Odprta delovna beležka je nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.

Odprto delovno beležko ustvarjalcev predstave Nisem lahko berete tukaj.

Samointervju je nastal sredi marca 2014.


Zdaj je za tabo dober mesec od prve vaje. Kako se razvija ideja o predstavi? Se že kaže kakšna konkretnejša slika?

Ja, mislim, da se, ja, seveda (smeh). Zaenkrat lahko rečem, da se razmišljanje v tem trenutku deli na dva sklopa. Prvi zanimiv sklop debat in razmišljanj je sledil vaji, na kateri smo se šli generique po predstavi Nisem. Iz vseh pogovorov, ki smo jih imeli do takrat, se je zdelo, da se je ustvarila približna slika pri vseh sodelujočih, da se je približno narisal nekakšen skupen širši okvir, znotraj katerega lahko skupaj v improvizaciji premislimo določene ideje. Hkrati je generique v osnovi postopek, ki se ukvarja s predstavljanjem, domišljijo, sodelovanjem, potencialnostjo – namreč nekaj se zgodi, ampak se ne zgodi – to je nekaj, kar mi je v osnovi zelo zanimivo in privlačno za raziskovanje. Generique, temu pogovoru-improvizaciji, je sledilo nekaj vaj, na katerih smo se nato pogovarjali, o čem smo se bili pogovarjali, in razvijali ideje še naprej. Na tak neagresiven način se je odprl prostor za skupinski brainstorming.

Kaj ti je od teh pogovorov najbolj ostalo v spominu? Kaj bi se po tvojem mnenju dalo razvijati dalje?

Razmišljanje o strukturi dramskega teksta (ali celo predstave) skozi optiko struktur spletnih strani, ki sledijo asociativni logiki; zanimive stvari je odprla ideja o prizoru, ki ga ni, in o luknjah – kako je lahko nekaj na odru, da ni, kako nekaj manjka in kaj se zgodi, dogaja, medtem ko to nekaj, karkoli že, manjka, kako imeti pavzo; razmerje med tem, kaj se dogaja in kako nekdo o tem govori, kako se že samo s tem, da nekdo o nečem govori, stvari dogajajo, zgodijo; pa o uvodu smo se veliko razgovorili – kako se začne uvod v predstavo, kaj je na začetku, kar je vodilo dalje v idejo napovedi posameznih prizorov, o tem, da ima vsak prizor naslov; to je pripeljalo do razmišljanja, da bi se lahko govorilo o velikih temah, odigralo pa bi se nekakšne vsakdanjosti, banalnosti – no pa še veliko drugih detajlov … Ampak to so bolj stvari, ki se tičejo strukture; recimo ideja, da je nekaj v originalu, nekaj pa je povzetek, nekaj je izpuščeno, nekaj manjka, nekaj še bo kasneje.

Druge reči so vsebinske: iz pogovorov so zazvenele te velike teme, nekako se je izluščilo, da imamo občutek, da živimo v kaosu, da je veliko hkratnega dogajanja, da se zdi veliko stvari pomembnih, ampak da svet ni več tak, da bi se lahko posvetili samo eni stvari, da je prisotna potreba po še in še in še … to je vodilo v razmišljanje o velikih temah danes, ali je to sploh še zanimivo, kaj to pomeni danes, kako se tega sploh lotiti. Rada bi, da kaos tega sveta prenesemo na oder, da je to skakajoč, fragmentaren svet in da je to predstava, ki si upa neke stvari izreči.

Nisem prepričana, da ti povsem sledim – verjamem, da je tebi bolj jasno – ampak ali te lahko lepo prosim, da malo povzameš bistvene točke? Torej s čim se bo ukvarjala predstava, kot se to zdi danes?

Po eni strani s tem, kako zaobjeti občutek, da se ukvarjamo s povzetkom nečesa večjega, kjer me zanima ta potencialnost –

Oprosti, ker prekinjam, ampak kaj natančno misliš s to potencialnostjo?

Potencialnost v smislu odpiranja možnosti, odpiranja idej, kaj vse bi se še lahko zgodilo, pa se ne. Ali pa da se nekatere stvari zgodijo samo v domišljiji, da jih samo opišemo. Tukaj me zanima moč besede, vodenje domišljije in pogleda z besedo. Tudi če si neke reči samo predstavljam, se pravzaprav zgodijo. In predstavljam si lahko veliko in tudi veliko različnih stvari, domišljija ni omejena na materialno, mogoče in realno, ampak je mogoče marsi-marsikaj. Na nek način se sliši enostavno, hkrati pa je malo tudi komplicirano – mislim, da še iščemo pravi ključ, kako to zagrabiti …

Kaj pa po drugi strani?

Torej ja, potencialnost dogodka, dogodkov, predstave na eni strani, na drugi pa je to predstava, ki govori o vseh velikih temah tega sveta (smeh). Predstava, ki si upa in upa izreči. Ampak kako točno se bo o tem govorilo, kaj se bo dogajalo, o tem pa težko rečem kaj več, ker to pa ravno raziskujemo.

Razvijate že konkreten material na odru? Povej, povej, kaj se kaj dogaja?

Trenutno vse te velike teme služijo kot naslovi za improvizacije, tako da improviziramo na te velike teme na najbolj širok možni način. Ideje skušamo razvijati po asociativnem principu; bolj kot zgodba z začetkom in koncem me zanimajo fragmenti, zanimive slike, okruški nekega dogajanja, ki se razvijajo na način, kako se lahko nečemu priključim, kako lahko sodelujem, skratka razvijanje materiala skozi različne načine interakcije. Ne zanima me toliko motivacija, vzročnost-posledičnost, ampak asociacije, preobrati, ki se odvijajo pred menoj.

Zdaj se bomo nekaj časa ukvarjali s tem in videli, kam nas to lahko pripelje. Zaenkrat se kaže zanimiva smer nekih okruškov idej, dogajanj, močnih slik …

Iščemo tudi različne pristope – nekaj je lahko samo fizična akcija, fizično dejanje, nek material se lahko razvija skozi govorno improviziranje, lahko pa gre tudi za kombinacijo.

Med procesom je prišlo tudi do neke večje spremembe, je tako?

Ja, res je, ena igralka je ravno prekinila sodelovanje. Po informaciji, da je na razpisu dobila tri obsežne projekte, je ugotovila, da ne bo mogla izpeljati vsega, in je tako nekaj reči odpovedala. Tako pač je, v takem svetu živimo danes, ni stabilnosti. Največ in edino, kar lahko narediš pravzaprav, je, da stvari sprejmeš, kot so, in greš naprej.

To se na nek način spet povezuje z idejo odsotnega igralca, ki se je pojavila že ob primeru odsotnega Vita?

No, malo drugače vseeno je. Ko je Vito že kar nekaj mesecev pred začetkom vaj ugotovil, da dveh projektov in še rojstva drugega otroka hkrati vseeno ne zmore in ne želi, je bila po pogovoru še vseeno prisotna obojestranska želja po nadaljnjem sodelovanju in iskanju primernega načina. Sproti se pogovarjava, kaj se zdi najbolj smiselno za obe strani. Po nekem skupinskem brainstormingu se je izkazalo, da je idej in možnosti veliko. Že davno pred začetkom vaj se mi je ideja odsotnega četrtega igralca tako zdela precej zanimiva in mislila sem si, da jo vsekakor moramo izkoristiti, narediti nekaj iz tega. Zdi se, da se prav dobro ujame z enim od aspektov tega nisem. Zdi se skoraj, da je to spet tako velika tema, da bi lahko skoraj bila tema sama zase. Bomo videli, kaj se bo zgodilo na koncu. Ampak spet: za odsotnega četrtega igralca na nek način ne potrebujemo prav Vita, on je bil sprožilec za to idejo; to, da pa prav konkretno Vito enostavno kljub želji pač ne uspe biti del te predstave, to je pa spet nekaj drugega in na nek način zelo konkretno odraža duh današnjega časa, razpršenost, multiproduktivnost, odsotnost nekega miru, fokusa … Zaenkrat se zdi, da bi to hoteli vpeljati v predstavo, ampak natančno kako, bomo še videli. Ampak ker Vito na nek način pravzaprav ni del tega procesa, čeprav hkrati je, ni nujno potrebno, da so njegovi materiali povezani in v stiku s tem, kar delamo. To je trenutno neko izhodišče, bomo videli.

Če bi lahko samo na kratko povzela, kje se ti zdi, da si?

Zdi se mi, da smo ravno na prehodu v novo fazo dela. Recimo, da lahko rečem, da se je zaključila faza raziskovanja, v katero smer bo predstava šla. Še vedno je sicer precej odprto, ampak vseeno je prisotno skupno razumevanje okvira, se mi zdi. In da zdaj konkretno preizkušamo stvari, in spet bo zanimivo videti, kam nas bo pripeljalo. Že na tej točki se mi zdi zanimivo pogledati nazaj; zdi se mi, da smo se že odmaknili od začetnih izhodišč in zavili malo v drugo smer. V bistvu je bila prva faza namenjena temu, da vidim(o), katere teme so za nas zanimive, kaj se sploh pojavlja, o čem bi bilo zanimivo govoriti, kaj se kaže. Kot da bi pustila, da se nekako sestavi koncept, zdaj pa vstopamo v še bolj praktično raziskovalno fazo. Kot da smo si zdaj postavili nek okvir.

Se pravi ta okvir je …

Velike teme človeštva in bivanja danes in širše (smeh) – nekdo je med vajo enkrat rekel (mogoče je bila to Maruša K.?), v sicer drugem kontekstu in se je nanašalo na druge reči, ampak vseeno spada sem – We think big, a ne. Mi mislimo veliko. To se mi kar dopade. Zraven je pa še ta potencialnost, o kateri sva že prej, in razvijanje skozi improvizacijo-igro. Evo, to je to. Zraven pa je še polno manjši detajlov. Pa kako začeti z govorom, da je beseda enak gradnik kot karkoli drugega, to se mi tudi zdi bistveno.

Z Danijem sta se ravno malo prej pogovarjala tudi o prostoru, lahko poveš kaj o tem?

Težko rečem kaj zelo konkretnega in gotovo se bo že kmalu spremenilo. Trenutno sva pri ideji igrišča. Ne spomnim se natančno, od kod je prišla ta ideja, ampak se mi zdi, da res ustreza. Da bi bil oder kot nekakšen poligon, neko anonimno igrišče, kjer se lahko stvari kar zgodijo. Za igranje je značilno, da se igraš s tistim, kar imaš na voljo; midva razmišljava, da bi bil končni občutek gledalca »O, to bi pa tudi jaz lahko« – v smislu uporabe predmetov; da bodo predmeti, rekviziti nekaj, kar ima vsak doma, kar z malo domišljije vsak lahko uporabi. Igranje se res fino poveže z neko podstatjo te predstave, igranje, odsotnost, domišljija. Ko si recimo majhen, si v svoji sobi, se pač igraš s tistim, kar tam je; no, nekaj takega bi tudi mi. Zaenkrat.

Kako pa naprej?

Hm, nič posebnega. Ideje praktično raziskovati naprej. Na več možnih načinov. Videti, kaj se dogaja, kaj se zgodi, kaj zanimivega te velike teme prinesejo, kakšne asociacije sprožajo, predvsem iskati, preizkušati različne načine, kako bi se o teh temah dalo spregovoriti na različne načine. Ko bomo videli, kakšne so možnosti, bo pa spet čas za razmislek, kam to vodi, kaj ponuja in kaj bi se dalo iz tega narediti.

Bi rada še kaj rekla za konec?

Ja, mogoče to, da sem ravno prej spet pogledala, kaj je zapisano pod začetnimi izhodišči, začetnimi vprašanji, in zdi se mi zanimivo, kako smo se že zdaj odmaknili od tega, opazovati, kako se ideja razvija. Dobro se mi zdi, da nimam občutka, da se mi kamorkoli mudi, v bistvu mi tudi zelo ustreza sporadičen ritem vaj; tako imam vmes dovolj časa, da stvari premislim, prespim. Zdi se mi, da če imam čas za premislek, bo še vse okej. Tako organsko se stvari sestavljajo skupaj. To mi je všeč; bomo videli, kaj bo na koncu, ampak mislim, da se mogoče pa približujem nekemu modelu ustvarjanja gledališča, ki bi me zanimal še naprej.

Še kaj?

Ne vem, verjetno bi lahko še kaj rekla, ampak naj bo dovolj za zdaj. Ko gledaš nazaj, so nekatere stvari tako očitne, da se vprašaš, zakaj se nisi tega že takoj domislil – ampak to pač je proces!

Še eno vprašanje – od kod ta neskončna potreba po stalni sprotni artikulaciji?

Mislim, da je to povezano s spustom v neznano. Če ne veš, kam greš, moraš kar naprej preverjati, kje si, in iz sprotnih točk ugotavljati, kaj ti to govori o potezah za naprej. To, kar se dogaja, je edino, kar imaš, in pomaga, če se tega zavedaš, ker edino tako lahko vidiš, kam bi se dalo naprej. Ne vem, tako nekako.

Ja, saj ja.

Ja.