Priznati moram, da je bila zaradi moje desetletne odsotnosti v tej gledališki zvrsti letošnja selekcija zame velik izziv in hkrati tudi izredno doživetje, saj so bile moje misli pri razčlenjevanju predstav in ocenjevanju slovenske lutkovne produkcije zadnjih dveh let odprte, neobremenjene in sveže. Celovitost in komparacija sta moji glavni vodili pri poročilu letošnjega bienala.

Ogledal sem si 45 prijavljenih predstav, večino – predvsem tistih, ki temeljijo na atmosferi avtentičnega prostora in na ambientalnosti predstave – v živo. Ambientalnost postaja v slovenskem lutkarstvu vse bolj prisotna in prav je, da se klasična baročna meja med gledalcem in predstavo briše. Ne gre zgolj za formalno inovacijo, temveč za poudarjanje tega, kar je za lutke še posebej značilno – njihove neposrednosti, znakovnosti in celo angažiranosti.

Če primerjam slovensko lutkovno umetnost pred desetletjem in pol in danes, lahko zapišem, da je to odraslo in postalo integralen in upoštevan del slovenske umetnosti. To dokazujejo številni mladi ustvarjalci, ki so se izobraževali v tujini ali pa študentje ljubljanske akademije za gledališče, ki so doumeli alternativnost lutkovnega gledališča, animacije in njegovih interpretativnih možnosti. Precej časa je namreč trajalo, da je slovensko lutkarstvo dokazalo, da so njegove izrazne možnosti drugačne, posebne in edinstvene. Pred petnajstimi leti je bilo veliko težje razložiti bistvo lutkovne umetnosti in najti sodelavce, ki bi v tem duhu kakovostno soustvarjali predstavo. Danes lahko vidimo uporabo najrazličnejših gledaliških tehnik. V veliki meri gre za prerod senčnega gledališča (kot sredstva za uprizarjanje epskih zgodb, reminiscenc ali abstraktnih slik), video projekcij (kot del modernih multimedijskih trendov), ponovno se uveljavljajo javajke in ustvarjalce vse bolj navdušuje preprosta igra s predmetom. Uporaba najrazličnejših lutkovnih tehnik dokazuje pravo dojemanje lutkovne umetnosti in spoznanje njene izrazne neizčrpnosti. Vse to je posledica prezračene lutkarske doline šentflorjanske in pojav močnih nekompromisnih osebnosti z resnično profesionalnim lutkarskim kodeksom.

Da je predstava celovita je potreben skupen tok misli vseh sodelavcev. Le redko je ta odraz zgolj študijskega procesa predstave, v katerega vstopajo ustvarjalci, pogosteje je rezultat in odraz dolgotrajnega in kakovostnega pretoka misli ter izmenjave mnenj, ki jih zasledimo na šolah ali v izjemnih ustvarjalnih skupinah. Tako nastajajo stili, šole, trendi in izjemna obdobja.

Zadnje dvoletno ustvarjanje slovenskih profesionalnih lutkovnih ustvarjalcev je potrdilo obstoj vseh lutkovnih poklicev, ki so sposobni koherentno ustvariti kompleksne predstave.
S tem je povezan tudi visok nivo animacije. Večina videnih predstav ima dobro animacijo in izvirno povezavo med igralcem in animatorjem, pri čemer ne gre zgolj za obrtniško rutino animatorja ali igralca, temveč za skupno »delo«. Verjamem, da so k takšnim rezultatom ob specializiranih in šolanih ustvarjalcih pripomogli tudi seminarji, predavanja in delo z izkušenimi domačimi in tujimi režiserji.

Druga značilnost slovenskega lutkarstva danes je njegova raznolikost. Ne samo žanrska, ampak tudi starostna, saj so predstave namenjene različnim starostnim stopnjam. Verjamem, da gre za fenomen v tako majhnem kulturnem prostoru. Vse več predstav je namenjenih dojenčkom in malčkom. A ne kot nekakšen »zabavni program« za vrtce, gre za dobro zamišljene in odigrane predstave z dramsko strukturo, estetsko likovnostjo in veliko mero psihološke analize predvsem pri sami pripravi predstave. Še bolj pa preseneča dejstvo, da te predstave delujejo na malčke in so zanje estetsko-vzgojno sporočilne.

Osrednji, večinski prostor zavzemajo predstave z zgodbami, pravljicami, povestmi, legendami in pripovedmi, ki z najrazličnejšimi pristopi zapolnjujejo potrebe najširšega kroga otroškega občinstva. Večina njih je dosegla korektno,  kakovostno uprizoritveno raven, kar pomeni, da predstave, s katerimi se otroci najpogosteje srečujejo v gledališču, šolah, vrtcih in na različnih prireditvah, dosledno upoštevajo specifike lutkovnega gledališča in raziskujejo njegove izrazne možnosti.

Naslednja posebnost videnih uprizoritev je veliko število predstav, namenjenih mladini in odraslim. Zanimivo je, da posegajo po zahtevnih, psiholoških, filozofskih, zgodovinskih, celo političnih temah in slovenskih novitetah. Število res uspešnih predstav, namenjenih odraslim, je sicer manjše. Razlogi so enaki kot pred petnajstimi leti –  neupoštevanje ali nerazumevanje lutkovnosti. Za mnoge ustvarjalce je lutkovnost zgolj likovna zasnova, formalna manira, globlje v alternativne možnosti lutkovnega gledališča za odrasle pa se ne spuščajo. Najpogosteje sem se srečeval z dvema ekstremoma – z dovršeno lutkovno predstavo in z lutkovno predstavo, videno z očmi dramskega ustvarjalca. Zadnje najpogosteje nosijo breme dramske okorelosti in nezavestno videnje karakterjev skozi igralsko-dramsko optiko. To je problem, ki muči slovensko lutkarstvo od samega začetka.
V nečem pa se slovensko lutkarstvo v zadnjem desetletju vendarle ni toliko posodobilo in izpopolnilo, kot se zdi na prvi pogled. Posebna značilnost slovenskih lutkarjev namreč še vedno ostaja radijska igra na lutkovnem odru. Navsezadnje so najuspešnejša slovenska klasična lutkovna besedila prav radijske igre. Največji vzrok izrazite literarnosti v slovenskem lutkarstvu je premajhno poznavanje in razmišljanje o specifikah ki jih ponuja lutkovna umetnost, razbremenitev ustaljenih predstav o tem, kaj lutkarstvo je, prevlada likovnosti (vsebina se podreja formi) in premajhna izvirnost. Lutkovno gledališče ima edinstveno lastnost sinkretizma v gledališču, kompleksnosti in enakovrednosti vseh elementov.

Če sem na začetku poudaril prednosti in kakovosten razvoj lutkarstva v igralsko-animatorskem, likovnem in režijskem pogledu pa to ne velja za literarni in dramaturški razvoj. Izvirne ideje mnogih ustvarjalcev ostanejo največkrat le pri zamislih in ne doživijo polnovredne realizacije. Poseganje po dobri slovenski in tuji literaturi pogosto ne upošteva, da gledališče, še posebej lutkovno, predstavlja zahteven prenos besednih znakov v odrske. Glede na to da je v lutkarstvu likovnost pomemben del uprizoritve, se vsebinske pomanjkljivosti zlahka prikrijejo s formo. Kljub temu pa dojemljivega gledalca le stežka prelisičijo.

Moj izbor predstav za 7. lutkovni bienale temelji na njihovi celovitosti. Izbral sem tiste predstave, ki izpolnjujejo celovitost lutkovne predstave v vseh uprizoritvenih segmentih. Prav to je tisto, kar sem pri ogledu predstav najbolj občudoval in cenil, in to, kar predstave naredi resnično lutkovne. Še več, celovitost ustvarja identifikacijo neke umetnostne vrste v določenem okolju. To za sedaj dosegajo le posamezniki, ki ustvarjajo enkratne predstave. Za širši razvoj slovenskega lutkarstva v vseh segmentih pa je po mojem mnenju najpomembnejše akademsko izobraževanje. Brez tega bom morda čez desetletje in pol razmišljal enako kot danes.