Nika Arhar, SiGledal, 24. 4. 2012

Fotografirati ples pomeni fotografirati zgoščen in dinamičen izsek življenja

Intervju: Nada Žgank in Miha Fras o plesni fotografiji.

Foto Miha Fras, iz razstave Skriti jezik, Murska Sobota, 2010

Nada Žgank in Miha Fras sta pred kratkim v okviru festivala Gibanica svoje plesne fotografije predstavila na skupni fotografski razstavi Kot da nihče ne gleda. Za njima je že več samostojnih in skupinskih razstav. Nado Žgank vse od sredine 90-ih lahko srečamo ob številnih gledaliških, plesnih in glasbenih odrih ter na drugih kulturnih dogodkih. Miha Fras poleg uprizoritvenih umetnosti kot fotograf in fotoreporter spremlja različne dogodke že dvajset let.

»Fotoaparat ne naredi dobre fotografije, fotograf jo.« Verjetno se strinjata? Vilem Flusser govori o načinih, kako fotograf premaga moč kamere – pravi, da je svoboda fotografa, da prisili kamero, da ustvari nepredvidljivo, neverjetno, informativno. Kdo je torej tu glavni: kamera, fotograf, predstava?

Nada: Mislim, da so vsi trije elementi enakovredni. Brez dobrega fotoaparata v težkih pogojih ne moreš posneti dobre fotografije, fotograf sam mora vedeti, kaj hoče, brez predstave pa tudi ni fotografije. Vse to sovpada.

Miha: Sam sem začel fotografirati pred dvajsetimi leti z analogno opremo in moram priznati, da sem takrat naredil marsikakšno fotografijo, kakršne sedaj ne morem več. Ne vem, ali je to odvisno tudi od fotoaparata, a je res, da sem tudi drugače razmišljal. Sicer se popolnoma strinjam s tem, da oprema ni povezana s tem, kakšno fotografijo narediš, je pa res, da lahko z moderno opremo vsakemu uspe dobra fotografija, prej pa to ni bilo tako enostavno. Sama predstava za dobro fotografijo ni zelo pomembna, razen kar se tiče njene osvetlitve. Če ni luči, je fotograf brez moči, kar pa velja za vse vrste fotografij. Velikokrat narediš dobro fotografijo slabe predstave ali obratno. Fotografija je le izsek, stotinka nečesa, zato z nje ne moreš oceniti kvalitete predstave.

Na nekatere stvari ne moreta vplivati. Kot si omenil – luč je takšna, kot je. Kaj to pomeni za fotografa?

Miha: Sam po navadi fotografiram predstavo, ki jo izvedejo posebej za fotografiranje. Običajno gre za zadnjo vajo pred generalko, ko je že vse končano. V tem primeru se lahko dogovorim z lučnim tehnikom, da nastavi močnejšo luč, saj za fotografijo potrebujem več luči, atmosfera predstave pa bo na fotografiji delovala enako kot v živo.

Nada: Sama pogosto delam za različne festivale, kjer ni generalke ali posebej za fotografe izvedene predstave, in tako fotografiram na sami predstavi, kjer si odvisen od luči, kakršna je. Pogosto se mi je že obrestovalo, da sem delala z daljšimi časi. Pri plesu je to možno, saj so posamezni deli fotografije lahko malo razmazani in tako še bolj izstopijo določeni občutki ali emocije. Tak pristop s pridom uporabljam tudi, kadar je dovolj luči, saj razmazana slika daje drugačen vtis, pušča sled giba. Bolj problematično je, kadar želiš jasno fotografijo, na kateri se vse razločno vidi, torej ko bi pravzaprav želel zamrzniti trenutek. Če tega med predstavo ne morem doseči, se dogovorim, da po predstavi določen prizor ponovijo z več luči.

Miha: S tega vidika je digitalna fotografija veliko boljša, saj fotograf ni omejen z občutljivostjo filma. Pri delu z veliko občutljivostjo so analogne fotografije lahko postale zrnate, v fotografiji se je pojavil nek šum.

Nada: Pri analogni fotografiji se ne izrišejo podrobnosti, ki se pri digitalni lahko. Seveda pa je najbolje, ko lahko fotograf pride na vajo. Včasih izvedejo le posamezne prizore, lahko jih tudi večkrat ponovijo. Pri tujih predstavah, na primer pri Vandekeybusu, je bilo tako, da je za fotografiranje izvedel dva petminutna izseka, vsakega dvakrat. Takšno ponavljanje je dobrodošlo, sploh če gre za predstavo na velikem odru, ko se fotograf ne more v sekundi premakniti na drug konec odra.

Miha Fras
foto: miha fras, iz razstave Skriti jezik, Murska Sobota, l. 2010
Fotografiranje med predstavo zahteva, da nisi moteč za ustvarjalce in gledalce. Moraš biti neopazno in hkrati vsevidno oko. Kakšna je ta pozicija fotografa?


Miha: Ravno pred kratkim so me poklicali, če bi zvečer prišel fotografirat na premiero. Meni se zdi to naravnost nesramno do gledalcev in nastopajočih. Pri glasni predstavi to morda še ni problematično, a običajno so predstave tišje. Kadar fotografiraš na festivalih, pa ni druge možnosti. V teh primerih je najbolje, da fotografiraš, ko je bolj hrupno, v tišini pa ne oziroma čim manj, čeprav to pomeni, da pogosto izpustiš najlepše slike. Sem pa že bil na predstavah, kjer so fotografi delali, kot da so sami v dvorani.

Nada: Predvsem na festivalih ne gre drugače. Sama poskušam biti čim bolj neopazna in čim manj moteča. Z digitalno fotografijo je to lažje, aparati so tišji, na koncu filma se ta ne previje. Je pa res, da lahko izpustiš najboljše prizore, če so ti tihi in narediš manj fotografij. Najtežje je, kadar si prostorsko tako omejen, da se ne moreš ali ne smeš premikati in lahko fotografiraš le z ene pozicije. Drugačen primer je bila predstava skupine La Pocha Nostra na lanskem festivalu Mesto žensk, ko je dogajanje potekalo na treh delih odra hkrati, publika pa se je premikala. Premikala sem se lahko skupaj s publiko, a sem morala fotografirati le od blizu in uporabljati zelo širok kot, saj sem imela v nasprotnem primeru gledalce na fotografiji. Vedno so omejitve. Fotograf se mora prepustiti dogajanju, podobno kot fotoreporter, in odreagirati glede na dogajanje ter možnosti.

V kolikšni meri je pomembno, da poznata predstavo, da imata osnovne informacije o njej, si jo ogledata, če je možno, se pogovorita z ustvarjalci ali producenti? 

Nada
: Ponavadi je predstava narejena tik pred zdajci, za generalko, kakšno fotografijo pa potrebuje producent za napoved predstave že prej. Včasih naredimo režirano fotografijo ali pa pridem na vajo, kjer je določene izseke že možno fotografirati, obenem pa dobim občutek, za kaj bo šlo. Pomaga pa tudi, če poznam prostor, saj vem, kje in koliko se bom lahko premikala.
 
Miha: Sam sem prišel do zaključka, da ne pomaga veliko, če grem prej pogledat predstavo, ki jo moram fotografirati. Morda le v primerih, kjer je na odru res veliko plesalcev, da si zapomnim, s katerega mesta bi bilo dobro v določenem trenutku fotografirati ali da se bo v naslednjem trenutku nekaj zgodilo na drugem koncu odra in se lahko premaknem bližje. Sam med fotografiranjem skorajda plešem, se premikam po odru skupaj s plesalci in se jim umikam ali pa se celo oni umikajo meni. Včasih se mi zdi še bolje, če ne vem, kaj se bo zgodilo. Nekateri fotografi ostanejo na poziciji publike in sploh ne pridejo na oder, meni pa se to zdi dolgočasno. Bližje, ko si, boljše je. Koristno je le, da prej pogledaš, kakšna je osvetlitev, in da se dogovoriš za potrebne prilagoditve.

Nada Žgank
FOTO NADA ŽGANK

Na internetu je najti veliko navodil za fotografiranje različnih klasičnih plesov (balet, latinskoameriški, salsa in podobni), ki zelo natančno podajajo, kako se orientirati glede na glasbo in plesne korake ter kdaj pritisniti na sprožilec. Pri sodobnem plesu ali gledališki predstavi ta orientacijska točka seveda odpade. Kdaj pritisniti na sprožilec? Kako ujeti »pravi trenutek« in kaj »pravi trenutek« sploh je?

Nada
: Takšnega »pravega trenutka« pri sodobnem plesu ni.

Miha: Pri baletu, latinskoameriških in podobnih plesih je popolnoma drugače. Pri klasičnih plesih želijo statične fotografije, kjer so vsi deli telesa v natančno določeni pozi. Fotografirati je potrebno v tistem trenutku, ko je telo začelo ali dokončalo gib. Vse vmes izgleda kot napaka, in če ne narediš fotografije natančno v tem trenutku, je nimaš. Pri fotografiranju sodobnega plesa takšnih pravil ni. Ni pomembno, kakšen gib fotografija prikazuje, ali je slika ostra ali razmazana, pomembno je, da daje nek občutek. Edino, kar se ti lahko zgodi, je, da vse fotografije delujejo statično, predstava pa je izjemno dinamična.

V kakšnem razmerju je fotografija do uprizoritve? Ima plesna fotografija dokumentarno, informativno vrednost ali podaja osebni, subjektivni pogled enega gledalca – fotografa?

Miha: Fotograf je najet, da dokumentira predstavo. Če gre za gledališko predstavo, fotografiraš vse dialoge in situacije od začetka do konca. Sam nikoli ne fotografiram predstav na nek poseben način. Enostavno lovim dobre fotografije. Drugo me ne zanima.

Nada: Naročniki potrebujejo nekaj reprezentativnih fotografij predstave, ki jih bodo lahko uporabljali kot promocijski material. Fotografija mora torej izraziti to, kar odrsko dogajanje predstavlja. Če ima predstava zgodbo, se pričakuje, da se bo skozi na primer deset fotografij predstavilo začetek, razvoj in konec zgodbe. Sama vedno skušam narediti nekaj takšnih planov, ki zajemajo čim več izvajalcev. Pred kratkim sem fotografirala zaključno produkcijo umetniške gimnazije Pred-premiera ’12: Avantgarda, pri kateri je v zadnjem prizoru na odru okoli 70 plesalcev. To je fascinantno. Najprej je potrebno fotografirati tako, da se vidi čim več, potem pa greš bližje in iščeš izseke iz te kompozicije, detajle, ki se ti zdijo v tej masi zanimivi. V tem primeru je bilo zelo dobrodošlo, da sem lahko fotografirala dvakrat, generalko in premiero. Potrebno je ujeti neke ključne momente, ki definirajo predstavo. Večinoma to niso fotografije, ki jih sama izbereva za razstavo. Včasih se na razstavi zgodi, da sami niti ne prepoznajo, iz katere predstave je posamezna fotografija. Moja izkušnja je, da si nekih strašnih ekshibicij ne moreš privoščiti, da bi se na primer osredotočila na posamezne detajle, obrise, zamazane fotografije. Meni pomaga komunikacija ob pregledovanju in izbiranju fotografij. Pogosto se mi zdi posamezna fotografija zanimiva, plesalcu ali koreografu pa ne, ali obratno. Skozi ta pogled sem se veliko naučila.

Miha: V principu fotografiraš predstave tako kot druge dogodke. Potrebuješ total, srednji plan in detajl. Pravilo za vsako reportažno ali kakršnokoli fotografijo je, da pokažeš, kje smo, ljudi v interakciji, ekspresije obrazov in podobno. Fotografiraš vse segmente dogodka in tega dokumentiraš z različnih kotov.

Nada: Ta pravila so ista, ne glede na to, ali grem fotografirat predstavo, otvoritev razstave ali kakšen drug dogodek.


foto miha fras, iz razstave skriti jezik, murska sobota, l. 2010
Ali lahko različne fotografije predstavijo različne poglede na predstavo?

Miha: V bistvu ne.

Nada: Lahko bi fotografirala samo detajle, ampak takšnih fotografij naročnik ne potrebuje. Lahko delam zase in v fotografijah zasledujem nek svoj interes, se na primer osredotočim na obraze ali druge detajle, za naročnike pa delam fotografije, na katerih se vidi dogodek.

Miha: To bi bil amaterizem. Če ti producent naroči fotografije predstave, vsi vemo, za kaj jih potrebuje. Seveda vsakič narediš ogromno fotografij in med temi so lahko tudi dobre fotografije, ki niso ustrezne za naročnika, saj se z njih ne vidi predstave, je pa meni z umetniškega vidika všeč. Pri takšnih fotografijah pač ni pomembno, da iz nje razberemo, kdo pleše, kakšen je prostor in kakšna je predstava.

Nada: Fotografija je lahko dobra, ampak ni ustrezna za naročnika, če ni reprezentativna za predstavo. Na razstavi pa po navadi niti ne napišeš, iz katere predstave je posamezna fotografija, saj je pomembno samo, da je fotografija dobra.

Kdaj je plesna fotografija dobra?

Miha
: To je subjektivna stvar.

Ali je dober posnetek bolj stvar znanja in občutka, torej neke predvidljivosti in priprav, ali bolj igranja in preizkušanja, na podlagi znanja seveda, in sreče?

Miha
: Sreča je »top«. Ko fotografiram, dejansko ne vem, kaj sem naredil, preden doma ne pregledam fotografij. Včasih si že med fotografiranjem rečem »vau, imam jo«, a večinoma to vidim šele doma ob pregledu.

Nada: Se popolnoma strinjam.

Koliko fotografij približno posnameta na eni predstavi in po kakšnih kriterijih jih potem izbirata?

Nada: Digitalna fotografija je prinesla tudi to prednost, da nisi omejen s količino posnetkov, ki jih lahko narediš na eni predstavi. Pri prvem urejanju izbrišem tiste najbolj neustrezne fotografije, ali so neostre ali mi ni všeč kompozicija ali kaj drugega, potem pa natančneje pregledam ostale.

Miha
: Ja, to pomeni, da imamo po predstavi veliko dela. Sam pri dvourni gledališki predstavi naredim približno tisoč fotografij, pri plesni pa malo manj. Naročnikom dam od 100 do 150 fotografij, uporabijo pa jih približno deset. Od dobrih fotografij, ki jih izbiram za svojo razstavo, pa je bilo zelo malo fotografij tudi uporabljenih s strani naročnika.


FOTO NADA ŽGANK
Vajin izbor se torej ne prekriva z izborom naročnikov?


Miha: Ne, skorajda nikoli.

Nada: Pri plesni fotografiji ne toliko, pri gledališki pa se izbor ujema v večji meri. Pri izboru za lastno razstavo gledaš druge stvari. Ni pomembno, da fotografija predstavlja predstavo, izbor narediš tudi v nekem okviru, kontekstu. Material pogledam skupaj in potem se mi začnejo odvijati zgodbe ter se odločam, kaj bi izbrala.

Fotografije tudi obdelujeta?

Nada
: Absolutno. Z analogno opremo si naslednje jutro fotografije nesel razvit v fotografski studio, povedal, kaj želiš, malo poklepetal in počakal, sedaj pa je veliko več dela na računalniku.

Miha: Pri obdelovanju fotografij večinoma ne naredim veliko več kot prej v temnici. Seveda lahko narediš marsikaj, ampak večinoma fotografije le porežem – kadriram, posvetlim, potemnim in morda nastavim barve.

Je spremljanje predstave s fotoaparatom drugačno kot brez fotoaparata?

Nada: Po predstavi me pogosto vprašajo, kakšna se mi zdi predstava, a na to ne morem odgovoriti. Kot fotograf sem pozorna na dogajanje, gibanje, prostor. Pravzaprav nimam niti občutka, koliko časa predstava traja.

Miha
: V bistvu ne veš, kakšna je bila predstava. V grobem sicer lahko ocenim, kakšna je bila, ker imam dosti izkušenj, a definitivno lahko rečem samo to, ali jo hočem videti kot gledalec ali ne.

In ko gledata predstavo brez fotoaparata – sta okužena s fotografskim pogledom in razmišljata, kako bi videno fotografirala?

Nada: Seveda se zgodi, da v takšnem primeru kdaj pomislim: »Vau, kakšna fotografija bi to bila.«

Miha: Seveda, ampak to ni povezano s plesom. Gre za to, da v vsakem primeru vse najboljše fotografije v življenju zamudiš. Resnično. Vse najboljše fotografije, ki bi jih kot fotograf naredil, si jih zamudil. Ali nimaš fotoaparata s seboj ali pa nisi pritisnil v ravno pravem trenutku.

Za konec še malo bolj osebno. Kaj vaju najbolj pritegne pri fotografiranju plesa?

Nada
: Telesa v gibanju.

Miha: Ko sem začel delati kot fotograf, sem v trenutku »padel« na ples. Nikoli nisem bil studijski fotograf, vedno sem rad fotografiral ljudi, življenje. In pri predstavah je življenje na najmanjšem možnem prostoru kar se da dinamično postavljeno. Pred tabo je postavljena scena, ki fotografu v zgoščenem trenutku omogoča narediti veliko zanimivih fotografij. To me pritegne. Enako je pri plesnih in gledaliških predstavah. Ni potrebno veliko razmišljati; gre le za odločitev. Vse se dogaja neposredno pred mano, sam pa poskušam iz tega v danem času narediti največ.

Gibanica

Nika Arhar, SiGledal, 4. 7. 2010
Slovenski gledališki letopis 2008/2009
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 23. 7. 2010
Katja Praznik o sodobnem plesu v pretekli sezoni