Zlatko Bourek – ustvarjalec posebnega čarobnega sveta; zanj težko najdemo ustrezno primerjavo v svetovnem lutkarstvu; robatost, groteska, erotika, sardonični humor in izvirne oblike so naselile njegove lutkovne predstave in zgodilo se je gledališče figur, gledališče čudes, a hkrati tudi komentar krute realnosti.

“Kar so danes črni kruh, lanena srajca, hiša iz lesa, čista voda, to je teater figur, ki igra Molièra.” Tako je leta 1998 Zlatko Bourek primerjal svojo izvedbo Molièrovega Namišljenega bolnika v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) in prispodoba govori o osnovnih, enostavnih stvareh, o tistih prvinskih, ki so navdih, sporočilo in nauk. Boureka sta takrat zanimala predbrechtovsko, predmoderno gledališče in teater figur nemškega kiparja Ernesta Barlacha.¹ Nemški Figurentheater (gledališče figur) za razliko od Puppentheater (lutkovno gledališče) velja v poznavalskih krogih za umetniško zvrst lutkovnega gledališča. Pri tem gre za nove oblike, za odprti oder oziroma odprti način igre, pa tudi za mešanico figur iz drugih umetnosti in igre s predmeti (Objektheater). Izraz Figurentheater se je prvič pojavil v 19. stoletju; danes v nemškem kulturnem miljeju uporabljajo za lutkovno gledališče oba izraza – Figurentheater in Puppentheater – pa četudi ima gledališče figur še vedno in že spet pridih žlahtno umetniškega in eksperimentalnega pristopa. Tako sta bila nemški 'figurentheater' in ameriška gledališka skupina Bread and Puppet Theater² Boureku referenčni obliki političnega in pouličnega gledališča ter satiričnega, sardoničnega in trpkega gledališkega principa, ki ga je gojil tudi sam.

Lutkovno gledališče in gledališče figur zahtevata enostavnost, tudi preproste farsične tekste in temu ustrezne preproste in duhovite oblike. Burleska, glumaštvo in karikatura pa so že od nekdaj opredeljevali gledališče lutk. Ta osnovna spoznanja in tudi druga kompleksnejša so Bourekovi gradniki ali bolje vezivo vsebinskih gradnikov predstave. Dobro je razumel, kako in zakaj so nastajale drastične 'faustovske' predstave, satirični lutkovni skeči, politično angažirane burleske, ki so bičale aktualno politiko in na sploh človeške nravi. Tovrstno gledališče je njegov milje, tukaj zna, tukaj ve, kaj mora narediti, da sporočilo prodre do slehernika med gledališko publiko. Vse to je znal učinkovito uporabiti v svojih predstavah, rad je zajemal elemente iz stare tradicije gledališča, a brez dobrega poznavanja zgodovine svetovne umetnosti – vse od likovne, glasbene, gledališke, filmske pa do filozofije in literature –njegova ustvarjalnost seveda ne bi imela večplastnih pomenov, prodornosti, učinkovitosti in umetniške vrednosti.

Zlatko Bourek je erudit v najbolj žlahtnem pomenu tega latinskega izraza. Je zelo učen človek, ima globoka in vsestranska znanja, ki jih z užitkom posreduje ukaželjnim mladim in starim radovednežem. O širini njegovega interesa in znanj priča tudi formalna izobrazba – je akademski slikar in kipar – je pa tudi gledališki režiser, scenograf, kostumograf, karikaturist, ilustrator in avtor animiranih filmov; prav zaradi vsega tega so ga preprosto morali povabiti v Hrvaško akademijo znanosti in umetnosti (HAZU), njen sodelavec je od leta 2002, redni član pa od leta 2010.

Bourek je prišel v Ljubljano v davnih sedemdesetih letih 20. stoletja na povabilo režiserja in dramaturga, lutkovnega strokovnjaka Edija Majarona. Prva predstava v ljubljanskem lutkovnem gledališču, za katero je Bourek naredil lutke in sceno, je bila Gugalnica Franeta Puntarja leta 1978. Stilizacija marionet je bila v okviru časa in prostora razgibanih sedemdesetih, četudi, le kako ne bi, so bile lutke že bourekovsko karikirane, značajsko pa so bili najbolj razigrani ščetinasti skakači.

Leta 1982 je Bourek postavil na oder LGL Božansko komedijo Isidorja Vladimiroviča Štoka in po mnenju nekaterih strokovnjakov je to Štokovo delo ena velikih uspešnic evropskega lutkovnega odra.³ Še en razlog več, da se je je lotil tudi Bourek, spet kot 'totalni avtor'. V njegovih rokah sta bili tako celostna likovna zasnova predstave (lutke in scena) kot tudi režija. Njegov miselni tok, ki je razčlenil dramo in jo ponovno sestavil v sožitje igralca in lutke, se je zapisal v satirični značaj lutk in igralčevih preoblek ter v sijajnem rokopisu 'rutiniranih' iskrivih risb (likovne zasnove lutk), v razigranih formah in njihovem odrskem spektakelskem učinku.

Šele čez dobrih pet let je Bourek spet sodeloval z LGL. Na zimski večer 13. decembra 1987 je bila v LGL premiera Aristofanove Lizistrate. Režija je bila v rokah Edija Majarona, likovna zasnova pa je bušnila iz Bourekove fantazije, njegove roke so ji pridno sledile in ustvarile fantastične figure z močnim erotičnim nabojem; ves sukus predstave je izviral iz Bourekovega obširnega znanja, umetniške imaginacije in izkušenj. Groteska, karikirane poteze, ekspresivna stilizacija figur in kostumov, ki so bili prežeti z erotizmom, izvirnim grškim erosom in tanatosom, vse to je naredilo Lizistrato za sodobno predstavo in hkrati zvesto antičnemu duhu.

Bourek-Majaronova Lizistrata je šokirala takratno jugoslovansko lutkarsko publiko in stroko. V svoji lascivnosti in ekspresivni likovnosti, ki je spajala grotesko, humor, fantastiko in trpko klasično grško satiro, je na svoj groteskno razuzdan način napovedala tudi razpad takratne skupne države. Že tematika – peloponeške vojne in ženski angažma, da končajo to bratomorno vojno (špartanske in atenske žene so s seksualno stavko dosegle konec vojne), in hkrati njihova spretnost, da prepotentno vladajočo 'moškost' prelisičijo in zavzamejo oblast, ki je bila rezervirana izključno za moški spol – je zajemala pradavne, a tudi današnje politične, družbene, socialne in psihološke teme: seks, moč, oblast, nadvlado, manipulacijo, žensko, erotiko, moške, družbo ipd. Vse to je Bourek komentiral in uobličil v razigrani likovnosti sedmih moških lutk in v obilnih seksualnih atributih sedmih igralk ter v preobleki enega psa (igralec, preoblečen v psa). Igralke, v barvitih orientalskih oblačilih z ekspresivnimi maskami in močnim ličilom na obrazu ter z 'vsestranskimi' oblinami (ogromne prsi in zadnjice, pripete na kostume igralk), ki rokujejo z norčavo izmaličenimi šklepetajočimi moškimi figurami, lutkami okornih gibov, a hkrati izrazitih in raznolikih falusov ter krčevito  spačenih, grozljivih obrazov, vsa ta imažinerija je Bourekovo Lizistrato zapisala na tisto zgodovinsko stran, ki beleži odličnost karikature človeških nravi in postavlja oder lutk ('figurentheater') v srčiko gledališke umetnosti. Bourek je v Lizistrati šel do skrajnih meja in morda še čez, a še vedno v okviru konsistentne umetniške stvaritve, in s presežki govori o tistem več, kar pomika človeka in njegovo domišljijo do 'nebes'. In vse to je dosegel le z nekaj potezami v edinstvenem vsem razumljivem likovnem jeziku. Razposajenost konstelacij med obema spoloma je duhovito zgostil in erotika je zasijala v antični katarzičnosti.


Razstava Erudit / foto: Boštjan Lah
Zaigrajmo z lutkami iz leta 1988 je predstava LGL, pri kateri je Bourek v likovni zasnovi prepletel raznovrstne tipe lutk (marionete, ročne in senčne lutke, siciljanke), pridružili so se jim še pantomima (Andrés Valdés), balet in zborovsko petje pa tudi drugače pojmovana scena. Animatorji so bili enkrat odkriti, drugič skriti, dogajanje vedno sugestivno usmerjeno v žarišče. Režija je bila v rokah Ljubomirja Draškića.

Leta 1992 sta Boureka povabila k sodelovanju Jelena Sitar in Igor Cvetko. Za njun glasbeno-scenski projekt je pripravil likovno zasnovo. Sitarjeva in Cvetko sta se lotila nadvse zanimivega projekta – Pogorele hiše, Haydnove opere za lutke, ki je bila izvedena v sodelovanju lutkovnega gledališča Zapik in Cankarjevega doma v Ljubljani. To je bil velik organizacijski in produkcijski zalogaj.⁴ Cvetko je vodil priprave za glasbeni del ter koordiniral operne pevce in manjši orkester, Sitarjeva, tudi režiserka predstave, pa je vodila koordinacijo lutkovno-igralskega dela predstave. Bourek je naredil osnutke lutk in scene, sarajevski tehnolog Ivica Bilek pa jih je izdelal. Nastanek kostumov in pričesk je nadzorovala Diana Bourek, sam Bourek pa je vlival glavice lutk in jih barval. Kot vedno je tudi pri tej predstavi izvrstno zadel značaj posameznega lutkovnega lika in vse povezal v humorni kolektiv. Tako je spet nastala barvita in ekspresivna lutkovna predstava, ki je likovno odlično odgovarjala hudomušni Haydnovi glasbi.

Leta 1998 je Bourek ponovno sodeloval z LGL. Predstava, ki ga je ponovno izzvala kot absolutnega, celostnega avtorja, je bil Molièrov Namišljen bolnik. Bourek je podpisal adaptacijo besedila, dramaturgijo, režijo, likovno zasnovo, izdelavo lutk, trening igralcev in animatorjev in ob tem povedal: “/.../ da bi naštudirali tekst v starinski maniri teatra figur, bomo ob študiju predstave absolvirali tudi 'razred' igre /.../ morda je to prvi korak k bodoči ljubljanski lutkovni akademiji /.../” Bourek je Molièrovega Namišljenega bolnika v LGL postavil kot teater figur, v zagrebški drami HNK pa le z igralci. “Teater figur je v svojem izrazu, za razliko od lutkovnega gledališča, bolj grob, sardoničen, sarkastičen, hudoben – bolj direkten,” je razlagal Bourek, “Posebnost teatra figur (in lutk) je v prvi vrsti v eni sami navidezni malenkosti. Igralci na sceno prihajajo in odhajajo ... figure v tem našem teatru pa se dvigujejo iz tal in se potapljajo, kjerkoli v scenskem prostoru jim pade na pamet, po nekem svojem pravilu, ki jih bistveno ločuje od realnega sveta. Gibanje v teatru figur ne oponaša gibanja živega človeka; gre za prenašanje predmeta, pri čemer se mora igralec držati pravil, kako ta predmet nositi. Igralci, ki uživajo v tem, da premikajo, oživljajo kos 'nečesa' in da 'to' zraven še 'govori', so kot radostni otroci – a se pri tem presneto dobro prepotijo.”⁵ Namišljeni bolnik je bil uspela satira z grotesknimi figurami (lutkami), nadrealističnimi elementi in seveda z Bourek-Molièrovim humorjem. V dnevnem časopisju so Namišljenega bolnika označili kot karikaturo človeških hib in kot radoživo burlesko. Briljantna likovnost in izdelava mask / figur je bila za slovenski prostor revolucionarna tako z oblikovnega, izraznega in tipskega vidika kot tudi z vidika realizacije lutk v sodobnih umetnih materialih. Žal so bile te lutke zelo nestrokovno shranjene, zato so se v teh novih materialih začeli 'dogajati kemični procesi'.

Leta 1999 se je Bourek pridružil strokovnjakom, ki so snovali in izvajali pedagoški program LGL – v gledališko-lutkovnem studiu je kot mentor slušateljev prvega letnika lutkovne igre LGL za produkcijo prispeval likovno zasnovo za predstavo Od ena do nič avtorja Milana Dekleve. Pod Bourekovim profesorsko-režijskim vodstvom je lahko vsak pokazal svoje igralsko-animacijske sposobnosti. Nastali so 'oštevilčeni mopetki', duhovito stilizirani, sardonično izpovedni.

Tretja javna produkcija slušateljev leta 2001 pod mentorstvom režiserja Matjaža Lobode je predstavila Jamsko Ivanko, 'domorodno igro' iz 19. stoletja, ki jo je mojstrsko posodobil Andrej Rozman Roza. Bourek je prispeval sceno in lutke, pri njihovi izdelavi je spet sodeloval Ivica Bilek. Zgodbi so se prilegale burkaške siciljanke, okorne, robate in humorne.


Razstava Erudit / Foto: Boštjan Lah
Lutkovno in 'figurno' gledališče ter gledališče mask potrebujejo preproste vsebine, so blizu ljudskemu, plebejskemu, uličnem gledališču s poudarkom na kritičnem realizmu, porajajoč se iz ljubezni do človeka, ne iz želje, da bi ga ponižali ali zgolj smešili, ampak na duhovit način prikazali njegove slabosti. Veščina harlekinskega gledališča in princip gledališča figur sta neke vrste zaščitna znaka večine Bourekovih predstav, rad je zajemal navdih iz gledališke tradicije. Praizhodišče Bourekovega gledališča – v slogovnem in semantičnem smislu – nekateri strokovnjaki vidijo v gledališču ročnih lutk. Bourek je pogosto povezal telo igralca z lutko, uporabljal različne maske ali naličen / zamaskiran obraz. Maskiral je tudi različne dele človeškega telesa in posegel celo po animaciji le-teh. Erotika je zanj pomemben komunikacijski kanal, ki daje njegovemu umetniškemu ustvarjanju in stvaritvam optimizem, veselje, smeh in užitek.

Bourekove zgodnje erotične risbe, ki so izšle pod naslovom Eros aresu ures (Antibarbarus 2011) skupaj z eseji pesnika Tonka Maroevića, sodijo v niz njegovih zadnjih projektov (poleg razstav).⁶ Risbe iz časa služenja vojaškega roka so dobro preživeli preizkus časa in so priče Bourekove neusahljive ustvarjalne vitalnosti.


Opombe
1  Slavko Pezdir, Iz pokrajine, kjer je človek najvišji vrh, pogovor z Zlatkom Bourekom, Delo, 4. 5. 1998.
2  Gledališče mask oziroma 'živih lutk' je v New Yorku leta 1963 ustanovil Peter Schumann, rojen leta 1934 v Šleziji (Nemčija). To je oblika političnega gledališča, ki je v šestdesetih z uličnimi povorkami mask in predstav med drugim izražalo vsesplošni družbeni protest proti vojni v Vietnamu.
3  Dva ruska umetnika – Isidor Vladimirovič Štok in lutkovni umetnik Sergej Obrazcov – sta bila leta 1961 botra praizvedbe Božanske komedije v Centralnem moskovskem lutkovnem gledališču. Vir: Gledališki list predstave Božanska komedija, LGL, sezona 1982/83.
4  Krstna uprizoritve opere je bila leta 1776 na dvorcu Eisenstadt grofa Esterhazyja. Takrat so jo izvedli z marionetami in predpisanim glasbenim korpusom. Ljubljanska predstava je imela zmanjšan glasbeni del, odigrana pa je bila z eno izmed inačic sodobnih ročnih lutk. Vir: Jelena Sitar, Pogorela hiša II, Lutka št. 53, 1996, str. 141/142.
5  Gledališki list predstave Namišljeni bolnik, Veliki oder LGL, sezona 1997/98, str. 2.
6   V zgodnji zimi leta 2009 je bila v Pilonovi galeriji v Ajdovščini razstava Bourekovih slik in petinštiridesetih risb iz mape iz časa, ko je Bourek leta 1956 služil vojaški rok v XIII. proletarski brigadi Rade Končar.