Morda bi začel s tem, kar bi se spodobilo pozabiti: z dejstvom, da smo velikana (mojstra?), kakršen je režiser Paolo Magelli, pustili čakati pred vrati. Dokazal je svojo veličino in res počakal, v svoji najboljši maniri, energično in dejavno. Ko se je v dramatičnih okoliščinah le zbral junaški, mlad ansambel te uprizoritve, ga je z intenzivnim študijem pripeljal do premiere, ki se prav lahko sploh ne bi uresničila.
Ravno tako bi bilo bolje pozabiti organizacijske in finančne pogoje, v katerih je svojo impozantno scenografijo realiziral izjemen umetnik, Lorenzo Banci. Če ne bi bil človek z naravo, da si težko predstavljaš žlahtnejšo, bi tudi v tem oziru predstava težko obvisela na nitki.
Zakaj teh obupnih okoliščin ne bom pozabil, čeprav bi jih rad, saj bi se s tem izognil glasu slabe vesti? Ne bom jih pozabil zaradi vsega dobrega, kar se je ob rojevanju te predstave zgodilo, in seveda predvsem zaradi končnega rezultata, predstave same.
Uprizoritev Uh, ljubezen je namreč povsem v duhu tega, kar se mi zdi za to gledališče najbolj pomembno – je zabavna in hkrati provokativna; gledalci jo bodo nedvomno radi gledali, hkrati pa je umetniško relevantna in jo bomo lahko brez pomislekov ponujali mednarodnim izmenjavam in festivalom z resnimi ambicijami.
To se mi zdi izjemno pomembno, saj se to gledališče danes, po več kot stoletni trdi zgodovini, spet bori za osnovne pogoje obstoja in je celo na preizkusnem izpitu smiselnosti delovanja. Le kaj bi lahko bila močnejša argumenta od naklonjenosti domačega občinstva in mednarodnega uspeha? Prepričan sem, da bo varna bodočnost tega gledališča zagotovljena le takrat, ko bo Trst ponosen ne le, da ima to manjšinsko gledališče, temveč tudi, da ima institucijo z vidnim mednarodnim renomejem.
Povezave:
- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal