. Od leta 1988 je stalni član gledališča Hans Wurst Nachfaren v Berlinu. L. 2002 je postal sodelavec Hrvaške Akademije znanosti in umetnosti (HAZU), njen redni član pa l. 2010. Je dobitnik številnih nagrad in priznanj med najpomembnejšimi l. 1968 diloma na festivalu v Oberhausnu za animirani film Kapetan Arbanas Marko in l. 2005 nagrada Vladimir Nazor Republike Hrvaške za življenjsko delo. Imel je tudi vrsto samostojnih razstav po Evropi in ZDA (New York) ter sodeloval na skupinskih razstavah v Aleksandriji, Atenah, Solunu, Benetkah, Budimpešti, Wiesbadnu, Rimu, Tokiju, Caracasu, na Kubi in drugod.

Barbara Bulatović je leta 1990 diplomirala na francoski visoki lutkovni šoli ESNAM v Charleville-Mézièresu. Sprva se je usmerila predvsem na področje oblikovanja, scenografije, dramaturgije in semiologije. Podiplomski študij je nadaljevala na DAMU v Pragi in v tem času režirala v praškem gledališču Minor. Od leta 1994 je samostojna lutkarica.
Kot animatorka, oblikovalka, režiserka in scenaristka je sodelovala z LG Ljubljana (Bobek in barčica, avtorski projekt Male živali) in LG Maribor (O devetih mesecih), pa tudi v številnih  neinstitucionalnih in interdisciplinarnih produkcijah (Gledališče Ane Monro, Rozinteater, Mini teater, Zavod Bufeto, Senzorialno gledaliče, Fizično gledališče, Društvo lutkovnih ustvarjalcev, LG Jože Pengov in drugi) ter pri izvedbi treh lutkovnih filmov.
Z lutkovnim pristopom se loteva tem, ki obravnavajo tanko mejo med realnim in imaginarnim svetom, med konkretnim in abstraktnim, med umom in za-umom. O slednjih pričajo avtorske predstave Otrok in svet, Kreda, Kralj Alkohol, Kdo je tuki nor?, Fokus pokus, Simplicissimus, Začaran kraj in Optična prevara.
Deluje tudi kot mentorica delavnic v organizaciji Šugla (npr. gledališče predmetov) in JSKD (ročne lutke, češke marionete ) ter izvaja delavnice reciklaže , odrskega glasu in primitivne manipulacije.
Njene skice in lutke so bile na ogled v Bežigrajski galeriji (Od skice do lutke, 2009) in v klubu Daktari (Protagonisti, mednarodni festival Lutke 2012).

Matjaž Pograjc, rojen v Ljubljani l. 1967, je pri 12 letih Piko Nogavičko vrgel v koš, frnikole pa podaril sosedi. Vpisal se je na računalniško gimnazijo, nato na Fakulteto za računalništvo: beg od besed ga je peljal v številke; prenehal je brati leposlovje in se utapljal v strokovnosti. Ustvaril je prvo predstavo z gimnazijci poljanske srednje šole in se vpisal še na AGRFT, smer gledališka režija. Zgodil se je Betontanc, s katerim je obiskal prve evropske gledališke festivale in spoznal, da je berlinski zid sicer padel, da pa je težje zrušiti zidove v glavah ljudi. Zato je l. 1992 zgradil svojega v predstavi Za vsako besedo cekin. Za 'rušilno' predstavo je prejel grand prix v Parizu in kasneje dve nacionalni nagradi Slovenije, Župančičevo in Prešernovega sklada. Z Betontancem je ustvaril 12 projektov.
L. 1994 se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je režiral čez 20 predstav ter jih dopolnil z dvema kostumografijama in eno scenografijo. Za začetek je zrežiral Koltesov bestseller o serijskem morilcu z imenom Roberto Zucco. Kritika v Sloveniji ga je raztrgala, v Južni Ameriki oboževala, v Nemčiji je bil wunderkind. Sodeloval je z Zavodom Bunker, Eksperimentalnim gledališčem Glej, Lutkovnim gledališčem Ljubljana, Prešernovim gledališčem Kranj ter s tujimi gledališkim partnerji (Francija, Japonska, Kolumbija, Litva, Nizozemska, Srbija). Spisal je scenarij za slovenski film Ekspress, ekspress (režija Igor Šterk).
V povzetku: predstave, odigrane v 300 mestih, v 40 državah, na petih kontinentih, nagrade skoraj povsod; in pomembno: ena žena, dva otroka, en pes, en dom, en avto in en gumijasti čoln.