Odprta delovna beležka, nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.

Odprto delovno beležko ustvarjalcev predstave Nisem lahko berete tukaj.

Samointervju je nastal januarja 2014.

Z mlado dramaturginjo in dramatičarko Simono Hamer sva se dobili pri njej doma. »Kadim,« je bil njen glavni argument, zakaj me je na mrzlo četrtkovo jutro povabila v svoje majhno stanovanje z Ikeinimi okvirji na stenah, v katerih (še) ni slik. »Ni časa,« je rekla in se potem takoj popravila: »V bistvu ni prave inspiracije, pravih slik ali fotografij, ali stripov. Ja, na stenah bi rada imela stripe. Nekaj, kar pripoveduje zgodbe. Takšne, malo prfuknjene«.

Medtem ko sva pili že mrzlo kavo, se je pohvalila, da čaka na nov računalnik. Že leta. No, dve leti, če smo natančni, in da je temu primerno rahlo nervozna in da je celo pomislila, da bi bilo tale intervju boljše opraviti z novo tehnološko pridobitvijo. Pa si je premislila. Nasploh si rada premisli. »Dvojček – čeprav mi to čisto nič ne pomeni,« je rekla. »Čeprav, mogoče …,« si je spet premislila.

Simona, najbolje, da začneva kar pri tvojem prihajajočem projektu, ki se bo zgodil konec aprila v Gledališču Glej in ima naslov Nisem in ki je tudi glavni razlog za ta intervju.

Hm … Začeti bi morali sicer veliko, veliko prej, vsaj kakšnih pet let nazaj, ali koliko je že tega, ko sem na Seminarju dramskega pisanja Dušana Jovanovića boljše spoznala režiserko Evo Nino Lampič. Po najinem druženju pri Jovotu in kasneje pri pisanju scenarija za TV sitcom, ki smo se ga lotili sodelujoči na tem seminarju – še en projekt, ki se ni nikoli končal – sva skupaj naredili predstavo Brez v Lutkovnem gledališču, Dani pa je bil zraven kot scenograf. Mimogrede – v ponedeljek sem se peljala mimo Radeč; kar simpatičnega kraja, kjer stoji zelo simpatičen grad, ki v sebi gosti nesimpatičen prevzgojni dom, ki smo ga obiskali z ekipo med študijem. Toliko spominov … Skratka: ker sva se nekako zavohali, sva začeli snovati še in još projektov in eden izmed njih je bil tudi projekt z delovnim naslovom Nisem Dušan Jovanović. Naslov je hkrati afirmacija in negacija Jovanovića oziroma njega kot metafore – če se lahko malo delam pametno. V tistem času sva, bom rekla kar obe, bili malo naveličani slovenskega teatra, ki je vse naredil in pokazal že v šestdesetih ali osemdesetih in visi nad tabo kot giljotina lastnih frustracij glede izvirnosti, drznosti in kreativnosti … Sicer sem se v vmesnem času že sprijaznila s tem, da umetniki dvomimo (Ja, bom o sebi kar govorila kot o umetnici, čeprav v slovenščini ta beseda zveni tako slabšalno, tako wanna be, tako plehko, tako prepotentno …). Dvomimo vase, v svoje delo, v prostor, v katerem bi naj sebe in svoje delo realizirali … In to niso ravno enostavni procesi – še posebej, če si samozaposlen v kulturi. Joj, a ti slučajno veš, kaj je zdaj s temi davki? Z akontacijo dohodnine, mislim?

Ne … Žal …

Nujno, nujno moram poklicati na davčno in vprašati, kaj je s tem. Meni je to čisto tu mač. Ta birokracija. Vsakič, ko se lotim plačevanja položnic, se igram, da sem tajnica ali računovodkinja, ki veselo tipka in vnaša številke … Ker drugače bi se mi zmešalo. Ja, res je – cel svet je oder! Smeh.
Kje sva ostali?

Pri Nisem …

Aha. No, iz teh začetkov se je nekako razvila ideja o predstavi, ki bi ji bilo naslov Nisem in ki bi bila sveža, inspirativna, drzna, kreativna, nora, nepozabna in ah in oh in sploh. Še malo pa bomo začeli z vajami! Jupi!!!!! Čeprav je vmes še predstava v Gorici, ki jo tudi že z veseljem in radovednostjo čakam, ampak bo že. Če si samozaposlen v kulturi, si pač odvisen od tega, kako drugi žonglirajo s tabo …

Hm ... Očitno imaš status samozaposlenega kar precej v zobeh.

Res nočem jamrati – je preveč slovensko. Smeh. Ampak ni pa najlažje. In zdaj res ne bi rada o tem. To so tako morbidne teme ...

Če sem sama lahko malo pikra – to je šele slovensko; vsi nekaj namigujejo, nihče pa zares ne pove, kje točno je problem ... Ampak, naj ti bo: Kakšna vsebinska izhodišča ima predstava?

Uf, na tole vprašanje pa se mi zdaj res ne da odgovarjati. To je tako nehvaležno delo. Ponavljati stvari, ki si jih že stokrat predebatiral, stokrat premislil … Dobro, ampak to je verjetno smisel intervjujev, ne?

Na tej točki je Simona Hamer prekinila intervju in me prisilila, da tečem z njo na pošto, ker mora danes nujno, nujno poslati neke pogodbe in ker je pošta odprta samo še deset minut. Po poti je rekla, da je pričakovala največ polurni intervju, in ker sem bila rahlo razdražena, sem ji zabrusila nazaj, da je po navadi pol ure čisto dovolj, če je sogovornik kooperativen in pripravljen.

Kako to misliš, pripravljen?

Če ve, kaj bi rad povedal.

Tvoje sporočilo svetu … Smeh.

Ali vsaj bralcem, ki si bodo vzeli čas in prebrali intervju.

V tem primeru pa je najboljše, da se dobiva čez kakšnih petdeset let. Smeh. Čeprav dvomim, da bom takrat kaj bolj manifestna. A si gledala Bob leta?

Sem.

Vidiš, to je politična satira, ki je pri nas radikalno primanjkuje. Meni se to blazno dopade – ko se smejiš in potem te kar naenkrat nekaj stisne v grlu in enostavno ne moreš več pogoltniti še enega cmoka realnosti. Kdo je že rekel, da lahko svet prebavlja samo v filtrirani obliki – ali kot literaturo ali kot nekaj drugega? No, mogoče sploh ni tako rekel …

Lahko poguglam in kasneje vključiva v intervju pravi citat.

Ni treba. Dajva enkrat za spremembo pustiti stvari nepreverjene, hm?

Veš kaj – saj te lahko tudi jaz tikam, ne? – Moj novinarski kredo mi česa takšnega ne dovoljuje …

Da ne bom začela s tem, kaj si mislim o slovenskih novinarjih! Sicer pa moja dramaturška prisega tudi mene veže na nenehno preverjanje podatkov, ampak … Tukaj in zdaj se odločam, da bo vsaj v tem primeru drugače. Da vidimo, kaj se bo zgodilo. In veš, kaj – že zdaj ti povem, da se ne bo zgodilo nič. Čisto nič.

Pošta – opravljeno!
Spotoma sva se ustavili še v knjižnici, ker si je gospodična Hamer morala sposoditi še neko dodatno literaturo za predstavo v Gorici. Veliko Magritta. Po Magrittu  je namreč naslov predstave. »Ne, Vonneguta pa ne bomo zdajle. Ni cajta,« je rekla in si potem premislila. Nasploh si velikokrat premisli.

Kako to, da delaš več predstav vzporedno?

V bistvu delam več projektov – ne samo predstav – vzporedno. In nekako gre, če se znaš dobro zorganizirati in če so ti stvari, ki jih počneš, in ljudje, s katerimi jih počneš, inspirativni, izzivalni, kreativni, zanimivi ... Itak se mi zdi, da današnji človek fura več življenj naenkrat, tako da je več projektov še najmanjši problem. Smeh.

Potem je za trenutek utihnila, kar je pri njej dokaj nenavadno. Kaj hitro sem ugotovila, da je razlog izjemno banalen – poslušala je namreč, če ji zvoni telefon …

Pred kratkim sem ga morala zamenjati in zdaj ga nikoli ne slišim ali pa ga slišim takrat, ko sploh ni česa slišati …

Prispeli sva nazaj, na še eno kavo in jabolka. Intervjuja se je sicer nadaljeval komaj čez 14 dni, ampak to niti ni bistveno ...

Predstava Nisem se je razširila tudi na splet; z odprto delovno beležko in spremljevalnim programom na twitterju. Kako to, da ste se odločili za tako razširjeno promocijsko dejavnost?

Pravzaprav je promocija sekundarni proizvod ... Kdaj se pravzaprav začne predstava? Kako se začne? Kako gledalec vstopa vanjo? Kakšne informacije dobi, še preden prestopi prag gledališča? Kako dokumentirati proces? Kako zbirati ves material, ki se pojavlja med procesom? Ali lahko ta »odpadni« material, ki se na koncu ne pojavi v sami predstavi, zafunkcionira kot samostojno umetniško delo? Takšna in podobna vprašanja sem si sama zastavljala že pri katerih drugih projektih in z Evo Nino sva hitro ugotovili, da si deliva tovrstno zanimanje. Pa tudi z Danijem. Mi trije smo kar navdušeni nad novim izzivom, bomo videli, koliko aktivni bodo pri kreiranju spremljevalnih vsebin naši igralci. Smehec. Je pa spletna stran nekaj, o čemer smo kar dolgo razmišljali. Najprej vsak pri sebi, potem pa v okviru naše predstave, in vesela sem, da smo si končno ustvarili prostor, kjer lahko kopičimo ideje, ves material, ki nastaja med (in okrog) procesa, in vse ostale stvari, ki po navadi ostanejo pozabljene zapisane v različnih beležkah ...

Ko si že omenila ta sveti gral gledališča – igralce. Kako vidiš njihovo mesto v gledališkem ustroju?

Spomnim se, da sem na Akademiji imela fiksno idejo, da bom naredila predstavo brez igralcev. Glavni razlog je bil ta, da sem se jih čisto preveč bala. Zdaj imam te napade panike navadno, preden začnemo z vajami ... Par dni prej me blazno skrbi, da me igralci ne bodo marali. In potem to mine. Namesto strahu nastopi občudovanje. In faušija. Ker to, kar so oni sposobni narediti na odru oziroma narediti z mano, ki sedim v publiki, me vsakič znova fascinira. Rada imam igralce. Predvsem tiste, ki se res igrajo, ki res uživajo v svojem poklicu.

Sem pa zelo radovedna, kako bo potekal naš študij za Nisem, ker ni ravno klasično zasnovan. Eva Nina bi rada preizkusila princip devisinga, torej skupinskega ustvarjanja ali soustvarjanja predstave iz nič. No, ne čisto iz nič – v našem primeru iz naslova, iz nekega referenčnega polja in materiala, ki ga beseda nisem razpira. In to se mi zdi blazno zanimivo! Še posebej, ker bomo delali z ekipo igralcev, ki so mi tudi izjemno zanimivi. Na odru in izven njega. 

Kaj vse ti nisi?

Predvsem nisem samo to, kar se bere v vrsticah in med vrsticami tega intervjuja. Smeh.

Kako vidiš predstavo Nisem?

Hm ... Glede na to, da bo šlo za soustvarjanje in da ne vem, v katero smer bodo ideje vseh sedmih ljudi peljale našo barko, ki jo bomo družno krmarili, je to zelo nehvaležno vprašanje. Ampak – sama jo vidim kot nadvse zabaven in odpičen konglomerat raznoraznih tem in principov ali postopkov ugledališčevanja. Če je to sploh beseda. Poleg samih vsebinskih izhodišč se bomo namreč igrali tudi s skeletom gledališča. In to je lahko nadvse zabavno – za gledalce in za ustvarjalce.

Kakšna je po tvojem mnenju funkcija gledališča v današnjem času?

A me lahko prosim vprašaš kaj drugega? To je namreč najbolj idiotsko možno vprašanje. Predvsem zato, ker ponuja samo idiotske odgovore. Ali pa sem jaz idiot in ne znam na to odgovoriti nič pametnega ali pomembnega ali velikega ali romantičnega. Časi velikopoteznosti so mimo – še posebej, če delaš predstavo v Gledališču Glej, z budžetom največ pet jurjev. Smeh.

Še kakšna misel za konec?

To je šele začetek. Smeh.