V Genovi rojeni Fausto Paravidino (1976), ki velja za »čudežnega dečka italijanske dramatike«, je igro Bolezen družine M (La malattia della famiglia M) napisal leta 2000, zanjo prejel nagrado Candoni Arta Terme 2000 in jo dve leti pozneje – pri svojih šestindvajsetih – še s petimi drugimi igrami izdal pri italijanski založbi Ubulibri. Igra je bila pozneje prevedena in uprizorjena v angleškem, nemškem, francoskem in romunskem jeziku, v italijanščini so jo prvič uprizorili na začetku novembra 2009 na odru Stalnega gledališča v Bolzanu, v avtorjevi režiji. Sredi letošnjega januarja je igra prvo slovensko uprizoritev doživela na odru Gledališča Koper; po Tihobitju v jarku (SSG Trst, 2006) in Bratih (ŠKUC gledališče in Gledališče Glej) je Bolezen družine M tretje Paravidinovo besedilo, uprizorjeno na slovenskih gledaliških odrih.
V enem od intervjujev ste dejali, da je impulz za pisanje novega dramskega besedila za vas vedno podoba, lik ali prizor, manj zgodba ali njen zaplet; iz kakšne podobe izhaja Bolezen familije M?
Podoba ni samo ena. Okolje in narava sta glavna junaka in obstajata pred liki, ki ju naseljujejo. Je hiša in je podeželje. Podeželje ni več ruralno, ampak postindustrijsko. So bencinske črpalke (ki jih v besedilu ni videti, jaz pa jih vidim). Je megla, ki priduši avtomobilske žaromete. Sneg in dež. Če bolje pogledam, razločim zaljubljeni par, ki se prereka v mrazu. In sestri. Sestri sta tisto, na kar sem najbolj navezan. Dal sem jima še očeta in brata, v katerem se lahko prepoznam. In tako naprej. Od tod niso več podobe, ampak gledališče. Je zaljubljenec, so rože.
Bi torej lahko rekli, da so vaša dramska besedila sestavljena zgolj iz podob sveta, kakršnega vidite vi sami?
Po svoje, v nekem smislu … je moje videnje sveta nenačrtno. Tak je vsekakor način, prek katerega vstopa v moja besedila. Ne pišem, da bi dokazoval matematični izrek. Izhodišče mojih besedil ni moralni, družbeni ali filozofski premislek. Zaupam svojim očem in ušesom. Če jim nekaj ugaja, pomislim, da bi lahko ugajalo gledališču. In od tod izhajam.
Vendar v igri kot sestri nastopata Marija in Marta; je bila njuna svetopisemska zgodba in smrt njunega brata Lazarja prav tako navdih za pisanje Bolezni?
Evangelijski odlomek o Mariji in Marti mi je vedno ugajal. V družini smo ironično navijali za Marto; ko je Jezus zagovarjal Marijino kontemplativno ljubezen, smo si mislili, da bi ji Marija, čeprav je polna duha, lahko kdaj priskočila na pomoč in pomila posodo … take reči. V Bolezni familije M je veliko družinskega slenga, veliko naših hišnih igric, bolj ali manj pomembnih. Marta in Marija sta s tem zaznamovani, to je naša domača različica evangelija. Marta gara ko črna živina, preostali se norčujejo iz nje in posvečajo kontemplativni ljubezni, to pa v Marijinem primeru pomeni, da nima samo enega (ali nobenega kot Marta), ampak kar dva zaročenca, in da nenehno ždi v svoji sobi, namesto da bi pomagala skrbeti za bolnega očeta. Marta pa seveda hodi po nevrotični poti k svetosti, verjame, da se mora žrtvovati za vse, in to žrtvovanje je konec koncev njena oblika narcizma.
Ostaniva za trenutek še pri podobah; je posledica takšne vizualizacije tudi dramaturška zgradba vaših besedil, ki jih sestavljajo krajše slike, prizori?
Morda. Nedvomno je tableau dramaturško »varčen« način, da začneš in skleneš prizor. Menim, da je bolje izreči besedo manj kot pa besedo več. Tableauji odpravijo vse tiste »Dober dan, dober večer, glej, glej, kdo je tu …«, ki pogosto nimajo pripovedne moči.
V uvodni didaskaliji k Bolezni družine M ste zapisali, da se igra dogaja v kraju, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h; gre opombo razumeti kot prispodobo za »upočasnjeno« življenje, življenje, v katerem ni mogoče uresničiti in osmisliti svojih želja, hotenj in čustvovanj?
Na to nisem pomislil, je pa možno oziroma verjetno.
V podobno pokrajino kot Bolezen familije M ste umestili tudi dogajanje filma Teksas, ki ste ga posneli leta 2005; čemu navdušenje nad kraji in provinco v bližini avtocest, bencinskih črpalk, avtogrilov?
Teksas je bližnji sorodnik Bolezni familije M. Ko si je Domenico Procacci, producent filma, prišel ogledat našo uprizoritev, ga je nekdo vprašal: »Zakaj ne posnamete filma po tej komediji?« Odgovoril je: »Saj smo ga že.« Strinjam se z njim. Komedija in film izhajata iz iste želje: narediti s podeželjem, od koder prihajam, tisto, kar je naredil Edward Hopper s svojim podeželjem. Pripovedovanje o našem podeželju je vselej formalistično, govori le o tistem, kar je bilo, in sicer z nostalgijo, ki preprečuje videti tisto, kar je. Namen prikazovanja je v tem, da se ljudje počutijo bolje, in ne, da tožijo za časom, ki ga ne bo več nazaj. Mislim, da je slika kot okvir, za umetnika pa je pomembna odločitev, da ustvari pravi kader, in sicer tam, kjer ga pred njim ni še nihče. Na napačnem kraju. Kakor Martin Parr v fotografiji. Osebe, ki so zrasle s temi podobami, prihajajo s podeželja, ki ga ni več, potlej pa prižgejo televizijo in vidijo New York, kamor nikoli ne bodo šle. Ampak vseeno živijo. Ta življenja me zanimajo in pa opazovanje v kakšnem okolju se odvijajo.
Kako bi žanrsko označili igro Bolezen familije M; navkljub smrti in s tem tragični naravnanosti besedila, se ta spogleduje tudi s komičnim, najizraziteje v prizoru zamenjave »zaročencev« Fulvia in Fabrizia?
Drži, s tem je podobno kot v življenju, jočemo in se smejimo. In kakor se pogosto pripeti v gledališču, ne le pri Čehovu, ampak tudi pri Eduardu De Filippu, se dramatični dogodki opirajo na mehanizem farse. Toda ne verjamem, da gre za tragedijo. Smrt lika tukaj ni usoda, ki bi ji skušali ubežati, je vzgib, ki spodbudi ponovno odkrivanje odsotnega reda. To je drama o nesposobnosti dveh sester, da bi se imeli radi, četudi nazadnje najdeta skladnost prek »ločitve«. V tem smislu gre tudi za komedijo o redu.
Verjamete, da ni komičnega brez tragičnega in tragičnega brez komičnega?
Tako je.
Čeprav kot svoja literarna vzornika pogosto navajate Becketta in Pinterja, ob prebiranju Bolezni družine M pomislimo tudi na Čehova; vas je z gluho atmosfero province, v kateri živi družina po smrti matere in je dan enak dnevu, pogovorov o vsem in o ničemer, premolkov in celo Trepljeve replike iz Utve, nagovoril prav on?
Seveda, Pinter me je zelo zaznamoval na jezikovni ravni, ampak v tej komediji ni nasilja. To je blaga komedija, nanjo je močno vplival zdravniški pogled na bolezen in življenje. Prav ta pogled omogoča spravo med nespremenljivostjo narave in usode ter nadčloveškimi hlepenji likov. Komedija je posvečena Čehovu, Célinu in mojim staršem. Štirim zdravnikom.
Je čehovljanski eho tudi lik zdravnika Cristofolinija? Bi bila brez njegovega uvodnega in sklepnega monologa igra lahko vendarle zaokrožena celota?
Igro pripoveduje zdravnik. Je zgodba o napaki. O njegovi napaki. Ugajala mi je zamisel o vpletenem pripovedovalcu, ki je nato vsrkan v dogajanje in se spremeni iz pripovedovalca v lik ter spet nazaj v pripovedovalca. Brez njega se zgodba ne bi dosti spremenila. Tudi Shakespearovega Henrika V. lahko uprizorimo brez zbora – Henrik bi vseeno zmagal pri Agincourtu – ampak menim, da bi bila to škoda.
Za like v Bolezni familije M (izjema je morda le Gianni) bi lahko rekli, da so pravzaprav liki brez avtonomije, posledično tudi brez želja, zaznamuje jih odsotnost vsakršnega smisla in skorajda »nalezljiva« otopelost. So ti liki odraz današnjega, sodobnega človeka?
Ne bi vedel. V resnici menim, da sta sestri močno problematična lika, čeprav bolj malo govorita. Verjetno udejanjata različni in skladni obliki egoizma, ampak ne verjamem, da sta zato že omejeni … Fulvio in Fabrizio sta najbrž manj inteligentna ali manj izobražena, vendar to ne pomeni, da se ne sprašujeta o stvareh, in nikoli nista nihilistična. V svoji skromnosti so vsi liki »filozofski«. Ne verjamem, da so otroci svojega časa, morda je tak njihov jezik, morda njihove družbene navade, njihovi vzgibi pa ne.
Ste igralec, uspešni tudi kot dramatik, režiser (tudi filmski) in prevajalec; katero od naštetih področij ustvarjanja za gledališče je »najbolj vaše«?
Medsebojno se dopolnjujejo, dvomim, da bi zmogel brez katerega koli izmed njih. Vsekakor pa je lažje živeti brez prevajanja kot brez igranja …
Koliko vam pri pisanju dramskih besedil pomagata režiserska in igralska izkušnja; sta ti lahko tudi ovira?
Mislim, da je igralska izkušnja zelo koristna, ker se skoznjo naučiš zanimivega, nikdar predvidljivega pogleda na človeško vedênje. Režiserska izkušnja – nimam jih ravno veliko – pa utegne biti ovira. Menim, da morajo režiserji slediti piscem. In da morajo pisci čutiti, da so razbremenjeni uprizoritvenih problemov. »Razbremenjeni« pa ne pomeni biti nevedni o gledališču.
Pišete hitro?
Ponavadi ja. Ne pogosto, ampak hitro. Nerad popravljam. Bolezen familije M spada med besedila, ki sem jih pisal najdlje. Nekaj mesecev. Ker mi je ugajala družba tistih likov, se mi ni mudilo končati. Zgodi pa se, da opravim v manj kot enem tednu.
Med najodmevnejšimi uprizoritvami igre Bolezen familije M je bila zagotovo uprizoritev v izvedbi Narodnega gledališča v Temišvaru, ki je lani prejela evropsko nagrado za dosežke v kulturi, KulturPreis Europa, ki jo od leta 1993 podeljuje Evropski kulturni forum; ste si ogledali to uprizoritev, spremljate uprizoritve svojih del v tujini?
Ne vedno, včasih ja, včasih ne. Nikoli pa ne sodelujem v študijskem procesu, ogledam si jih, ko so že narejene. Tudi režiserji morajo biti razbremenjeni piscev. Videl sem uprizoritev Raduja Afrima iz temišvarskega gledališča, v marsičem se mi je zdela zelo drugačna od tiste, ki bi jo (in sem pozneje tudi jo) naredil sam, ampak bila mi je zelo všeč, izredno zanimivo delo, posebej s stališča uporabe odrskega prostora. Ko sem jo gledal, sem se bal, da mi ne bo uspelo narediti svoje, da ga bom prisiljen posnemati. Na srečo sem se motil …
Presenetljivo je, da je igra Bolezen familije M svoj odrski krst v Italiji – po uprizoritvah v Nemčiji, Romuniji, Srbiji … – doživela šele novembra lani. Kje je vzrok, da tega dela ni režiral nihče? Ste sami vztrajali pri tem, da ste režirali prvo italijansko uprizoritev?
Več razlogov je. Po eni strani si v Italiji ni preprosto zagotoviti produkcijskih razmer za ustrezno uprizoritev besedila s sedmimi liki, skratka, priložnosti so precej redke. Uprizoritev tega besedila so mi prvič predlagali leta 2004 v bolzanskem stalnem gledališču, režirati bi jo moral Valerio Binasco, ki je nato odpovedal. Dela nisem hotel zaupati drugemu režiserju, tako da iz tega ni bilo nič. Druga ponudba je spet prišla iz bolzanskega stalnega gledališča, zgodilo se je pred kratkim in pripravili smo uprizoritev, s katero sem zelo zadovoljen.