Iz odprte delovne beležke → nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.


Konec marca 2014

Trenutni delovni naslov predstave se glasi Nisem. Kdaj po vašem mnenju prostora ni oziroma ne obstaja?

Ko nismo, ni niti prostora. Ko ne mislimo sebe, ne moremo misliti prostora okoli sebe. Misliti prostor pomeni ga osmišljati, mu dajati pomene. Pomeni, da prostor napolnimo z lastnimi emocijami, ki jih opišemo s simboli ter z njimi stkemo tančico naše realnosti.

Torej bi lahko rekli, da je vsak svojega prostora kovač?

Tako je. Kakor kovač v ognju krivi trdno železo, tako mi s svojimi mislimi krivimo svojo sliko realnosti. S to razliko, da je slednja veliko bolj krhka kot železo.

Pri predstavi ste udeleženi kot scenograf, torej oblikujete prostor za druge. Ste torej s tem kovač tuje realnosti prostora?

Tega si ne bi drznil trditi. Prostor, ki ga gradita igralca na odru, je njun. Moja naloga je predvsem priskrbeti jima prave gradnike. Mislim, da moram biti jaz pozoren predvsem na prazen prostor, ki se pojavlja med osebami in predmeti na odru, kajti ravno to definira prostor, ki ga misli gledalec. Sebe vidim bolj kot posrednika med prostorom, ki ga dojema igralec, in prostorom, ki ga dojema gledalec. Igralčeva realnost prostora se namreč diametralno razlikuje od gledalčeve. Prvi dojema svoj prostor na bolj materialnem nivoju, medtem ko so za gledalca zanimive vrzeli v sliki, ki jo gleda. Torej se njegov prostor gradi predvsem na nematerialni ravni. Šele seštevek obeh nam lahko ustvari celostno sliko.

Posrednik skrbi, da dialog je. Že pri prvem vprašanju ste ga omenjali. Je dialog zelo pomemben faktor te predstave?

Mislim, da predstava govori o tem, da lahko odsotnost dialoga zelo osiromaši našo izkušnjo bivanja. Prva stvar, ki me je zanimala na samem začetku študija tega projekta, je bil odnos med ulico in gledališkim odrom. Pri Gledališču Glej je namreč zanimivo to, da ju loči le stena. Torej bi lahko rekel, da me je zanimal dialog med dvema svetovoma, ki sobivata in se v določenih trenutkih tudi prepletata. Dialog gledališča z okoljem, dialog predstave z gledalcem, dialog med igralci ...
 
Je naključje, da sta v predstavi ravno dva? Dva sta namreč osnova za dialog.

Spočetka za predstavo nista bila mišljena dva, vendar je proces naključno pripeljal do te kombinacije, ki se je na koncu izkazala za najbolj optimalno. Naključje je tudi hotelo, da sta ta dva moški in ženska. S tem zadeva dobi še dodatno širino.

Torej je to predstava, ki govori o dvojnosti?

In ednini. Za osebno zavedanje je namreč zelo pomemben tudi monolog. Temu pravimo notranji govor. Začnemo ga uporabljati že v rani mladosti, predvsem za potrebe igre. Uporabljamo ga praktično vsi. Po tihem in naglas. Preko njega mislimo sebe. Šele preko svojega osebnega monologa lahko preskočimo v dialog.

Premišljeval sem, da bi po tej predstavi napisal priročnik za uspešno partnersko zvezo (smeh). Imam že naslov: Mi(dva).

Dialog med dvema je lahko verbalen ali neverbalen. Za verbalnega uporabljamo jezik. Ali se med delom veliko pogovarjate?

Mislim, da je pogovor med nami vsemi osrednji del našega načina dela. Počasi se mi dozdeva, da se sedaj proces preveša v drugi, bolj neverbalen del. Ampak to bo pokazal čas.

Kaj se vam zdi pri prostoru te predstave še posebej pomembno?

Mislim, da me trenutno najbolj zaposluje vprašanje, kako prostor predstaviti čim manj kaotično. Po mojem mnenju bi namreč moral prostor izžarevati neke vrste 'čistost', ki pa se mi trenutno še ne sklada z idejo improvizacije, ki je bila do sedaj naš glavni način dela.

Pomemben se mi zdi predmet in kompozicija oziroma kombinacije, v katerih ti so. Ravno preko vzpostavljanja različnih kombinacij namreč lahko pridemo do novih pomenov. Pravzaprav podobno kot kuhanje ali pisanje poezije. Prav za slednje se mi zdi, da je temu projektu zelo blizu. Mogoče ni naključje, saj se je navsezadnje praideja projekta rodila ravno iz pesniške zbirke.

Prej ste omenili 'čistost' prostora. Lahko o tem poveste kaj več?

Mogoče je bolje reči izčiščen prostor. Nekaj podobnega lahko navadno vidimo v galerijah, kjer prostor podpira objekte, ki so razstavljeni. Pri tem projektu se mi zdi, da sta pomembna predvsem igralca in predmeti, ki jih uporabljata. Menim, da lahko z izčiščeno sliko slednjih dobimo kombinacije, ki lahko gledalcu budijo nove pomene. Prostor deluje le kot ovoj. Skuša biti samo bistvo in nič več.

Še zadnje vprašanje. Iz zanesljivih virov vem, da nameravate v predstavi uporabiti tudi balone, napolnjene s helijem. Kolikor vem, ste jih uporabili še v nekaj predstavah, pri katerih ste sodelovali. Je to postal vaš zaščitni znak?

Baloni so tako prijetno lahki in lebdijo. Mislim, da v nas budijo nekaj otroškega. V meni vsekakor (smeh).