Namignili so mi, da ste sodelovali pri popularni risanki Profesor Baltazar ...

Sem eden izmed ustanoviteljev animiranega filma na Hrvaškem. Skupaj s prijatelji smo najprej ustvarjali tako imenovani art film, nato pa smo se v nekem trenutku odločili narediti komercialni film. Walt Disney je bil takrat že znan, prav tako dejstvo, da ga imajo otroci radi. Sploh risanke Toma in Jerrya, v katerih drug drugemu mečejo rakete ter razbijajo po glavi. Pravzaprav je šlo za neke vrste “cruelty”. Zato so nam naročili, naj naredimo film za otroke, ki bi bil nežen. Ustvarili smo dobrohotnega, malo trčenega profesorja, ki vse, kar počne, počne za dobro svojega mesta, njegove domislice pa so idiotske. S prijatelji, ki jih več ni, smo uspeli ustanoviti oddelek za animacijo in izučiti ne vem koliko študentov. Gre za zelo moderno vrsto umetnosti, kjer namesto slike ustvarjaš film, ki je pravzaprav živa slika.

Če narediva preskok k lutkovnemu gledališču: v Ljubljano ste prišli v 70. letih 20. stoletja in za predstavo Gugalnica Franeta Puntarja naredili lutke in sceno. Se še spominjate tistih časov?

Ko sem šel v Slovenijo delat Gugalnico z Edijem Majaronom (enim izmed najboljših, najbolj znanih in najinteligentnejših lutkovnih režiserjev na Slovenskem), je bilo lutkovno gledališče v Sloveniji dosti bolj razvito kot na Hrvaškem. Ne vem natančno, kako, ampak sam od sebe sem začel ustvarjati 'figurentheater'. V Zagrebu sem naredil nekaj za Zagreb avantgardnega in tukaj so potem bili ti začetki nečesa izredno modernega in aktualnega, v čemer sva se Edi Majaron in jaz našla.

Konec 80. let ste z Edijem Majaronom na lutkovni oder postavili Aristofanovo Lizistrato, ki je takrat šokirala publiko …

Vsem, ki imamo klasično izobrazbo, vsem, ki smo študirali klasični tekst, se nam je zdelo normalno, da na oder postavimo za tisti čas izredno aktualno Lizistrato, ki so jo isti čas uprizarjali tudi v Nemčiji in Italiji … Podoba ženske, ki moškim odreka posteljo v času vojne, je tema, ki je lahko na svoj način izjemno šokantna. Tukaj pa se je treba odločiti, do katere mere.

Sploh skozi prizmo značilnega eroticizma ...

Če v 'figurentheatru' uporabite figuro golega človeka, bo ta figura delovala smešno, ne vulgarno. Moški s “pimpekom” je smešen in se mu zato posmehujejo. Pri čemer gre spet za vprašanje izobrazbe in kulture gledalcev, ki so na nek način farizeji. Sami so prostaki, ki govorijo prostaške besede, ko pa vidijo kaj takega drugje, pa se zgražajo … in to je farizejstvo. V antični umetnosti so vsi brez obleke. Ne gre za obeleženje časa, ampak za obeleženje nečesa občega. Bogovi so zmeraj goli. In človek je tak, kot je, gol. Zadnjih dvajset let se v gledališču vsi slačijo, kažejo "pimpeke" in nihče o tem več ne razmišlja. Edi Majaron je na nek način z Lizistrato predvidel to, kar se zdaj dogaja.

Če se navežem na petkovo predavanje na temo 'figurentheatra', ste v svojem nastopu rekli, da mora gledališče gledalca razjeziti. Zakaj?

'Figurentheater' je gledališče za odrasle, v katerem gre za figure, podobne tistim, ki jih najdemo v cerkvi. Tako kot se v cerkvi govori o figurah, o mučencih in tako naprej, tako se v teatru govori o tragedijah in o stvareh, ki so tradicionalne. 'Figurentheater' spada v tako imenovano bazično kulturo, zato ni čudno, da se religiozni teksti v 'figurentheatru' pogosto uporabljajo. 'Figurentheater' je v bistvu siromašno gledališče, gledališče siromašnih umetnikov, proletarcev, ki se z enostavnimi zgodbami pritožujejo. (Ni čudno, da v nemškem jeziku 'figurentheater' pomeni 'Bettlerkunst'). In tako gledališče mora biti jedko, satirično, mora reagirati na življenje. Enako, kot ima religiozna tema svoje bistvo v tem, da pove, kaj je greh, tako je tudi siromašno gledališče opozarjalo na določene probleme. Ob tem bi opozoril na izjemno popularno ameriško gledališče Bread and Puppet Theatre, ki je bilo znano po svojih protestnih akcijah. To je tudi nekaj, kar danes še zmeraj podpiram.

Kakšno pa je gledališče danes?

Danes hočemo biti vsi normalni, nihče noče biti revež, niti gledališče. Poglej, kako lepo gledališče imate tukaj … Igralci imajo plače, imajo domove, hiše … Beračev ni več. Gledališče ustvarja za buržoazijo, za dobro situiran srednji razred. Po drugi strani pa ljudje v gledališče nočejo, saj imajo doma televizijo, film … Kar pomeni krizo gledališča. Gledališče je umetnost besede, ki je na glas izrečena … Vsak človek bi moral enkrat v življenju na odru videti Hamleta, to spada v osnovno kulturo. Shakespeare, Moliere … Vse to mora človek slišati na glas, teksti so tako dosti efektivnejši. Gledališče je predvsem umetnost besede in slike.

'Figurentheater' je ob tem poenostavljena, ljudska umetnost, umetnost za siromake. Toda kdo je danes siromak? Vsi smo siromaki, vendar je nivo naših potreb večji. Siromak sem že, če nimam avta. Oprosti, ker vso zadevo tako poenostavljam … Ampak gledališče danes ni več umetnost za siromake, ampak za nekoga, ki je sit, ki je zadovoljen in ki hoče nekaj več. Umetnost, ki je bila mišljena za siromake in ustvarjena s strani siromakov, je šla naprej. In ta 'naprej' je to, kar se tukaj dogaja. Imamo lutkovni festival, ki je rezultat našega časa.

Kje tiči čar lutkovnega gledališča?

Ves čas izpostavljam predstavo Ti loviš! Silvana Omerzuja o psu in zajcu, narejenih iz lesenih figur. Na lutkovnem odru je lesena lutka, ki se obnaša kot čudežno leseno bitje. In tu se skriva razlog, da greš v gledališče. Ta lutka se v tej svoji čudežnosti razlikuje od človeka iz mesa in krvi. In ko to vidiš, si potem misliš, koliko je to lepše in boljše: joj, kako lepo se imata rada pes in zajec, joj, kako lepo se cmokata … in to je razlog, da ju želiš videti.

Kakšno vlogo je v vaših delih igralo politično? Ste kdaj bili načrtno politični?

Vsako gledališče, ki ga zanima kaj več kot ljubezen in sreča, mora biti na nek način angažirano. Kakor hitro je angažirano, se o njem govori kot o političnem. Jaz ne delam političnega gledališča, ampak angažirano gledališče. Vprašanje naše bližnje preteklosti, vse, kar se nam je nedavno dogajalo, kar se nam je dogajalo v drugi svetovni vojni … vse to so stvari, za katere je izjemno pomembno, da se o njih v umetnosti govori na vse mogoče načine. To je angažiran teater – teater, ki na bazi tega, kar se je zgodilo, ljudi pripravlja na jutri. Prek tega, kar se je zgodilo včeraj, ne moremo. Sam sem židovskega porekla, veliko stvari je, ki so se mi zgodile in se me dotaknile, zato ne morem 'nereagirati' na stvari, ki se danes dogajajo.

Ste kdaj v svojih predstavah upodabljali samega sebe?

Ne. A veš, mi, künstlerji, smo seveda zelo skromni, je pa treba priznati, da imamo radi uspeh, radi imamo, da se ve, da smo nekaj ustvarili … Ampak samega sebe v nekem neposrednem smislu nisem upodabljal, prej v posrednem smislu. Moje življenje je bilo strašno tragično, med letoma 1943 in 45 sem bil – Žid – v NOB … in vse, kar sem čutil, sem upodobil v svoji umetnosti. Izkustvo, svojo srečo in nesrečo ... Ko sem izbiral besedila, sem zmeraj mislil na svoje življenje. Seveda pa vsega tega nisem postavljal v svoje komade.

Zdaj pa še vprašanje, ki vam ga te dni najbrž vsi postavljajo: kakšni so občutki ob prejetju Klemenčičeve nagrade za življenjsko delo?

Zato bom tudi odgovoril tako kot sem vsem ostalim. V Sloveniji sem ustvarjal v Klemenčičevi umetnosti, in ko postaneš star, začnejo prihajati tudi nagrade … A ta nagrada ne gre samo meni, ampak tudi vsem ostalim slovenskim in hrvaškim umetnikom, s katerimi sem sodeloval v duhu tradicije, za katero se je Klemenčič zavzemal in zanjo tudi živel. To nagrado prejemam ravno zato, ker sem se skupaj s slovenskimi prijatelji v duhu te tradicije trudil delovati.