Hamlet: Biti ali ne biti!
Pop-Tasić: Ti bi ali ti ne bi?
Projekt Da, gospod! se ne ukvarja s klasičnim odnosom gospodarja in sužnja, ki se je aktualiziral v zadnjih letih neokapitalistične ideologije, temveč poskuša prodreti v globino naše skupne, zgodovinske in vsakdanje, upognjenosti. Človeško bitje je v zgodovini pokazalo nagnjenost k suženjstvu v različnih oblikah in je bilo suženj marsikomu in marsičemu; od tradicionalnega gospodarja, prek upogibanja hrbta ideologijam brez konkretnega obraza, skrajno ponižnega oboževanja različnih diktatorjev in njihovih brkov ali maršalskih palic, pa vse do sodobnega suženjstva denarju, “sreči”, “zdravju” ali “lepoti”. Kakor da bi bil človek naravno naravnan k upognjenosti, ne glede na to, ali je takšno držo zahtevala kruta vsakdanjost ali pa ideologija, oplemenitena s poetično dimenzijo “svetle prihodnosti”.
Toda človek je danes suženj vsakdanje norosti, neuresničenih želja ali odvisnik od tistih, ki so se mu enkrat že uresničile, suženj družbe, v kateri živi, in sveta, ki ga ne obvlada, politikov, ki se ne zmenijo zanj, in boga, ki ga ne sliši.
V gledališkem smislu bi lahko rekli, da je igralec “suženj” režiserja.
Beseda režiser izhaja iz francoske besede regie, kar pomeni: upravljanje s poslovanjem podjetja ali umetniška priprava in vodenje gledaliških in filmskih del. Torej v besedi režiser tiči še nekakšen ekonomski oz. organizacijski podton. Obenem pa so ji blizu besede: kraljevati, vladati, s čimer naš režiser dobi še oblastniški, da ne rečem politični podton. In nazadnje to ekonomsko-organizacijsko-politično mešanico podtonov lahko oplemenitimo še z besedo – erekcija (ex – regere: vzravnati, dvigniti), ki je tudi sorodna naši besedi režiser. Torej iz vseh podtonov bi lahko sestavili naslednji stavek: režiser je tisti, ki s pomočjo umetniške erekcije pripravlja, vodi in obvladuje gledališko predstavo ali film. Kako pa je v resnici, to ve vsak režiser sam ...
Igralec je ponavadi izvajalec določenih gledaliških nalog, torej – delavec. Grški stoični filozof Epiktet uporablja igralca kot prispodobo za človeško življenje in pravi: Spomni se, da si kot igralec, ki mu je Avtor zaupal vlogo v gledališkem komadu; če je majhna, je majhna, če je velika, je pač velika. Od tebe je odvisno samo to, da vlogo dobro odigraš. Ne moreš pa je izbrati.
Rok Matek, Gorazd Žilavec, Ajda Toman / foto Radovan Čok
V življenju človek spozna veliko ‘igralcev’, zelo redko pa naleti na pravega igralca, tako kot poznamo veliko ljudi, med njimi pa redko srečaš – človeka.
Če ima Witold Gombrowicz vsaj malo prav, ko trdi, da človek zaradi vplivov drugih le redko doseže svojo resnično podobo in zato vse življenje le poskuša igrati samega sebe, bi to pomenilo, da samega sebe dobro igrajo in se tega zavedajo le veliki mojstri in razvpiti zločinci, ker sta za to, tako kot za vse druge stvari v življenju, potrebna dar in ogromno dela. Ampak, tu govorimo o ljudeh, ki jim igra ni poklic in njihovo igranje ni namenjeno javnosti.
Poklic gledališkega igralca pa, kljub številnim definicijam in razlagam, še vedno ostaja skrivnosten. Od kod ta mazohistični nagon, da se skorajda vsak večer kažeš ljudem, jih spravljaš v smeh, jok ali začudenje, da sta tvoje delo in osebnost vsak dan izpostavljena javni kritiki, da se izpostavljaš občinstvu, ki te po svoji prosti presoji občuduje ali zaničuje, da se izpostavljaš različnim duševnim in telesnim pretresom, ki se jih navaden človek izogiba ali pa jih skriva, da poskušaš razumeti množico življenjskih nesmislov in jih smiselno prikazati ...
Biti igralec pomeni, da skoraj vsak večer na odru poskušaš igrati nekoga, ki … nisi ti, nekoga drugega, z drugim imenom in priimkom, drugačno osebnostjo od tvoje, nekoga, ki ima druge starše in druge sorodnike in druge prijatelje in druge sovražnike, želje, nagnjenja, strasti, spolno usmerjenost, vrednote, in je celo iz druge države, torej ni Slovenec.
Igralec Gerard Depardieu je neposreden: Nič na svetu ni tako usrano, kot – biti igralec.
Tudi Marlon Brando brez dlake na jeziku pravi: Igra je izraz nevrotičnega nagona. Biti igralec pomeni biti klatež. Če bi opustil igro, bi pomenilo, da sem končno dozorel.
Režiser Alfred Hitchcock je še bolj neposreden: Igralci so živina.
Skratka, tega absurdnega poklica, včasih povzdignjenega do nebeških višin, včasih pa neskončno zaničevanega, nam nikakor ne uspe definirati in razložiti.
Projekt Da, gospod! poskuša odpreti tudi to dimenzijo suženjstva v umetnosti in sicer tako, da je igralec postavljen v vlogo avtorja, režiser pa je dobil vlogo opazovalca oz. aktivnega gledalca. Tako se poskuša razbiti okamenela gledališka hijerarhija, ki, tako kot v resničnem življenju, enega upogiba, drugega pa ravna.