Kakršna koli literatura odkriva zastor v kulturo, eksistenco. Gledališče in dramatika pa posedujeta vrednoto, da predstavljata življenje takšno kot je, v živo, »v žilo«, na odru s pomočjo telesnosti igralcev ali z replikami dramskih oseb. Tako najlažje spoznamo drugačnost ali pa se vsaj seznanimo z njo. Izpod peres drugojezičnih avtorjev pa dramatika osvetljuje naše mišljenje z drugačnimi pogledi na svet. V zdajšnjem svetu hiperglobalizacije in vseprisotnosti (resničnih in izmišljenih) podatkov, ko mislimo, da smo požrli vse znanje, ki je in bo obstajalo, je pomembna filtracija, ki pa se lahko pojavi šele po odprtosti, ko (pozorno in strpno) poslušamo druge. Pozitivna deformacija majhnosti slovenskega naroda je obsesivno zanimanje za »ne-naše«. Češ, da smo tako majhni, da se vedno zgledujemo po večjih, boljših, močnejših. Posledična razgledanost v kompletu s cenjenem lastne kulture tvori hvalevredno vrednoto, ki mora biti v ponos vsakemu posamezniku. Večini pa zmanjka ravno avtohtone komponente, ko jo lahko zasenčni blišč tujosti.
Letošnji fokus na Borštnikovem srečanju je usmerjen na švedsko, deželo tam gori, kjer so vsi plavolasi, modrooki, srčni, vendar cenitelji zasebnosti. Predstavljena niso le dramska besedila, ki so prevedena v naš jezik, temveč tudi produkcija iz viharnega vrha starega kontinenta. Tu pa je prostor, da si postavimo vprašanje: Zakaj nas privlači drugačnost le izbranih? Zakaj nekatere narode slavimo in poveličujemo, če so drugače misleči? Druge pa zatiramo, šikaniramo, cenzuriramo, pošiljamo nazaj skozi mejo, nazaj v nevarnost, v vojna območja, Irak, Iran, Alžirijo …
***
Vsebino Biltenov 51. Festivala Borštnikovo srečanje in [B]bloga ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke.
Povezave: