•    da je letošnji festival uspešno obračunal s klišeji o umetnikih, ki pijejo kot krave, kadijo kot Turki, seksajo povprek in počez kot zajci in sploh-in-oh ne počnejo nič drugega, kot kradejo državi, mestu, bogu, vašemu gasilskemu društvu, našemu kegljaškemu klubu, njihovi folkorni skupini in vsem, ki jim še niso, pa še bodo;

•    in dokazal, da so vse predstave v glavnem in spremljevalnem programu dobre, lepe, zanimive, še bolj lepe in še bolj zanimive in še bolj dobre, boljše, najboljše …

Strokovna žirija prosi, da po koncu prireditve vsi lutkarji in nelutkarji pustijo svoj žiro račun, na katerega bodo oblastniki nakazali en velik nič, kajti nasmeha, solze, objema, vdiha in izdiha, prejetega z ogledom letošnjih predstav, se ne da plačati in jih na srečo ne morejo vzeti ne Črni in ne Beli, ne Rdeči in ne Kodrlajsasti. Ta užitek je samo vaš in – na zdravje in dober tek do naslednjič.

Strokovna žirija se je odločila podeliti vse predvidene nagrade.

Posebno nagrado žirije prejmejo:
Ustvarjalci predstave Jaz, legenda (Moment Maribor)
- za izvirno uporabo gledaliških konvencij
V predstavi je čutiti intenzivno skupinsko delo z že znanim orodjem. Človeške roke so glavni akterji zapletene in precizne kirurške operacije, ki ji gledalci z zanimanjem sledimo od začetka do konca legende. S preprostimi rekviziti, kot so jabolko, hruška, drevo in platno, ustvarjajo angažirano predstavo o fiziki, metafiziki in patafiziki človeškega obstoja.

Nagrado za posebne dosežke prejme:
AEIOU, gledališče za dojenčke, malčke in starše
- za odrsko sporazumevanje z najmlajšim gledališkim občinstvom
v predstavi Ti in jaz
Gre za izum, za novonastalo obliko gledališča pri nas, ki se mu avtorice premišljeno posvetijo v celoti, začenši s postopnim vzpostavljanjem 'igralnega' prostora. Avtorice zelo izvirno poskrbijo za odrsko sporazumevanje z najmlajšim občinstvom, ki še ne razume gledališča. Z neposredno komunikacijo opravijo predpranje, pranje, centrifugo in mehčanje. Črta in pika – to lepa je slika.

Nagrado za posebne dosežke prejme:
Marjan Kunaver
- za izvedbo scenske glasbe v predstavi Vidkova srajčica (Lutkovno gledališče Fru-Fru)
Z neposredno inštrumentalno spremljavo glasbenik natančno melodično in zvesto sledi, nadgrajuje in dopolnjuje vse, česar  ne povesta slika in beseda: česar ne zmorejo nitke, zmorejo strune; česar ne zmoreta tkanje in polstenje, zmoreta šumenje in šelestenje.

Nagrado za posebne dosežke prejme:
Nebojša Pop Tasić
- za izvirno besedilo Salto mortale (Lutkovno gledališče Maribor)
Hvaležni smo svojim staršem, da so nas poslali v šole, kjer smo se naučili pisati, in hvaležni svojim učiteljem, da so nam pokazali vélike in male črke, nas navdušili nad pisanjem mokró cvetočih stihov prvi punci, kratkih zgodbic za šolski časopis in dolgih jamrarij v pubertetniški skriti dnevnik, da bi končno dojeli, kako nimamo pojma o pojmu, in skromno končali s pisanjem fejstbukovih enozložnic: ja, ne, mogoče ter wtf, lol, etc oslarij na telefon za u-la-la cvenka. Igrajo naj tisti, ki znajo igrati, in pišejo naj tisti, ki znajo pisati. Nebojša Pop Tasić zna. Zna pisati, zato naj piše, in na vekomaj amen-cuzamen, smrt gor al' dol.


Ko je Šlemil šel v Varšavo / foto: Boštjan Lah
Nagrado za likovno podobo prejme:
Svjetlan Junaković za predstavo Ko je Šlemil šel v Varšavo (Lutkovno gledališče Maribor)
Scenografija, maske in lutke pričarajo večdimenzionalni metaforični sprehod skozi slikanico, hkrati pa so funkcionalne za odlično 'muzikantsko' animatorsko ekipo.
Stara kredenca se skozi dramaturgijo potovanja spreminja zdaj v dolgo cesto,  poligon zavesti, zdaj v porcelanasti servis na polički podzavesti pa tudi v kabinet za višjo silo. Likovna in scenografska večplastnost in duhovita funkcionalnost sta dodani vrednosti predstave o tem, kako je Šlemil potoval oziroma doma ostal.

Nagrado za igro in animacijo prejme:
Elena Volpi v predstavi Janček ježek (Lutkovno gledališče Maribor)
Igralka skozi spontano pripovedovanje balansira na tanki meji med igro in animacijo v pri nas manj razširjeni obliki gledališča predmetov in materiala (tako imenovanega object theatra, materialteatra). Njena animacija ni manipulacija, niti interpretacija, temveč neposredna sinteza omenjenih elementov, ki jih uravnovešeno posreduje mladim gledalcem, in z neprisiljeno komunikacijo ustvarja pripovedovalski fantazijski svet.

Nagrado za igro in animacijo prejmeta:
Martina Maurič Lazar in Brane Vižintin
v predstavi Ti loviš! (Lutkovno gledališče Ljubljana)
Félix Savón, kubanski boksar, trikratni olimpijski zmagovalec v težki kategoriji,  je nekoč, preden je svojega nasprotnika poslal jokat na tla, rekel: "Tehnika je tehnika, ker brez tehnike ni tehnike." Na videz skrajno neumna misel je v resnici prepametna. Uporabna je v kuhariji, štrikariji, čiščenju stekel in celo v lutkariji, kadar Martina Maurič Lazar in Brane Vižintin v predstavi Ti loviš! tako dobro tehničarita, da lesenega psa zarenčita v hovhov in lesenega zajca poženeta v hophop, mizo v gozd, večerjo v zajtrk, tehniko v umetnost, Martino v Braneta in Braneta v Martino, gledalca v uživalca, mene v tebe in tebe v mene. Dva in hkrati eno, oba. Midva.

Nagrado za najboljšo režijo prejme:
Silvan Omerzu za predstavi
Salto mortale (Lutkovno gledališče Maribor)
Ti loviš! (Lutkovno gledališče Ljubljana)
Slaven režiser mora znati dobro zmerjati igralce z lenuhi, kričati grde in še grše besede v smeri tehnikov, metati reflektorje v tajnice in daviti producente, da njegova umetnost zasluži več denarja, več intervjujev in več tajvanskih masaž v lokalnem bordelu. Silvan Omerzu je dokazal, da noče biti slaven režiser. Je samo človek, ki misli tekst, sanja podobe,  rezlja les, riše risbe, barva sceno, vijači reflektorje, prenaša zvočnike in zna najti soustvarjalce. Dela, ker brez dela ni jela. Včasih ima lutke rad in včasih ne. Včasih ima rad gledališče in včasih ne. Včasih kritiki navdušeno skačejo okrog njega in včasih sam nesrečno obvisi. Z režijo predstav Salto mortale in Ti loviš! je Silvan Omerzu dokazal, da dobro gledališče ne potrebuje slavnega režiserja, temveč dobrega režiserja, ki razume drugega in drugačnega. Biti dober, ne pa slaven, je najboljša režija.


Salto mortale / foto: Boštjan Lah
Nagrado za najboljšo uprizoritev – grand prix prejme:
Proces ali Žalostna zgodba Josefa K.(Lutkovno gledališče Maribor)
So predstave, ki spreminjajo svet, in so predstave, ki so že spremenile svet. Obstajajo pa tudi svetovi, ki bodo spremenili bodoče predstave, kajti po ogledu predstave Proces ali Žalostna zgodba Josefa K. si človek ne more kaj, da ne bi oblekel usnjenega plašča, vzel v roke kovinsko palico in razbil nekaj smetnjakov, malo stekla in kakšen lonec rož, potem zatulil in zakrulil ter si na koncu z veseljem odrezal glavo, da bi dal prostor nečemu boljšemu in pravičnejšemu. Ker se mu zazdi, da bi bil svet veliko lepši, če na njem ne bi več smetilo človeško bitje, temveč nekdo, ki bi bil vreden rib, ptic, oblakov, sonca, smeha in žalosti.
Pravilna sovražnost človeku zbistri pamet in očisti srce in ni je lepše predstave, ki te nauči sovražiti samega sebe. Ker si kriv.