Nastajanje predstave spremlja odprta delovna beležka ustvarjalcev, ki jo lahko berete tukaj.

Samointervju je nastal januarja 2014.

Ali bi kar začeli, si pripravljena?

Ja, lahko, dajva, ne vem, če sem, sicer, ampak verjetno ne bo nič drugače, če prestaviva še na malo pozneje. Navsezadnje sva bili dogovorjeni za tale pogovor že prejšnji teden, a se potem kar nisva uspeli uskladiti za skupni termin.

Z intervjuji nimaš ravno veliko izkušenj, ni res?

Tako je. Mislim, da tudi nisem še nikoli imela zaresnega intervjuja. Le nekaj krajših za biltene gledaliških festivalov ali v spremljajočem gledališkem listu. Za mano je tudi kakšen povsem spodletel, ki potem sploh ni šel v objavo. Ne vem, razvila sem nek strah do intervjujev. Čeprav jih zelo rada berem in občudujem ljudi, ki znajo jasno, artikulirano, smiselno, povezano oblikovati svoje misli. Hkrati se mi zdi, da še nisem imela razloga zanj. Če preberem intervju z nekom, za katerega se na koncu izkaže, da v bistvu nima nič povedati, se res vprašam, kako to, da človek nima problema s tem. Meni bi bilo nerodno.

Videti je, kot da imaš visoka pričakovanja do intervjujev in tudi do sebe.

Mogoče res, ja. Mogoče zaradi občutka, da ko je enkrat nekaj zapisano, ostane tam za zmeraj. Meni pa se zdi, da so moja razmišljanja in občutki ves čas začasne narave oziroma da se ves čas spreminjajo. Neka baza že obstaja, ampak se stalno reartikulira. Tudi če nekaj v določenem trenutku mislim in verjamem, to ne pomeni, da mislim točno samo tako in nič drugače. Nisem radikalen človek, zdi se mi, da stvari niso nikoli dokončne, sploh ne črno-bele, ampak je veliko stvari relativnih, odvisnih od okoliščin pa tudi od tega, s kom se pogovarjam. Mogoče imam tudi strah pred tem, da se, ko bo treba, ne bom uspela spomniti (ker ponavadi se spomnim na bistvene stvari šele, ko je že prepozno) ali pa da ne bom znala jasno povedati. Če ujamem nek val inspiracije, potem je fino; če pa mi ne gre, je pa lahko res grozno.

Ampak za zdaj kaže, da nama kar gre, tako da mogoče pa ne bo tako hudo.

Ja, to sem pri sebi že večkrat opazila in mislim, da sem se zdaj že spoznala do te mere, da vem, da moram samo začeti. Zdaj si namreč že zaupam, da ko bom enkrat začela, bo šlo – ideje se rojevajo sproti in pravo delo začne nastajati šele takrat, ko se ga res lotiš. Vseh stvari ne moreš predvideti, zato je pomembno, da vidiš, kaj se dogaja pred tabo, in se odzivaš v trenutku. Ugotovila sem tudi, da mi ustreza razmišljati skozi delo; priprave so nekaj, ampak šele ko enkrat začneš, vidiš, kakšne so možnosti. No, vidiš, se že ponavljam. To je ta problem, včasih me misli prehitevajo in jih ne dohajam, potem uidejo in jih ni več. Mogoče je najbolje, da me kar kaj vprašaš (nasmešek).

Lahko začneva s tem, da poveš, kako je sploh prišlo do tega intervjuja, zakaj si se odločila zanj?

Več stvari je vplivalo. Format samointervjuja sem našla na platformi Everybody's Toolbox. Pred nekaj leti sem bila na delavnici v organizaciji Maske, kjer smo se igrali generique (improvizacijski format, predstava). Tam sem se seznanila z njihovo spletno stranjo, ki je zame strašno inspirativna, in tam je eden izmed predlogov za pristop k delu samointervju.

Ob predstavah, ki jih delam, si vedno delam zapiske in razmišljala sem, da bi preizkusila nek nov format. Na akademiji sem »on-off«  pisala tako imenovani kreativni dnevnik, ki se je na koncu študija iztekel v diplomsko nalogo. Nekaj podobnega smo lansko leto v Sheffieldu pisali ob praktičnih nalogah. Morali smo oddajati refleksivne eseje, refleksivni delovni zvezek, kakorkoli temu že rečeš. Ugotovila sem, da mi je refleksiranje lastne prakse, lastnih razmišljanj, opažanj in ugotovitev v velik užitek. Tako imam občutek, da nekje zberem svoje misli, oblikujem ideje, jih zares vidim. Drugače se številni zapiski zgubljajo po neštetih zvezkih in listih. To je seveda sprotno delo, na koncu pa ga vseeno rada pregledam, da vidim, kje sem in kam bi lahko šla naprej. Pa zanima me dokumentacija. In to je tudi dokumentacija procesa, mojih misli. Malo bolj organizirana.

Za ta projekt sem spet poskusila s pisanjem dnevnika, pa sem ugotovila, da sem precej nedisciplinirana, in potem pozabim, pa tudi težko se je motivirati. Intervju je lahko namenjen več stvarem in različnim fazam projekta, lahko je pred začetkom za artikulacijo, lahko vmes, lahko pozneje. Lahko služi za dokumentacijo in artikulacijo. Dojemam ga kot nekakšen dnevnik, samo v drugačni obliki.

Torej so ti zapisi namenjeni bolj tebi kot drugim ljudem, publiki, bralcem?

Ne; mislim, da so namenjeni obojim enako. Tega ne bi rada ločevala. Tukaj hočem biti artikulirana do te mere, da me ne moti, kdo bere, in da je namenjeno naključnim bralcem, ki bi jih zanimalo – zainteresirani publiki torej. Eno od mojih polj zanimanja je gotovo proces – in s tem na nek način odpiram proces. Ampak to je že nekaj drugega.

Govorili sva o kontekstu tega intervjuja.

Ja, ideja se je odlično ujela s Simoninim predlogom, ko sva razmišljali, kakšne tekste bi lahko vključili na spletno stran. In da bi bilo fino, če bi jaz napisala malo o tem, kaj me zanima pri projektu, tako za uvod. Ideja samointervjujev samih po sebi je tudi njej zelo všeč, gotovo bo tega še več.

Ko si ravno omenila spletno stran – ta je tudi del novega projekta, lahko poveš kaj več o tem?

To predstavlja nekakšen spremljevalni program predstave Nisem. Zanimajo nas možnosti interneta in razširitev predstave tudi na druga polja, preizkusiti določene ideje drugje. Razmišljali smo, kaj se še lahko dogaja ob predstavi. Vse to je povezano z vprašanji dokumentacije, komunikacije, kako odpreti predstavo še navzven. Spletna stran je hkrati nekakšen delovni zvezek, gledališki list, avtonomen umetniški izdelek. Določen tekstovni in vizualni material je zanimiv sam zase in lahko deluje znotraj konteksta internetne strani. Mogoče bodo kakšne stvari našle pot v predstavo, ampak to ni prvotni namen. Mogoče je internetna stran vzpostavljena ravno zato, da lahko neke stvari zaživijo po svoje. Mogoče bo ta material prišel prav kdaj kasneje ali pa se bodo iz njega porodile nove ideje – ali pa ne.

Hkrati si hočemo vzeti prostor za lastna razmišljanja o gledališču in gledališkem procesu nasploh. Razmišljali smo v smeri, da je treba najti neko lastno obliko, da ne gre samo za poročila, kaj se dogaja, kaj delamo, ampak da je treba izkoristiti medij v kreativnem smislu in mogoče razširiti komunikacije. Stran bo delovala avtonomno; tu bomo objavljali vsebine, za katere se nam zdi, da sem spadajo.

Govoriš o najdbi pravega formata, kaj konkretno misliš s tem?

Ker že tako rada omenjam razne reference, lahko na tem mestu omenim The Wooster Group in njihov način uporabe spleta. Del njihove spletne strani je blog, kjer skoraj dnevno objavljajo kratke videe, na twitterju pa jih opremijo z nekakšnimi komentarji. Zanimivo je, kako je to povezano s tem, kar v nekem trenutku delajo, hkrati pa je to tudi popolnoma samostojna forma; če nisi zraven in ne veš, kaj točno počnejo, ti videi in tviti funkcionirajo povsem sami zase (in ti v bistvu ogromno informacij sploh ne dajo).

Zdi se mi, da te zdaj pa res že moram vprašati, od kod ideja za projekt, od kod naslov Nisem?

To je dolga zgodba, s Simono sva idejo o projektu razvijali že kar precej časa. Začelo se je verjetno takrat, ko sva na povabilo iskali predlogo slovenskega teksta za eno od slovenskih institucionalnih gledališč in prišli do Dušana Jovanovića. Iz dogovora z gledališčem takrat ni bilo nič, sva pa midve idejo razvijali naprej. Takrat je tudi ravno izšel njegov pesniški prvenec Nisem. V nekem trenutku se je pojavil naslov Nisem Dušan Jovanović, ki se nama je nemudoma zdel odličen in navdihujoč kot naslov in sploh kot tema sama zase. To je ostalo z nama in se skozi pogovore in razmišljanja luščilo, dokler ni ostalo samo pri Nisem. Sama formulacija besedne zveze Nisem Dušan Jovanović (naslov zbirke je sicer Dušan Jovanović: Nisem) je začela odpirati veliko asociacij na različnih nivojih. Sploh če Dušana Jovanovića ne jemljem kot njega osebno, ampak bolj kot predstavnika neke generacije, neke druge, starejše generacije, ki ji jaz ne pripadam.

Torej je to predstava o Dušanu Jovanoviću?

Ne, ne, ni. Govorim samo o razvoju ideje za predstavo, in on je bil pomemben sprožilec. Če ne bi iskala slovenskega teksta za neko gledališče, če se ne bi odločila, da bi rada delala nekaj njegovega, ne samo en njegov tekst, ampak nekaj o celotnem opusu, če ne bi gledališče te ideje zavrnilo, če bi jo morda boljše formulirala, ne bi prišli do tega projekta. In čeprav se je ideja projekta oddaljila od njega, se mi še vedno zdi pomembno, da ga omenim. Ne vem, zakaj. Mogoče se bomo pa tudi k njemu še vrnili. Ampak morda je že preveč nekih podrobnosti.

Če se malo bolj osredotočiva na prihajajočo predstavo, kaj te zanima pri tem projektu?

Uf, veliko različnih stvari. Določena zanimanja so povezana s samim procesom dela in kreativnim ustvarjanjem, druga pa z vsebinami, ki jih odpira sama beseda nisem. Zdaj tega ne ločujem več, kot sem morda včasih. Oboje se prepleta. Potem pa me zelo zanimajo tudi vprašanja, povezana z dokumentacijo gledališča in gledališkega procesa.

Lahko razložiš bolj podrobno?

Zdi se mi, da izjava nisem na vsebinskem nivoju odpira vsaj tri področja; eno je gotovo vprašanje identitete: kaj sem ali nisem, s čim se identificiram, kako se predstavljam, kako se vzpostavlja moja identiteta, vprašanja etiketiranja, predsodkov in tako dalje. Potem se mi zdi zanimivo, kako je gledališki oder poseben prostor, ki lahko prenese marsikaj, marsikaj lahko izrečem na odru, ki zagotavlja poseben kontekst, s katerim, se mi zdi, se da igrati na zanimiv način. Gre za metagledališko polje: kaj vse lahko predstavljam jaz na odru ali kaj lahko predstavlja mene, kaj lahko predstavljajo drugi predmeti. Zdi se mi, da domišljija tukaj igra pomembno vlogo. Pa še en aspekt se mi zdi pomemben, trenutno mu pravim družbeni ali pa generacijski. Mogoče je to malo povezano z odraščanjem in osamosvajanjem; spomnim se, da sem se v nekem obdobju povsem nasičila poslušanja komentarjev v stilu »Ko smo bili mi v vaših letih, smo pa že to in to«, »To sem pa videl v Parizu v 60-ih«, »To so vse že počeli v 60-ih in 70-ih« in tako naprej in tako naprej. Skratka iskanje in preizpraševanje mojega mesta v vsem tem.

Velikokrat omenjaš, da te zanima proces; kolikor vem, te trenutno precej zanima tudi improvizacija in igre, igranje, igranje kot improvizacija. Eno leto si bila na podiplomskem študiju v Sheffieldu, v Angliji, kako je vse to povezano?

Ja, to je vse precej povezano. Začelo se je verjetno že na akademiji, kjer me je na vsak način vleklo v smer, da bi delala brez dramske predloge. Ker se mi je to zdelo še kar zapleteno in ker o sebi nimam mnenja, da znam in vem vse, in ker sem tudi zelo radoveden človek in velika oboževalka skupine Forced Entertainment, dva iz skupine (Tim Etchells in Terry O'Connor) pa sta tisto leto učila na šoli, kamor sem se prijavila, sem šla tja. Čutila sem tudi, da je nujno zame, da se malo umaknem iz Ljubljane in Slovenije. Že nekaj časa me zanima ustvarjanje gledališke predstave brez dramske predloge, iz nič, s čimer smo se tam dosti ukvarjali. Delati »iz nič« mi pomeni delati s tem, kar imaš. Hkrati pa to sploh ni tako zelo enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled.

Ampak v tem projektu imaš začetno izhodišče že zelo jasno definirano.

Do neke mere je to res, ampak to je vseeno samo izhodišče. To jasno izhodišče sicer ponuja veliko smeri, v katere bi predstava lahko šla, ampak kam bo zares šla, je še vseeno odvisno od vseh sodelujočih skupaj. Jaz že nekaj časa razmišljam o projektu, pripravljam različna izhodišča in artikuliram predloge, ampak kaj nas bo zanimalo vse skupaj, bomo pa še videli. Hkrati se mi zdi, da je nujni pogoj, če hočeš delati prav iz nič, interes vseh sodelujočih, ki morajo tudi vedeti, kaj to pomeni. Zelo tudi pomaga, če se že poznajo, poznajo v kreativnem smislu. Pri tem projektu z nekaterimi igralci sodelujem prvič, z drugimi po dolgem času in v povsem novih okoliščinah, tako da bi za ta projekt rekla, da gre za kombinacijo. S Simono sva namreč idejo razvijali od začetka, z Danijem pa sem tudi že velikokrat sodelovala – na katerikoli točki se vklopi, imam občutek, da je tam že od začetka. Še en element, ki je pomemben, je čas. Ljudje, ki začnejo razvijati projekt res iz nič, ponavadi to počnejo skozi daljše časovno obdobje.

Kje se tukaj znajde igra, igranje?

Na igro gledam kot na neke vrste improvizacijo. Zanima me razvijanje gledališkega materiala skozi improvizacijo in igranje (v slovenščini uporabljamo samo eno besedo, v angleščini pa obstajata dve – play in game). Igranje je neka različica, verzija improvizacije. Pri improvizaciji – igri se predhodno lahko določijo pravila, ki se potem lahko tudi spreminjajo in prilagajajo, ali pa se jih vzpostavlja sproti. Najbolj vznemirljivo pri takem procesu je, da je za začetek razvijanja gledališkega materiala potrebno zelo zelo malo ali skoraj nič. Razvoj je odvisen od odzivanja na to, kaj se dogaja okoli tebe, in odločitev, ki jih sprejmeš v danem trenutku. Ključno je, da premakneš nadzor nad dogajanjem iz sebe in iščeš začetno točko drugje. Zgodi se začaran krog, kjer dogajanje postane soodvisno, organsko, reakcije postanejo intuitivne, ne razmišljaš z glavo, razumom, ampak slediš temu, kar se dogaja okoli tebe. To lahko počneš na različne načine: lahko slediš, lahko nasprotuješ, lahko vzameš samo en del in ga razvijaš po svoje ... In ker se odzivaš v trenutku in ker se ne obremenjuješ s pomenom in celoto, se to čuti kot igra. Hkrati imaš tudi nadzor nad dogajanjem – ti se odločiš, kaj boš naredil in kdaj. Gre za majhne odločitve, tako da ni preveč stresno, ampak v bistvu zelo zabavno.

To se sliši precej podobno plesni, fizični, gibalni improvizaciji. Kaj ima to skupnega z gledališčem?

Osnova je res precej fizična, ampak ker gre pravzaprav za vzpostavljanje dialoga med različnimi ljudmi, različnimi elementi, se lahko nadgrajuje in razvija naprej. Abstraktnemu gibu se lahko dodajo bolj specifične geste, predmeti, tekst. Detajl lahko preraste v celo predstavo. To me zanima. Zanima me grajenje predstave s kontrastom in ne s psihološkim razvojem zgodbe, kar pa seveda ne pomeni, da nekakšne pripovedi, razvoja ni. Ob tem se dostikrat spomnim na animacijo. Na animacijo, ki se poigrava z nenadnimi transformacijami, ki v življenju niso možne – na primer nekdo toči vodo v kozarec, ki potem postane morje s kiti, ali pa navadna črta postane drevo in potem ptič, ki odleti. Mogoče niso ravno najboljši primeri. Zanima me transformacija ali pa asociativna montaža – da se smisel gradi na nivoju kompozicije, kako postaviš stvari skupaj. Te stvari.

Na eni strani imaš proces, ki te zanima, na drugi strani pa temo, ki bi jo rada raziskovala.

Ja, meni se to zdi super kombinacija. In kot sem že rekla, tukaj ne gre za to, da bi vzela neko tezo, ki bi jo hotela dokazati skozi predstavo, ampak bolj za izhodišče, začetno točko; kam točno bomo šli in kakšna bo predstava na koncu, me v tem trenutku še sploh ne zanima. Ko imaš na voljo material, je pravi užitek iskati pravi vrstni red prizorov in končno obliko. Ne želim graditi ene same poante, ampak bi rada, da se v predstavi prepleta več stvari, da ni nekaj dokončnega in nespremenljivega, ampak da se smisel ves čas vzpostavlja pa tudi ruši in spreminja. Bolj me zanima potencialnost nekega dogodka. Hkrati bo veliko idej, ki so trenutno na papirju, verjetno odpadlo ali pa se bodo transformirale v kaj drugega.

Sliši se zanimivo, meni se zdi vse tole kar izčrpno in mogoče na tem mestu lahko za zdaj kar zaključiva, če ti je prav?

Seveda, absolutno. Jaz zdaj tudi potrebujem malo pavze. Od razmišljanja (smeh).