SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010

Enodejanke A.P. Čehova

Slovensko stalno gledališče Trst: Anton Pavlovič Čehov Uh, ljubezen, premiera 21. januar 2010, režiser Paolo Magelli.

Uh, ljubezen / foto Agnese Divo

Čehove enodejanke so morda najbolj dovršeni primeri neposrednih dramskih iger, saj liki obstajajo le na odru, gledalcu pa ni treba, da si junake zamišlja v drugem življenju, daleč od odra.

Sčasoma se je Čehov poizkusil tudi v pisanju vodvilov, ki so bili skoraj stoletje pravi steber ruskega gledališča. Uvozili so jih iz Francije in tudi v času Čehova so v večji meri bile priredbe francoskih uspešnic. Začetno je šlo za glasbene farse v verzih, nato pa je verze nadomestila proza, ki je le včasih vključevala kanček družbene kritike. Vodvili so ohranjali obliko situacijske komedije, katerih liki niso imeli nič skupnega z resnično živečimi ljudmi.

Čehov je ljubil veseloigre, kar potrjujejo tudi njegovi prijatelji. Bil je pravi humorist in oboževalec vsakovrstnih neskladnosti, tudi najbolj nelogičnih. Ni torej presenečenje, da so ga prevzele komične enodejanke, ki so temeljile na farsi. V njegovih rokah pa so se vodvili korenito spreminjali, saj so bili njegovi junaki živeči ljudje. Kot je zapisal Nemirovič-Dančenko, »Čehov mi je večkrat svetoval, naj pišem vodvile, ker omogočajo dober zaslužek. Njegova komična žilica se ne razodeva samo v smešnih situacijah, ampak tudi v dejstvu, da so njegovi junaki ljudje, ne pa tipični vodvilski liki, njihovi dialogi pa so polni humorja in dramskih presenečenj.«

Uh, ljubezen / foto Agnese Divo

Po mnenju Čehova »Napisati dober vodvil je vse prej kot enostavno. Zahteva posebno razpoloženje, razpoloženje, prepojeno z visoko duhovnostjo.« V pismu Suvorinu, ki ga je napisal tik po velikem uspehu Medveda na moskovskih in peterburških scenah, je Čehov izjavil: »Ko bom izčrpal svojo pisateljsko žilico, se lahko popolnoma posvetim vodvilom in od njih živim. Čutim, kot da bi jih lahko napisal sto na leto. Junaki vodvilov kar špricajo iz mene, kot nafta iz kake vrtine v Bakuju.« Pet let kasneje, 2. januarja 1894, je napisal Suvorinu: »Sergejenko piše tragedijo o Sokratovem življenju. Ti trmasti kmetje se neprestano ukvarjajo z velikimi stvarmi, ker ne znajo ustvarjati malih; šopirijo se z nemogočimi ambicijami, ker nimajo nikakršnega literarnega okusa. Veliko lažje je napisati igro o Sokratu kakor o mladem dekletu ali kuharju. Kar enostavno dokazuje, da je pisanje vodvilov po mojem mnenju vse prej kot preprosta dejavnost. Lahko jih upoštevaš kot take, kot lahko hliniš, da ne gre za nič drugega kot za veliko lahkomiselno neumnost. Če je vodvil nesmisel, potem je tudi igra v petih dejanjih Burenina pravi nesmisel.«

Drugi Čehov vodvil, Medved, je bil izvirna igra, ki je požela veliko uspeha in mu dolga leta zagotovila zanesljiv zaslužek. Zgodovina te briljantne komedije je zelo zanimiva.  Izhaja direktno iz francoskega vodvila Les Jirons de Cadillac francoskega dramatika Pierra Bertona, katere rusko priredbo, z naslovom Conquerors are above Criticism (Zavojevalci so nad kritiko), si je Čehov ogledal v moskovskem gledališču Korš. Francoska igra govori o lepi mondeni dami, ki ji uspe ukrotiti grobega, a dobrosrčnega gusarja. Igralca gledališkega ansambla Korš, Rybčinskaja in Solovcov, slednji je bil dober prijatelj Čehova, sta posebno blestela v vlogah mondene ženske in pomorščaka. Močna postava in bučeči glas Solovcova sta bila odlična za mornarja, in Čehov je bil nad njim tako navdušen, da je zanj napisal del »Ruskega medveda«. Igro je napisal februarja 1888. V pismu, ki ga je 22. februarja naslovil Leontjevu, je zapisal: »Ker sem bil v brezdelju, sem se usedel in napisal vodvil z naslovom Medved.« V pismu drugemu dopisovalcu pa je zapisal: »Ker nisem vedel, kaj naj delam, sem napisal krajši neumni francoski vodvil z naslovom Medved.«

Besedilo so uprizorili 28. oktobra v gledališču Korš z Rybčinskojo in Solovcovim v glavnih vlogah (»Ponavadi pišem svoja dela pozimi za naslednjo jesensko sezono,« je izjavil Čehov v pismu Lazarev-Gruzinskem 23. decembra 1889, »drugače se mi tekmovati zdi nemogoče.«) Doživel je neverjeten uspeh. V pismu Leontjevu, ki ga je Čehov sestavil 2. novembra 1888, je napisal: »Solovcov je igral božansko, Rybčinskaja pa je bila sladka in njen nastop je bil prepričljiv. Gledališče je bruhnilo v smeh; dialoge so stalno prekinjali aplavzi. Med prvo in drugo predstavo so tako igralci kot avtor med ploskanjem večkrat stopili pred zastor. Vsi novinarji so predstavo neverjetno povzdigovali, razen Vassiljeva.« Pri tem pa je Čehov pripomnil: »Dragi moj, Solovcov in Rybčinskaja ne igrata umetniško. Igrata enolično, monotono, plašna sta itn. Njun nastop je okoren.« V pismu Suvorinu 7. novembra  se je spet pritožil: »Solovcov in Rybčinskaja ne igrata umetniško. S sestro bi odigrala bolje.« In spet tri dni kasneje v pismu Pleščejevu: »Moj Medved je zelo uspešen v Moskvi, čeprav medved in medvedka igrata slabo.« Triindvajsetega decembra je napisal Suvorinu: »Pravkar je izšla druga izdaja mojega Medveda, ti pa praviš, da nisem dober dramatik.« Šestnajstega januarja 1889 pa je drugemu dopisovalcu napisal: »Moj Medved bi se res moral preimenovati v Mlečno kravo, saj sem z njim zaslužil več denarja kot s katero koli prejšnjo kratko zgodbo. Oh, publika!« V dopisu Pleščejevu se je 15. januarja spet pritožil, da je v denarni stiski. Brez Medveda in Suvorina, ki mi je dal sto rubljev za nekaj mojih kratkih zgodb in jih vključil v svojo znano knjižnico, ne bi vedel s čim se preživljati. Bog naj ju blagoslovi!

Marca istega leta mu je Medved obrodil 500 rubljev, ki mu jih je Aleksandrinsko gledališče izplačalo za avtorske pravice. Suvorinu je napisal: »Cigan ne bi toliko pridobil od živega medveda, kolikor sem jaz zaslužil z mrtvim.« Dve leti kasneje, aprila 1901, je sestri iz Neaplja napisal, da je za izplačilo denarja, ki ga je potrošil za potovanje v tujino, njegovo edino upanje ostalo z neumnima amaterjema, ki uprizarjata Medveda. (Sklicevanje na amaterje je tipično za Čehova, ki tako kot Ostrovskij ni prenašal, da so njegove igre odigrali nesposobni igralci.) Predstava je še naprej bila neizmeren vir dohodka za Čehova. Bila je namreč edina od njegovih iger, ki je bila všeč tudi Tolstoju. V pismu Čehovu 16. decembra 1900 mu je žena Olga Knipper napisala, da si je Tolstoj ogledal Medveda v Moskvi in da mu je bil zelo všeč. »Celo krohotal se je,« je zapisala.

Drugi izvirni vodvil Čehovega, Snubač, je nastal novembra 1888, približno šest mesecev po Medvedu. Čehov ga je napisal »namenoma za podeželski oder«, kot je odkril v pismu Leontjevu 7. novembra, prelevil pa se je v pravo uspešnico v Moskvi in Sankt Peterburgu. Uprizorili so ga med drugim v okviru posebne predstave, prirejene za carja, v poletni carjevi rezidenci v Carskem selu, septembra 1889. Čehov je 29. septembra napisal Leontjevu: »Povedali so mi, da na predstavi v Carskem selu je bil Svobodin enkraten v Snubaču; on in Varlamov sta le uspela nekaj povleči iz slabe igre, tako da me je car celo pohvalil. Pričakujem priznanje in imenovanje za člana državnega zbora.« Dvajsetega januarja 1890 je bila igra postavljena v gledališču »Malyj« v Moskvi ob priložnosti dobrodelnega večera Princa Sumbatova-Južina. Štirinajstega decembra istega leta je Čehov napisal, da je ponovno pregledal besedilo in odkril, da po Macbethu, ko je občinstvo še pod vplivom Shakespearja, samo tvega, da doživi le velik poraz. In od koga bi si lahko pričakoval, da bi se ob ogledu te ničvredne in nesmiselne zmešnjave, po čudovitih Shakespearovih kmetih, sploh lahko navdušil. Čehovu pa ni bilo treba skrbeti. Tisto »ničvredno zmešnjavo« je prežel s tolikimi človeškimi lastnostmi, da je bil uspeh komedije popolnoma predvidljiv. Objavljena je bila prvič decembra 1888 pod Čehovimi začetnicami A. P. (Anton Pavlovič).

Komedija je zanimiva še zlasti zaradi ene značilnosti, in sicer zato, ker avtor uporablja strokovno izrazoslovje v igrah. Čehov je rad prebiral vsakovrstne knjige iz druge ali tretje roke. V eni izmed njih, Dnevniku ničvrednega človeka Jegota Drianskega, slabo poznanega romanopisca in dramatika iz šestdesetih let, je bilo veliko lovskih terminov. In ravno iz tega besedila je Čehov prevzel številne lovske izraze, ki jih uporablja v Snubaču. Druga literarna zanimivost, ki jo je prevzel iz druge roke, je bil slovar angleških terminov, ki so jih uporabljali v ruskem pomorstvu. Ti so ga navdihnili pri pisanju kratke zgodbe Poroka/Svatba z generalom, ki jo je napisal leta 1884 in jo pet let kasneje vključil v komedijo v enem dejanju Svatba. Med pisanjem Češnjevega vrta je podobno povzel terminologijo biljarda, ki jo Gajev uporablja v igri. Aleksandra Višnjovskega, svojega sošolca in igralca Moskovskega umetniškega gledališča, je prosil, naj posluša igralce biljarda in naj si zapiše čim več strokovnih izrazov, z namenom, da jih po potrebi uporabi v tekstu. »Ne igram biljarda«, je napisal, »oziroma včasih sem igral, a zdaj sem popolnoma pozabil.«

(Iz gledališkega lista)

Povezave:

- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal

Čehov, SSG Trst

Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?