Nejc Cijan Garlatti, 10. 4. 2014

Samointervju (ki bolj spominja na prizor. Damn it.) – Nejc Cijan Garlatti

Ob nastajanju predstave »Nisem« po konceptualni zasnovi Eve Nine Lampič in Simone Hamer. Avtorji: Nejc Cijan Garlatti, Simona Hamer, Eva Nina Lampič, Maruša Majer, Dani Modrej in Vito Weis. Premiera bo 28. aprila 2014 v produkciji Gledališča Glej.
Foto: NCG
Foto: NCG
Foto: NCG
Foto: NCG
Foto: NCG
Foto: NCG

Iz odprte delovne beležke, ki je nastala zaradi zanimanja za različne načine dokumentiranja gledališča ter gledališkega procesa in zaradi želje po razširitvi polja, znotraj katerega se zgodi predstava.

Predstava je končni produkt kompleksnega procesa, med katerim veliko idej odpade ali pa so spremenjene do nerazpoznavnosti. Iskanje najboljšega načina beleženja idej in materialov, ki vznikajo med procesom, nas je pripeljalo do spletne strani, zbirališča vsega, kar se po navadi izgublja po neštetih listih, zvezkih in glavah.

Začetek aprila 2014

Z Nejcem sva se dobila na prvi deževen aprilski dan. V njegovi sobici oziroma brlogu, kot jo je poimenoval nekdo drug. Najprej sva bila sicer zmenjena za kavo v Tivoliju, vendar je Nejc (ki baje ne prenaša najbolje hladnega vremena) tik pred zdajci poklical: »Jebeš april, prid k men

Na vratih se je pojavil v svoji sivi »hoh« spalni halji, neobrit in z zabrisano mejo med podočnjaki in brado. Po krajšem pregovarjanju sem mu dovolil, da mi skuha kavo. »Tako ta pravo, s kafetjero.« Pri tem je ves čas nekaj nergal o Ljubljanski »kavi« (in ja, vsakič posebej je zakrilil z rokami in orisal navednice). Samo da govori in maha, pa je videti srečen. Nekam vmes je stlačil še pripombo, ki bi lahko bila o megli in jutranjih urah, ampak priznam, da ga nisem več dobro poslušal. Pogled se mi je zaustavil na kupu knjig na nočni omarici. Na vrh kupa pepelnik in tri skodelice.


Nejc: Aja, to … Brecht. Za produkcijo.

Samo: Pa si že vse to prebral?
Nejc: Ne. Sem pa spraznil vse tri šalce.
Samo: Tega humorja bralci ne bodo razumeli.
Nejc: Ta humor ni namenjen bralcem.
Samo: No, pustiva to prazno pregovarjanje. Dajva začet raje z Nisem.
Nejc: Okej. Nisem, ta humor ni namenjen bralcem.
Samo: (Prisiljeni smeh. Še zdaj nisem dojel, kaj je mislil.) Šaljivec … Slišal sem veliko stvari o tebi in Nisem.

Nejc: Kaj zdaj, si al ne?
Samo: Huh. Lahko prižgem cigareto?

Nejc: Za cigareto bi moral odpret okno. Zunaj je prvi aprilski dež in mene zebejo prsti na nogah. Lahko ti pa prinesem še eno skodelico kave.
Samo: Lahko.

Od tu naprej se je v celoti ponovil monolog o ljubljanski »kavi«.

Nejc: Izvoli … Smem vprašat, kaj sploh hočeš od mene?
Samo: Ja, prišel sem opravit intervju o pripravah na predstavo Nisem.
Nejc: Samo a ne bi o tem raje z režiserko? Mislim, jst ti lahko kaj odigram. Intelektualne debate pa prepuščam režiserki, dramaturginji in svoji beležki.
Samo: Si tja pišeš napotke za projekte?

Nejc: Ne. Tja zapisujem vse, kar nima nobene zveze z delom.
Samo: Ne razumem. 
Nejc: Jaz tudi ne, ampak jebiga. Je pa zato tam milijon neizpeljanih idej pa tudi kakšen osnutek scenarija.

Samo: Razumem.
Nejc: Jst še kar ne … Ampak je nekaj na tem, da več dela imam, več odvodov se pojavi.
Samo: Odvodov?
Nejc: Ja. Odvodov. Ali pa strelovodov, kot ti je ljubše. Idej, ki najbrž služijo za razelektritev preobremenjenih živčnih končičev.

Samo: Si preobremenjen?
Nejc: Se lahko preobremeniš z igranjem?

Samo: Izgubil si me.
Nejc: Ni problema, sem stresal drobtinice … (mučna tišina) Hah. Šala mala. No, a ni igra res IGRA? Samo da nismo v peskovniku. Ali pa tudi, če je scenografija taka. Pravzaprav je vse mogoče, dokler se igramo. Ampak o tem ne vem nič. Nimam dovolj izkušenj.
Samo: Ampak če se gremo recimo realizem, ali se ti ne zdi, da grejo stvari na nož?
Nejc: Hmmm … (Temu je sledila dolga tišina in skorajda katatonično stanje razmisleka.) A bi narezano salamo?
Samo: Hvala, sem že jedel zajtrk.
Nejc: Ne ponujam ti zajtrka, pač pa salamo in kruh. Prigrizek pač.
Samo: Ne hvala, hujšam.
Nejc: No, jst pa ne.

Gre v kuhinjo in pripravlja sendvič. Pri tem monumentalen monolog o domači salami in Mercatorjevih imitacijah.

Samo: Dober tek.
Nejc: Hvala. Tečeš?
Samo: Ne. Pa ti?
Nejc: Ko se mi mudi.
Samo: Kaj pa v predstavi Nisem?
Nejc: Pojma nimam, kaj nisi v predstavi.
SamoN: Ne … če tečeš v predstavi Nisem?
Nejc: Aja to … Glej …

Samo: Ja, to v Gleju…

Nejc: Ne. Glej, jst mislim, da bo bolje, če greš zdaj.
Samo: Zakaj?
Nejc: Ker je prenehal padat. Ne boš moker. Sploh pa se lahko dobiva na še eni kavi. V prisotnosti režiserke in dramaturginje. Da ga ne bom kje zasral. Glej … nisem podučen.

(tu se je Nejc zlomil in pričel histerično begati po stanovanju, recitirati monologe iz filma La grande Bellezza in kričati o tem, kako on nič ne ve in da je samo orodje v rokah drugih.)

Sklenem lahko, da je to igralec kratkega dosega brez sposobnosti samoobvladovanja. Relikvija starega teatra.

Glej

Povezani dogodki

Brezi

odlično... nisi ali si?...kar se pač vzame...prvi del ali zaključek??? jaz imam svoje mnenje, Samo pa itak NI.

in ja, megla in kafe sta vedno delala probleme tuid meni ;)

10. 4. 2014

Jagoda

Enkrat bom sla s tem tipom na kavo. Ce bo hotel. 18. 5. 2018