To bo še zadnji v seriji samointervjujev, ki so nastajali med nastajanjem predstave Nisem.

V samointervjuju bom povedala nekaj o tem, kako smo delali, kakšen je bil proces, nekaj o naših pričakovanjih in tudi o končni predstavi. Povedala bom nekaj tehtnih in nekaj malo manj tehtnih misli.

Še pred začetkom bom povedala, da je tromesečni proces nastajanja predstave vseskozi spremljala odprta delovna beležka v obliki spletne strani, ki je še vedno dostopna, povedala bom tudi naslov, ki je www.nisem-predstava.weebly.com in prosila, če je lahko to zapisano nekje na vidnem mestu in da naj se bralce napoti na ogled strani, ker je tam kar precej materiala, kjer lahko najdejo podrobnejše informacije o tem, kako smo delali, s kakšnimi orodji smo si pomagali, skratka, da se ne bi preveč ponavljala, bom prosila, naj bralci poklikajo po strani, tam bodo lahko našli tudi končni tekst, ki je v predstavi in tudi ogromno tekstov, ki jih v predstavi ni in ki tudi niso imeli nikakršenga namena, da bi kadarkoli v predstavi bili, ampak so nastali kar tako.

Potem se bom že kar takoj na začetku zelo razgovorila o lastni fascinaciji nad seznami in nad naštevanjem in nad ponavljanjem in nad formo, ki je dovolj močna, da poganja smisel naprej. In me bo kar težko ustavit.

Potem bo sledil krajši odvod, kjer bom nehote začela razglabljati o tem, da pogrešam odprtost procesov pri nas. Rekla bom, da imam sicer občutek, da želje po druženju, pogovarjanju, deljenju idej, laboratorijih sicer so, ampak da kar nekako nič ne zaživi zares in se bom spraševala čemu je tako in kaj bi se v zvezi s tem dalo narediti.

Potem bom povedala nekaj o vprašanjih in temah ter postopkih, prijemih in načinih, ki me zanimajo pri delu v gledališču, pri Nisem in tudi širše.

Nato bom preskočila na zelo konkretne primere, kar se bo končalo tako, da bom govorila o tem, da me je pri predstavi Nisem zanimala potencialnost, bolj podrobno bom razložila, kako to razumem in kaj vse si pod tem predstavljam, precej se bom nanašala na odnos gledalec igralec, večkrat bom omenila tudi besedo domišljija, pa tudi nedokončanost, nekončnost, ampak o domišljiji bo največ.

Potem bom povedala nekaj o tem, kako smo začenjali, koliko smo o predstavi vedeli na začetku procesa in tudi česa vsega nismo vedeli na začetku procesa.

Potem bom zamenjala temo.

Potem si bom vzela kratek premor.

Potem bo sledilo vprašanje, ki sem ga pričakovala že čisto od začetka in sicer kaj ta nisem pravzaprav pomeni, na kaj se nanaša in kaj smo hoteli s tem sporočiti in temu vprašanju bo sledil kratek premor, sledil bo kratek premor in potem moj jasno artikuliran odgovor, odgovor, ki bo res jasno artikuliran, da nas nisem pravzaprav ni zanimal toliko v vsebinskem opredeljevanju posameznika do sveta, kaj je ali ni, kam spada ali ne spada, ampak bolj širše in bolj abstraktno v smislu obstoja/neobstoja, prisotnosti/odsotnosti v predstavi kot taki in čeprav se bo odgovor dotikal kompleksnih pojmov, bo zvenel razumljivo lahkotno, razumljivo in lahkotno.

Potem bom govorila o tem, kako zame predstava deluje kot nekakšna skica možnosti, kaj vse bi ta predstava lahko bila, naštela bom tudi nekaj konkretnih primerov fragmentov, ki bi lahko vodili v samostojne daljše enote: prizore, predstave, tekste.

Potem bom govorila tudi o tem, kako me je sam proces navdihnil za nadaljne delo in s čim vse me zanima ukvarjati se v prihodnje. Ob tem se mi bo zdelo nujno, da povem tudi tako širše, kaj vse me navdihuje, kaj in kdo in omenila bom en kup ustvarjalcev, predstav, knjig.

Še prej pa bo krajši odstavek, kjer se bom res v detajle razgovorila o vedru vode in premem govoru.

Nenehno se bom vračala k fragmentu, kako se mi zdi zanimiv in zakaj, kaj vse ponuja in odpira in zakaj.

Vmes bom nekaj časa posvetila tudi potujitvi, posredovanemu govoru in posredovani akciji, ampak se bom zelo potrudila in res skrbno pazila, da bom o tem govorila brez ene same omembe in reference na Brechta.

Dobršen del časa bom govorila o tem, kako me zanima jezik, jezik in čas, jezik in čas in potencialnost, kaj vse ponuja jezik, kaj vse ponuja govor, kaj vse ponuja besedilo in potem bo spet nekaj o domišljiji.

Potem bom mislila, da bo intervjuja že skoraj konec in se mi bo zdelo simpatično, da bi za konec delila tudi kakšnega meni ljubih odzivov publike, povedala bom, da je nekdo rekel, da se mu zdi ta predstava kot zbirka gledaliških haikujev, to me bo, ne vem zakaj, spomnilo tudi na to, da je Maruša enkrat zapisala, in potem bom prosto po spominu to tudi povzela, in sicer: da je ta predstava odraz točno določenega časa in točno določenih ljudi in da bi bila drugačna tudi če bi jo ista skupina delala dva meseca ali dve leti prej ali kasneje - in to me bo spomnilo, da se bom navezala nazaj na odstavek o pomenu in sporočilu - in potem bom pozabila, da se mi je zdelo, da je samointervjuja konec in tako samointervjuja še ne bo čisto konec in se bo kar nadaljeval.

Razgovorila se bom o tem, kako me zanima asociativna logika, organski razvoj, neracionalnost, nekaj kar je nasprotno vzročno posledični povezanosti in psihološkemu razvoju zgodbe, in kako me kljub temu zanima zgodba, zanima me, kaj vse lahko zgodba je, kaj so druge logike, drugi načini zgodbe in pripovedi, pripovedovanja v gledališču, kaj vse lahko razumem pod zgodbo in take reči.

Potem bom zamenjala temo.

Potem bo spet krajši premor.

Potem se bom še enkrat razgovorila o potencialnosti, tokrat z enega povsem drugega zornega kota.

Potem bo nekaj o tem, zakaj se mi zdi bolj zanimivo odpirati vprašanja kot ponujati odgovore in kaj razumem pod to in kako sploh ni res, da se vse predstave ukvarjajo s tem.

Potem bom govorila o fokusu.

Potem bom govorila o smislu.

Potem bom malo govorila kar tako.

Potem bom povedala par zabavnih anekdot.

Potem bom začela nekaj o odnosu med vsebino in obliko, kar bo na koncu v glavnem o moji razpetosti med tem, ali moram imeti za začetek dela na predstavi konkretno vsebinsko izhodišče ali je specifičen način dela povsem dovolj, vmes bom nekajkrat zamenjala stališča, ampak na koncu se bo zdelo, kot da sem se odločila za nekaj.

Sledil bo še en dolg monolog o moji navdušenosti nad seznami in ponavljanjem in variacijami (kjer bom ponovila precej reči, ki sem jih že povedala, ampak na malo drugačen način, tako da ponavljanje ne bo nikogar zares motilo).

Zaključilo se bo z izmenjavo lepih želja in vzajemno hvalo ter malo o planih za prihodnost.

Samointervju se bo bral lahkotno in povezano, vseskozi bo držal napetost, odpiral same zanimive teme ter podajal inspirativne odgovore.

Vse bralce bom na koncu tudi povabila na ogled predstave.
Eva Nina Lampič, september 2014