Ogledali ste si 45 lutkovnih predstav in 11 od njih uvrstili v tekmovalni program. Kako ste se lahko ob tem velikem naboru odločili za prav 11 predstav?

Prvič, to je moja naloga. Izbran sem, da iz tega velikega števila predstav izberem tiste, ki jih po svojih kriterijih smatram za primerne. Moj kriterij letos je bil precej enostaven: šlo mi je predvsem za predstave, ki so celovite. Kriterij celovitosti pa zato, ker lutkovnega gledališča brez oživljanja neke mrtve gmote, lutke, ne bi bilo. Lutkovno gledališče je za razliko od dramskega povezano z različnimi drugimi umetnostmi, kot so recimo likovna umetnost, glasba … Moje najpomembnejše vodilo je bilo, da morajo biti vse stvari, ki so v predstavi, enakovredne in enakovredno kvalitetne. Kar pa je v slovenskem lutkarstvu rahlo problematično, saj se ustvarjalci velikokrat bolj posvečajo likovnosti kot recimo animaciji ali kakšni drugi stvari v predstavi. Takšne predstave so potem vizualno zanimive, vsebinsko pa slabe.

Kaj natančno potem spada pod kriterij celovitosti? Omenili ste že likovno podobo, izvirnost animacije …

Zelo pomembno je tudi samo besedilo. Ena izmed stvari, ki sem jih predlagal za letošnji bienale je tudi simpozij, ki skuša odgovoriti na vprašanje, ali obstaja lutkovno besedilo. To pa zaradi tega, ker je veliko predstav narejenih v stilu radijske igre. Kar pomeni, da bi, če bi zaprli oči in poslušali besedilo, izvedeli čisto vse. Manjka torej to, da se namesto z besedami predstava realizira tudi z vizualnostjo in drugimi, za lutkovno gledališče tipičnimi elementi, kot so likovnost, vizualnost, vsebina, igra. To kompleksnost oziroma celovitost vidim tudi kot največji primanjkljaj v slovenskem lutkarstvu.

Če se navežem na simpozij Ali obstaja lutkovno besedilo?, kakšno bi po vaših kriterijih moralo biti neko idealno lutkovno besedilo oziroma lutkovna predloga?

V zadnjem času se v lutkovnih gledališčih po svetu opušča klasično postavljanje besedil, namesto tega se zelo veliko uporablja tako imenovan “work in progress”, kar pomeni, da je besedilo neke vrsta inspiracija, ki se napiše oziroma dodela tekom postavljanja uprizoritve. Tako besedilo se v času vaj in v procesu premišljevanja koncepta, kako naj bi predstava izgledala, prilagaja likovnosti ... igra se prilagaja besedilu, besedilo igri in tako naprej. Ustvari se določen kompleks, ki ni podrejen samo enemu elementu, v našem primeru besedilu. Tako besedilo je potem določeni predstavi tudi pisano na kožo. Idealno lutkovno besedilo je torej tisto besedilo, ki omogoča maksimalno realizacijo na odru in ki služi predstavi kot celoti. Upošteva vizualnost, ki je tipična za lutkovno gledališče. Skratka, lutkovno besedilo mora biti dovolj fleksibilno, da lahko omogoča dopolnjevanje, razvijanje in prilagajanje igralcem v predstavi oziroma v celem procesu.

Kot enega izmed gledalcev, ki si je v zadnjih dveh letih (najbrž) ogledal največ lutkovnih predstav, bi vas vprašala, kakšno je stanje lutkarstva na Slovenskem?

Vloge selektorja sem bil zelo vesel, saj sem lahko primerjal trenutno slovensko lutkarstvo z lutkarstvom izpred petnajstih let, ko sem na tem področju tudi sam deloval in ga zato tudi dobro poznal. (Takrat smo med drugim izdajali tudi revijo Lutka.) Ko sem po toliko letih dobil priložnost vrniti se v te vode, sem lahko zelo neobremenjeno, brez vez in povezav, primerjal. Moram reči, da je razvoj, ki se je zgodil, izredno kvaliteten. Posebej v animaciji, kjer se v velikem številu predstav ustvarjalci zavedajo pozornosti, ki jo zahteva. Pozitivna stran lutkarstva v Sloveniji je tudi to, da je blazno raznoliko. Presenečen sem bil tudi z igralske strani, saj je bilo včasih zelo težko priti do mladih igralcev z ljubljanske Akademije, ki bi igrali v lutkovnem gledališču, zdaj pa je takih, ki se poskusijo v lutkovnem gledališču, veliko.

Če pa bi želeli, da bi to lutkarstvo doseglo neko določeno kvaliteto, nek določen nivo, bi bilo potrebno poskrbeti za prevedeno literaturo ter za literaturo, kjer bo bolj kot do zdaj obdelana slovenska lutkarska zgodovina. Drug problem, na katerem bi bilo treba delati, je tudi akademsko izobraževanje, in sicer poznavanje tega, kaj je lutkovni medij in kaj se z njim lahko naredi. Režiserji, dramaturgi, pisci besedil, se pravi ljudje, ki ustvarjajo imidž in koncept predstave, bi potrebovali normalno akademsko izobraževanje, ker samo tako lahko rečemo, da ne delamo več eksperimentov, ampak resnično lutkovno gledališče.

Kakšno vlogo pa pri tem igra sam bienale? Se vam zdi, da ponuja prostor kritiškega premisleka slovenskega lutkarstva?

Gre za mlado festivalsko obliko, ki nima dolgoletne tradicije. Ker ni posebnih strokovnih institucij, ki bi nudile tak prostor, se mi zdi, da je bienale zaenkrat lahko idealna zadeva, ki ne združuje samo igralcev, ki pridejo tja, zaigrajo predstave ter se malo pogovorijo, ampak pri tem lahko gre za nekaj več. Bienale lahko ponudi prostor simpozijem, v okviru bienala bi se lahko začela izdajati literatura, v prihodnje bi lahko organizirali kakšne delavnice … Se pravi, da ne gre samo za pregled, ampak za neke vrste izobraževanje ter pogled na to, kakšno je stanje lutkarstva v Sloveniji. Sama ideja, da gre za bienale, se pravi festival na vsaki dve leti, se mi zdi, da je dobro zastavljena. Po dveh letih dejansko lahko ugotovimo, kaj novega je potrebno, kje je treba še kaj spremeniti in v katero smer se lutkarstvo razvija.

Osem predstav prihaja iz institucionaliziranih lutkovnih gledališč. Čemu pripisujte to dejstvo?

Ne gre toliko za to, da so to institucije. Zame je bilo pomembno, da je predstava kvalitetna in dobro narejena. Je pa res, da se nekaj imen ustvarjalcev, ki delajo kvalitetno in ustvarjajo v teh gledališčih, v tekmovalnem proogramu tudi ponavlja. Kjub temu da sta mariborsko in ljubljansko lutkovno gledališče dve zelo močni instituciji, pa je precej skupin in posameznikov, ki prav tako delajo zelo dobro.

Kakšen pomen ima tukaj showcase bienala, na katerem se tujim producentom na ogled postavijo slovenske predstave?

Mislim, da gre za zelo dobro potezo bienala, da povabi tuje ljudi, da dobijo vpogled v slovensko lutkarstvo oziroma v to, kaj sploh slovensko lutkarstvo je. Ko pridejo sem, vidijo predstave, ki so jim lahko všeč, in jih lahko potem povabijo v goste. Na letošnjem bienalu je kar nekaj predstav, ki se mi zdijo toliko kvalitetne, da imajo dobre možnosti razumevanja tudi v tujini.

Glede na to, da delujete v tujini in da tudi živite na Češkem, bi me zanimalo, kje trenutno, v primerjavi s tujino, reciva kar s Češko, stoji slovensko lutkovno gledališče?

Če govorimo o češkem lutkarstvu, govorimo o fenomenu, ki je splošno poznan. Gre za določen stil, za katerega ni nujno, da vsakomur ustreza. Glede na močne kulturne stike, ki jih imamo Slovenci s Čehi, nam je njihova estetika dokaj blizu, zato v Sloveniji tudi gostuje in dela ogromno čeških ustvarjalcev. Češka šola pri svojih študentih ustvarja določen stil, ki pa ni toliko način dela kot način razmišljanja, kako vidijo predstavo, kako tekst in kako potem ta tekst tudi realizirajo. Predstava o lutkarstvu je zato drugačna od te v Sloveniji, kjer svoje šole nimamo, zaradi česar težje ustvarjamo nekaj določeno slovenskega. Lahko primerjamo posamezne predstave, ampak sam stil slovenskega lutkarstva pa težko … Tudi stare lutkovne predstave, od Fausta naprej, so neke vrste sokolske predstave češke lutkarske šole. Težko bi rekel, na kakšen način se slovensko lutkarstvo identificira v tujini. Lahko skozi posamezne predstave, težko pa bi ga specificiral kot nek stil.  

Kje je po vašem mnenju mesto lutkovnega gledališča danes?

Lutkovnega gledališča ne moremo imeti za pomanjšano obliko dramskega gledališča. Gre za zastarelo idejo. Zadnje čase se je pokazalo, da je način razmišljanja v lutkovnem gledališču, uporaba različnih umetnosti, sinkretičen način razmišljanja o dramski umetnosti, kjer se uporablja veliko medijev, tudi internet, zelo tipičen za naš čas, v katerem poskušamo informacije dobiti v najkrajšem možnem času. Vse, kar je skoncentrirano in povezano z animacijo, je tudi lutkovno gledališče. Lutkovno gledališče oziroma nekaj lutkovnega je v videospotih, klipih, popularnih animacijah in risankah, in prav zaradi tega je lutkovno gledališče izredno inspirativno. Gre za medij, ki nima meje in ki se bo zmeraj razvijal, gre za medij z ogromno fantazije. Lutkovno gledališče je moderen medij, ki se lahko pojavlja v različnih oblikah, in nekdo, ki mu uspe to doumeti, lahko prav zaradi tega bolje razume tudi ostale medije.

Glede na stvari, s katerimi se zadnje čase ukvarjam, se pravi z videospoti, klipi, televizijskim dizajnom, sem sam zaradi razumevanja bistva lutkovnega gledališča iz njega lahko tudi veliko črpal. Zato pravim, da gre za izjemno inspirativno umetnost, ki ima prihodnost in ki se bo še zelo zelo razvijala.