Mož, ki je sadil drevesa

Izjemni ljudje so navdihujoči, saj nas soočajo s seboj. Včasih jim želimo biti podobni, njihova pot se zazdi edina prava. Drugič zanikamo njihov pomen in vpliv, da nas ne zmotijo na naši življenjski poti. Molčeči mož v Gionojevi pripovedi živi predan svojemu delu. Njegova predanost je brez pričakovanj po zunanji hvali, bogata zapuščina je zaradi njegove skromnosti še plemenitejša. Z njegovim vztrajnim delom iz suhe oglarske dežele zraste rodovitna pokrajina – vznikneta smisel in upanje.
Ustvarjalna ekipa sadi predstavo tako kot Jean Giono svojo pripoved: ''Ves svet bi rad opijanil z življenjem. Hotel bi, da bi življenje zakipelo kot hudournik ter se zagnalo ob vse trpke in obupane, jih oblilo z valovi radosti in jim pognalo rožnato kri v obraz.'' Predstava je intenzivno srečanje igralca s to plemenito zgodbo, ki poraja vprašanja, koliko velik ali majhen je sam in kaj lahko s tem zgledom počne v lastnem življenju. Posaditi drevo je zgovorna metafora, ki ponazarja skrbnost, potrpljenje, vztrajnost, vero, veličastnost, večnost, življenje. Na svojem malem gledališkem planetu igralec ustvarja svoj svet. S prebojem iluzije pa ponudi sebi in gledalcem možnost, da vsi tudi zunaj dvorane ustvarimo kaj novega in pomembnega za druge.