Teater v galeriji

Gledališče Škuc je že od svojih prvih začetkov v sedemdesetih usmerjeno k provokativnosti in marginaliziranim temam. Je bilo težko prevzeti usmeritveno kulturno dediščino, ko si ti leta 2000 znova obudil gledališče, oziroma kakšni so bili pomisleki glede idejno-politične usmeritve?

Nisem imel pomislekov in ni bilo težko. Ko sva z Alenko Tetičkovič »obujala« gledališko dejavnost pri Škucu, se še nisva ukvarjala s konceptualno usmeritvijo gledališča. Ta se je izostrila kasneje, ko smo prvič prijavljali ministrstvu naš triletni program. Takrat pa sem pogledal bolj podrobno naokrog in se odločil, da je potrebno uprizarjati besedila in avtorje, ki se bolj intenzivno ali na nek specifičen način ukvarjajo z mariginaliziranimi temami; pač s temami, ki ne najdejo pogosto svojega »doma« na odru institucije. No, vsaj takrat ga niso. Zdaj pa je to že nekaj povsem vsakdanjega. In Škuc gledališče je poleg marginaliziranih tem v dramatiki ter posredno političnega gledališča našel še prostor za ustvarjanje mladih gledališčnikov s starejšimi kolegi (postali smo nekakšen »kadrovski laboratorij«!), pa da uprizarjamo krstne uprizoritve ali praizvedbe na Slovenskem odru … Če pa se nam pokrije pri kakšni uprizoritvi vse – potem smo zelo zadovoljni …

Kako to, da Škuc gledališče v vsem tem času ni našlo (ali želelo najti?) svojega prostora, dvorane? V kolikšni meri so koprodukcije utrujajoče za tebe kot umetniškega vodjo in organizatorja?

Historiat iskanja prostora je že zelo dolg. Takoj po premeri prve predstave leta 2000 sem sam kot vodja začel iskati prostor. Obračali smo se na mesto Ljubljana, bili smo pri ministrici Rihterjevi … Vsi so imeli veliko »posluha«, a ko je bilo potrebno kaj več o tega, so imeli druge »prisluhe«. Pred štirimi leti sem bil osebno pri ministrici in jo prosil za prostor na Metelkovi, predstavili smo program za ta prostor – govorim o Vratarnici –, ki je bil prazen (vsaj na prvi pogled). Po uro dolgem pogovoru je bila ministrica zadovoljna z idejo, a več, kot da me je potrepljala po rami in rekla, da ji je všeč, da me skrbi ohranjanje stavb v državni lasti, se ni zgodilo nič. Takšen cinizem oblasti (prejšnje in zdajšnje) je odraz vsega. Takrat so ravno okrog Vratarnice zidali in prenavljali prostore za muzej in so s hiško zelo grdo ravnali. Že ves omet in stopnišče so bila poškodovana. Ministrica je obljubila javni razpis za ta prostor, a do tega nikoli ni prišlo. Baje je že bil obljubljen nekemu ljubljanskemu gostincu. Obračali smo se tudi na MOL in vsakokrat je bil odgovor z njihove strani – javljate se na razpise. Na teh razpisih pa so po večini oddajali gostinske lokale in poslovne prostore. No, pa smo en dan le našli prostor na Wolfovi. Ponujali so celotno podstrešje, ki bi bilo idealno za gledališče – tako vaje kot manjše predstave. Pa še v hiši ni bilo stanovalcev, ampak samo pisarne. Na razpisu, imeli smo vse pogoje, smo bili prevarani. In to predvsem zato, ker smo bili »na slabem glasu« pri takratni vodji mestnega gospodarjenja z nepremičninami. Gospa je dala prostor nekomu, ki se zanj ne prej ne kasneje sploh ni kaj dosti slišalo. In po vrhu vsega je ta organizacija imela še lepe prostore na Slomškovi ulici. Naša težava je pač v tem, da ima Škuc galerijo na Starem trgu in da ima gejevska in lezbična skupnost, ki deluje pod Škucem prostore na Metelkovi. In zato oblastniki mislijo, da je to dovolj oziroma že itak preveč. In da smo vsi »gejevski« aktivisti. Pozabljajo pa, da Škuc deluje na veliko področjih in da se dejavnosti med seboj ne pokrivajo in da niso eno in isto. To pripovedujem zato, ker je iskanje prostora za vse samostojne ustvarjalce – bodisi organizirane ali ne – izredno težko. Razen nekaterih, ki so pač uspešni v lobiranjih ali blizu oblastem. Mi zagotovo nismo, samo če pogledaš našo dejavnost in usmeritve. Denarja za najemanje dvoran pa nimamo in velike sanje nam je kdaj imeti premiero in igrati na primer v Stari elektrarni, kaj šele imeti kakšen stalen prostor … Zato sem sam osebno zelo hvaležen Gleju, pa MGL-ju in vsem, ki so nam do zdaj pomagali … Mi našo galerijo, ko v njej ni razstave, dajemo vsem – tudi tistim, ki so nas pretentali pri sodelovanju. A to niso pravi gledališčniki, vzgojeni v tem duhu … Vsem želim lep prostor za ustvarjanje.

Kdo so vaši financerji, v kolikšni meri ste odvisni tudi od prodanih kart in »prostovoljnega« dela ustvarjalcev? Koliko (lahko tudi v odstotkih) več denarja bi potrebovali, da bi vam bilo omogočeno normalno delovanje?

Naša glavna financerja sta MK in MOL. A denar dobivamo le za program, pa še tega ne v tolikšni meri kot na primer druge skupine. Naša primarna dejavnost pri Škucu je likovna in zato za vse druge dejavnosti dobivamo manj. Kar je nerazumljivo. Če bi bili samostojni, bi za gledališki program zagotovo dobili pol več. A če gremo stran od Škuca, ne bi bili več v programskem financiranju … Začaran krog skratka. Veliko ustvarjalcev dela pri Škucu iz veselja za malo denarja. Sam sem umetniški vodja, režiser, biljeter, rekviziter, organizator … skratka vse. Vedno dežuren na predstavi, dele scen predstav imam shranjene doma, kostume predstav v lastni omari … In to vse zaradi tega, ker dobimo cirka 20.000 evrov za tri predstave na leto in za vso postprodukcijo ter resnično nimamo denarja za dostojno plačilo sodelavcev ali prostorov. S predstavami za izven ne pokrivamo stroškov in po navadi dajemo od »zasluženega« še kakšnih 25–30 odstotkov soorganizatorju. Zaključene predstave za otroke se sicer pokrivajo same, a v blagajni ostane od ene takšne predstave največ 100 evrov. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo naše predstave jemali v abonmaje po Sloveniji. Ker pač ne delamo predstav, ki bi bile same po sebi tržno blago. Kdo pa bo kupil tako zlahka predstavo, ki govori o razmrcvarjenemu pedru in materah v stiki? Ali o tragičnosti transseksualcev, narkomanov, o posilstvu 13-letne deklice s strani sošolcev? Kdo? Redki so. Čeprav so kritike odlične, občinstvo zadovoljno. Še selektor nas ne upa ali pa ne želi uvrstiti v dodaten program Borštnikovega! No, vsaj do zdaj. Za približno normalno delovanje bi potrebovali vsaj še 20.000 evrov. In več poguma tistih, ki finančno odločajo o nas.

V zadnjem času smo priča propadanju (finančnemu in nikakor ne umetniškemu!) vrste alternativnih gledališč (Glej, PTL). Kje misliš, da se skrivajo razlogi (ali v splošni kulturni politiki ali v bolj individualnih – vodstvenih vodah) in kakšne so možnosti rešitve? Morda celo v še tesnejši povezavi vseh vas »marginalcev«?

Delno to vidim v splošni kulturni politiki in tudi v družbeni klimi, ki za »svobodnjake«, ki ne prinašajo nikakršnega dobička, merjenega v materialu, ni strpna. Dodana vrednost v umetniškem smislu jih pa bore malo zanima. To je za mnoge imaginaren pojem. Nekateri direktorji in predsedniki pa so tudi sami »zafurali« svoje umetniško podjetje. Ali so bili predolgo na pozicijah, ali so stavili na svoja stare uspehe, ali pa so izkoriščali drug ustvarjalce … Tako, da je potrebno pogledati na vsak primer posebej in ponekod res spremeniti vodstva, drugje povečati lokalno in državno subvencijo. Pa to ni samo v izveninstitucionalnih gledališčih, temveč tudi v institucijah. A je najlažje vzeti sredstva majhnim … In polom je tu. Morda bi bilo res vredno razmišljati o nekakšni neformalni povezavi, sploh glede sodelovanja pri izmenjavi programov (mobilnost), pri predstavitvah na slovenskih festivalih in pri promociji našega dela v medijih in oglaševanju. To zadnje je izredno drago. O tem sem že nekaj malega govoril s kolegom Juretom Novakom.

Vaša bera zadnjih let je izjemna (Ime mi je Damjan, Eva Braun, Viva la vulva, Klovna, Težave z izražanjem in Vincent River ...). Zdi se, da vaš program namenoma skuša mobilizirati raznovrstno publiko (od otrok, najstnikov do odraslih, željnih sprostitve in resne gledališke izkušnje). V kolikšni meri je to namerno in ali ne vidiš tukaj nevarnosti v smislu, da Škuc nima svoje stalne publike?

Saj je nima. In tudi ni naš namen imeti stalno občinstvo. Radi bi, da naše delo vidi čim več različnih ljudi. Tudi tisti, ki v gledališče ne hodijo pogosto, ki jih zanimajo le specifične teme, predstave. Ko gledam obiskovalce, vidim, da na vsako predstavo prihajajo drugi. No, nekaj je tudi naših stalnih oboževalcev. Mogoče bi jih bilo še več, če bi imeli nek domicil. Tako pa je vsaka naša predstava na gostovanju. Enkrat igramo v Galeriji, drugič v Gleju, tretjič v MGL-ju ali kje drugje po Sloveniji. In tako imamo raznovrstno občinstvo. In po navadi zadovoljno. Od najmlajših do resnih odraslih …

Z Vincentom Riverjem se je zgodil preobrat nazaj v komorno, v osredotočenost na igralca, na emocije, zgodbo … Seveda sta oba, Zvezdana Mlakar in Jure Henigman, v tem odlična … Ali si v poplavi tehnologije, neposredne provokacije na odru in maniri »več je več« začutil potrebo po obujanju minimalizma ali gre zgolj za prilagoditev v smislu izvedbenih možnosti Škuca in Gleja?

Pa pravzaprav me takšno »minimalistično, dramsko« gledališče vznemirja in me zanima kot ustvarjalca. Nekako sem predestiniran bolj za gledališče s psihološkim ozadjem, kjer sta v ospredju igralec in igra. V veliko veselje mi je ure in ure skupaj z igralcem iskati psihološke odtenke, graditi zgodbo z majhnimi detajli. Pustiti igralca, da kreira sam, in ga samo voditi po nekem konceptualnem režiserskem okvirju. Reči na primer igralcu: »Tukaj je Davey star 17 let … Kako je ponosen na »zaroko«, a laže …« In igralec reče besedo, stavek takoj drugače, ta zazveni … fajn. Morda se komu to zdi skrivanje za igralcem in da nič ne režiram. Na začetku sem imel tudi sam takšno režisersko preganjavico. Sploh na začetku na Akademiji. A verjemite, da kljub temu, da pustim igralcu sprehode po odru in da se resnično spopada z vlogo in brca v temo – na koncu skrajšam, splaniram in uredim ta »sprehod«. A ne na silo. Če igralec ve, da je varen na tem raziskovanju in sprehodih po labirintih lika, bo režiserju zagotovo sledil. Bo pustil, da ga vodi. In tudi to je moderno gledališče. Kljub temu, da me kdo želi prepričat, da sem nor na realizem, verizem, celo naturalizem … Mi je pač takšno, tudi komorno gledališče zanimivo. Rad pa gledam Buljanove, Horvatove, Milerjeve, Hiengine (Barbarine), Janežičeve in druge, še najbolj pa Tauferjeve predstave. Slednje se mi zdijo igralsko čarobne. Velike. Morda bom kdaj začutil tudi, da je treba narediti več od več, ustvariti hiperpodobo sveta … Ustvariti samopostrežno na odru in dovoliti, da gledalec vzame, kar si želi, kar ne rabi vedno, pa bi mu prišlo morda kdaj prav … Dobre predstave imamo v Sloveniji in še boljše igralce.

Načrti za prihodnost? Kako frustrirajoče je krmarjenje med željami in finančnimi zmožnostmi? Kako je s festivalom Dobimo se pred Škucem?

V letu 2008 pride prva na oder mladinska igra FSK16, ki bo zagotovo razburkala del občinstva s svojo zgodbo o adolescentih. Noro dobra zgodba o ženski najstniški, spolni agresivnosti. Potem sledi otroška predstava za najnajbolj male in Spoved, ki jo bom režiral, kot kaže, v koprodukciji s PG Kranj in Ex Pontom. Mitterer je napisal odlično dramo o pedofiliji za cerkvenimi zidovi. In upam, da bo igral glavno vlogo Janez Bermež. Z njim si želim že dolgo delati. Potem pa bomo ponavljali produkcijo iz leta 2007 … Festival pred Škucem pa je v rokah delilcev denarja. MK zagotovo ne bo primaknil nič, MOL pa še ne vemo … Če bo kaj več denarja, se bom potrudil sestaviti tak program, da bo zanimiv in pester. Upam, da mi bo uspelo.