Iz odprte delovne beležke, ki je nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.

To bi lahko bil še en samointervju,
v katerem bi se Simona Hamer pogovarjala s Simono Hamer
in v katerem bi – vsaka posebej in obe skupaj – povedali marsikaj o nastajanju predstave Nisem.

Lahko bi recimo povedala kaj o govornih in fizičnih improvizacijah, ki so bile izhodišče predstave. O odpirajoči se rdeči zavesi, o mesarskih nožih, ki bi lahko bili zapičeni v tla, o Rusih, Isabelli, tankih, usmerjenih v publiko, o kupu hrane, Ani Netrebko, vesolju, stotih zobnih ščetkah ...

Ali pa bi lahko začela pri vsebinskih izhodiščih za improvizacije, razložila bi konceptualni okvir in pojasnila, kaj za vraga naj bi pomenil ta nisem.

Lahko bi rekla tudi kaj o sestavljanju predstave. Recimo to, da ne rabi biti vse logično in vzročno-posledično. Ali pa to, da se je res zabavno igrati z magičnim če ali z magičnim lahko bi ali še s kakšnim drugim magičnim pogojnikom. Mogoče bi povedala tudi to, da je asociativna logika nekaj, kar se je izkazalo za izjemno živo in sveže, ampak nikakor enostavno. Še posebej če si dramaturg. Ker vseeno mora vse imeti smisel. Pa četudi samo v tvoji glavi.

Morebiti bi med pogovorom prišli tudi do pisanja. Intervjuvanka bi mogoče rekla, da bi lahko na podlagi materiala, ki se je nalagal v zvezke zadnji »improvizacijski« mesec, napisala nešteto tekstov (ali naredila nešteto predstav). Zgodili so se stavki, situacije, liki, atmosfere itd., ki so tako potentni, tako inspirativni, da te ta val kreativnosti kar odnese in jadraš, jadraš na valovih domišljije. Potem si rečeš: STOP! – zanima nas potencialnost, zanimajo nas okruški slik, mikrodelčki mozaika – in ugotoviš, da vse to že imamo. Nato se lotiš sestavljanja in si pri vsakem koščku – ki se je navidezno mimogrede rodil na vajah – misliš: Vauuuuu! To je res d'best!

Verjetno bi nekje vmes rekla tudi to, da bi bilo res dobrodošlo, če bi imeli pikico več časa. Čeprav bi obe – Hamerjeva spraševalka in Hamerjeva intervjuvanka dodali, da je vedno tako.

Če bi ji bilo zastavljeno vprašanje Kaj ste se naučili v tem procesu?, bi Simona zagotovo odgovorila, da se je z vsako vajo naučila nekaj novega. Se bi pa strinjala s tisto lajno o tem, da se učimo vse življenje, ki bi jo lahko navrgla spraševalka, medtem ko bi jo prosila, če je lahko bolj konkretna. In mogoče, čisto mogoče bi se Simona potrudila in bolj »konkretno« odgovorila: Naučila sem se iskati potencial in ne končni izdelek. Čeprav ... če imaš na koncu procesa predstavo, je za publiko popolnoma vseeno, kako si do tega izdelka prišel, in moraš – nujno, nujno moraš – razmišljati o končnostih; ne glede na to, da so začetki bolj inspirativni.

Lahko bi tudi rekla, da ji je tak način ustvarjanja in premišljanja gledališča fajn. Res, res fajn. Seveda bi še pridodala, da so ji tudi drugi pristopi fajn. Da ji je teater nasploh fajn. Zelo fajn. In mogoče bi spraševalka Simona dodala še svoj: Fajn. In za trenutek bi vse lahko bilo fajn.

Če bi si katera od njiju dovolila biti tudi malo osebna, bi navdušeno povedala kaj lepega o Maruši, Nejcu, Evi Nini in Daniju. Ampak najverjetneje si tega ne bi dovolila ne ena ne druga. Preveč potencialne patetike in neprofesionalnosti. Samointervju je resna zadeva! In Simona Hamer zna biti tudi resna. Zelo resna. Zato bi lahko, v skrajno resnem tonu, nadaljevala razmišljanje v tej smeri:
Kvaliteta in posebnost samega procesa se kažeta v nepretencioznosti, ki ima veliko opraviti s potencialnostjo. Kar pomeni, da nas niso zanimale (do)končnosti; niti v sami strukturi niti v posameznih segmentih (scenografija, luč, zvok, tekst itd.). Domišljija se namreč začne šele pri treh pikah na koncu stavka ...
Sicer bi se obe Simoni strinjali, da sta to že vedeli, ampak da prav Nisem temelji izključno na tem –
da je v gledališču vse, ampak res vse! mogoče.
In tukaj bi lahko zaključili.
Ker sta do premiere samo še dva tedna in je treba hiteti na vajo. Juhej!