Ko se je 26. decembra 1662 francoska premierska publika šokirana krohotala obupanim poskusom posesivnega starčka, da si zagotovi zvestobo nedolžne in neumne lepotice, jih ni toliko vznemirila sama téma (nenazadnje so pohotni starci železni repertoar ´commedie dell'arte´), ampak način njene obravnave. Molière – avtor, režiser, glavni igralec in direktor – je svoj škandalozno radikalni obrat od burkaških skečev k psihološkemu, verzifikaciji in poskusu aristoteljanske strukture pred neusmiljenimi kritiki branil celo v naslednjih komedijah Kritika Šole za žene (1663) in Improvizacija v Versaillesu (1663). Fokus (komike) v Šoli za žene jeiz zapleta in intrig (ki so do tedaj bile glavni motor komedije) premaknjen na karakterje – ti se razvijajo in spreminjajo. S tovrstno invencijo se aktivira tudi konstantno spreminjajoč gledalčev odnos do dogajanja in likov ter sprožilci smeha; če se najprej skupaj z Arnolfom smejemo Agnes, se preko njegovih neuspelih prizadevanj, da bi onemogočil tekmeca Horacija, na koncu – skupaj z Agnes – smejemo njemu. Komedija tako ni več zgolj prostor burkaštva, ampak tudi moralnega razmisleka. /…/

Nekaj revolucij in političnih sistemov kasneje nas ponovni premislek o zasužnjevanju, o psihičnem in fizičnem nasilju, o podrejanju, o seksizmu in o ženski spolnosti – kar so v resnici glavne téme Šole za žene – pripelje do nelagodnega prepoznavanja istih molièrovskih mehanizmov represije v javnih in privatnih sferah današnjosti. Čeprav bi pričakovali, da je s tektonskimi spremembami v odnosih med spoloma v zadnjih desetletjih in z uzakonjeno enakopravnostjo izginil tudi seksizem, so bolj ali manj prikrite in prefinjene oblike najrazličnejših gospodovanj enega spola nad drugim konstantno prisotne. In ne, ne gre zgolj za preživele naplavine preteklosti, ampak za kompleksno in celostno reproduciranje spolno pristranskih vzorcev obnašanja in delovanja, ki temeljijo na hierarhično organizirani družbi (spolne, rasne in razredne neenakosti). Paranoični strah pred žensko (ali strah pred vsakršno drugačnostjo), ki ga mojstrsko smeši Molière, je razlog za stoletja grozljivih poskusov nadvladovanja in nadzorovanja, predvsem pa za zelo falocentrično interpretacijo zgodovine in sedanjosti. To, kar kot družba – nehote in podzavestno – štejemo za »naravno« in »objektivno«, je moška perspektiva. (Pomislimo samo, kako drugače bi brali ta članek, če bi avtor bil moški. Bi namesto pritožujoče bejbe videli angažiranega moškega?) Da so pravila igre spisale moške roke, je verjetno najbolj očitno v korporativnem svetu, kjer je večina žensk na vodilnih položajih kritizirana prav zaradi posvojitve »moškega principa« vodenja. In da v iskanju dvojnih meril ne odidemo predaleč od svojega praga; v več kot stotih letih bogate profesionalne gledališke zgodovine smo na slovenskih odrih videli nešteto dramskih klasik. Če za ponazoritev vzamemo najbolj reprezentativnega – Shakespearja – ugotovimo, da je ta v ženski režiji bil postavljen zgolj enkrat. Enkrat. In še to je bila komedija. Ukročena trmoglavka. Kako narediti korak naprej? Preprosto. Za začetek je dovolj utišati Arnolfe in prisluhniti Agnesam. Veliko vejo o sprejemanju in ljubezni.

(iz gledališkega lista uprizoritve)