Koncept za predstavo se je rodil iz želje po ustvarjanju v omejenem prostoru, z malo igralci. Zakaj ste za ta projekt izbrali roman Viharni vrh?
Lotta: Avtorica koncepta Åsa je želela v te omejitve postaviti največji roman ženske avtorice, ki je velik tudi v smislu časa in prostora. Zelo je odprt in v njem nastopa ogromno likov.
Sofia: Viharni vrh se dogaja na več mestih. Na velikih barjih in v divjini, liki jahajo konje in tečejo preko ogromnih poljan … in vsi filmi, ki so bili narejeni po romanu so veličastni. Največji roman, kar si ga lahko zamislimo, smo želele prikazati v zelo majhnem prostoru, tako da dobimo nasprotje med velikim in majhnim.
Lotta: Da vidimo kaj se zgodi. Predstava je eksperiment, kako se obnese nekaj velikega postaviti v majhen prostor. In tudi kot ženska v svetu, se lahko včasih počutiš tako velika kot ta roman. Lahko si velika oseba v zelo ozki sobi, ki ti ne dovoli biti ti, se ti ne dovoli izraziti kot bi si želela. Včasih se zdi, da je svet za žensko kletka, ampak v tej kletki je moč in energija. Tudi ta pogled smo želele izpostaviti v predstavi. Vse smo prijateljice in smo že prej skupaj delale na drugih projektih. Iz teme o ženskah v teatru se je razvil pogovor med nami, ki je pripeljal do končnega produkta.
V drami vsaka predstavlja dva ekstrema iste osebe, ki na koncu spozna, da mora zaživeti v sožitju. Kaj želita, da publika odnese od predstave?
Sofia: Želele smo izpostaviti, da nismo tako majhni kot včasih mislimo, da smo.
Lotta: Ne moremo biti samo moj lik, ena plat sebe, ki je divja. S skrivanjem druge polovice škodimo sebi. Potrebujemo tudi drug del, da nas podpira.
Sofia: Potrebuješ celega sebe.
Lotta: Ampak tudi dobra plat tebe mora kdaj popustiti in se zabavati. To je glavni smisel predstave - vse na tebi je ok! Smešno je, da ko se srečamo s publiko tako od blizu, ravno to občutimo; vsi smo popolni.
Sofia: Če prideš dovolj blizu osebe, opaziš da je to bitje popolno. Tako moški kot ženske.
Lotta: Nisva pričakovali, da bo najin intenziven stik s publiko tako toplo sprejet. Bali sva se, da bo kdo postal jezen ali iritiran, še posebej kak starejši moški, ampak ne.
Zakaj toliko ponovitev? Je glavni razlog za to zahteva po čim manjšem številu gledalcev?
Sofia: Zdelo se nam je, da ne bi bilo enako, če nas bi bilo 10 v prostoru. Želele smo doseči občutek, da igramo samo za posameznika, samo zate. Zato smo določili 4 gledalce kot maksimum, da dosežemo intimo.
Ali je omejitev prostora in sodelovanje s samo eno soigralko na začetku predstavljalo problem ali je bilo zabavno iskati nove načine izražanja v tej posebni situaciji?
Sofia: Od samega začetka je bil projekt ena sama zabava.
Lotta: Koncept je bil zasnovan na dveh likih, ki se fokusirata na eno osebo. Zabavno je igrati z nekom, poleg katerega si tako sproščen. Blizu sva si in se lahko dotikava, brez da bi se počutili čudno.
Sofia: Lahko si bereva misli.
Lotta: Ni naju sram, ker se tako dobro poznava. Sva skoraj kot sestri.
Glede na to, da pridete gledalcu zelo blizu in se vsakemu zares posvetite, kaj je najboljša reakcija, ki ste jo doživeli oziroma katera reakcija vaju najbolj razveseli?
Lotta: Ko začutim kontakt z nekom. Ko se z nekom čutiš blizu, vidiš da si nekoga premaknil, ga osrečil ali mogoče celo užalostil. Najboljše je, ko se nama zdi, da gledalci lahko berejo najine misli in midve njihove.
Sofia: Kontakt na emocionalni ravni.
Lotta: Takrat se zgodi magija.
***
Vsebino Biltenov 51. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke.
Povezave: