Letošnja deseterica uprizoritev v tekmovalnem programu 53. Festivala Borštnikovo srečanje po izboru selektorice Zale Dobovšek je v marsičem izstopajoča. Prvič doslej je festival v tolikšni meri udejanjil svojo naravo srečanja kot sobivanja repertoarnih gledališč in neinstitucionalnih producentov. Poleg osrednjih ljubljanskih institucij in kranjskega gledališča, ki so na odrih Borštnikovega srečanja tako rekoč stalni gostje, smo si ogledali tudi tri nevladne produkcije, kakršne se v obstoječem formatu znotraj javnih zavodov zelo verjetno ne bi mogle realizirati, ter tri koprodukcije, ki tudi po zaslugi povezovanja institucionalnega in nevladnega zmorejo uresničiti svojo idejno, izvedbeno in produkcijsko ambicioznost.
Ob širokemu naboru raznolikih uprizoritvenih form, ustvarjalnih pristopov, produkcijskih modelov, režijskih principov in estetik je ena od osrednjih in najizrazitejših tendenc letošnjega programa vprašanje skupnega, in sicer celovito – v tematskem, izraznem in ustvarjalnem smislu. Kako delamo, gledamo in izvajamo gledališče skozi lastno telo in vse od začetne nule, pretresata heroja v Predstavi vseh predstav; »kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj«, je temeljno izhodišče intenzivne geste prisotnosti in vztrajne osebne investicije v performansu Skupaj. Postulat skupnosti – kako si želimo, zamišljamo, smo ali kako ne (z)moremo biti skupaj – je presenetljivo odmeval v vsaki uprizoritvi letošnjega tekmovalnega izbora; skozi zasebne perspektive ali v širšem družbenem planu, z obravnavo sovraštva in fašizmov, obračunavanja in dekonstrukcije utopij.
Še posebej pa se vprašanje skupnega manifestira in afirmira v nekaterih uprizoritvenih postopkih in oblikah, ki se premišljeno odmikajo od samoumevnosti tradicije klasičnega dramskega gledališča in utečenih struktur ustvarjalnega procesa. V kolektivnem ustvarjanju smo prepoznali intenzivnejšo ustvarjalno svobodo, poglobljene premisleke izhodišč in jasnejši odnos do vsebine uprizarjanja. Z avtorskimi projekti se ustvarjalci neposredno umeščajo v kontekste aktualne stvarnosti, ki jih tako ali drugače (pri)zadeva. V nekaterih drugih primerih so obstoječe dramske in literarne predloge dopolnjevali ali prešili z lastnim, avtobiografskim materialom. Izrazita je vzpostavitev kolektivnega igralskega organizma, ki celovito vodi in upravlja odrsko pripoved ter komunikacijo z občinstvom. Morda je gledališče ujelo trenutek, v katerem je pomembno vsako predpostavko ponovno postaviti pod vprašaj in je stališče pomembnejše od individualnih profesionalnih kreacij. Ne nazadnje so vsako gledališče, vsak festival, vsako življenje in vsak javni prostor na nek način vaja v tem, kako biti skupaj. In če jih spremlja toliko profesionalne in osebne zagrizenosti, odločnosti, energije, predanosti, pa tudi ljubezni in nežnosti, kot smo jih videli v letošnjih uprizoritvah, potem lahko sklenemo, da je prevpraševanje skupnega poligon, ki predstavlja tako gesto upora kot gesto upanja, se odpira ranljivosti ter išče moč v sebi in drugem.
Strokovna žirija v sestavi:
- Nika Arhar, predsednica
- Goran Frčec
- Simona Hamer
- Marko Sosič