Josip Vidmar, 25. 3. 2010

Ivan Aleksandrovič Gončarov

Slovensko stalno gledališče Trst: Ivan Aleksandrovič Gončarov, OBLOMOV, premieri 25. in 26. marec 2010, režiser Egon Savin.

Oblomov / foto Agnese Divo

Leta 1812 se je v Simbirsku v zakonu uradniškega plemiča in enaintrideset let mlajše potomke iz stare trgovske rodbine rodil Ivan Aleksandrovič Gončarov. Ko je sedem let kasneje oče umrl, je njegovo vlogo prevzel družinski prijatelj in krstni boter Nikolaj Nikolajevič Tregubov. Upokojeni mornariški oficir, plemič in posestnik je štiri otroke obdaril z ljubečo vzgojo in jim omogočil razkošno brezskrbnost. Izkustvo podeželskega gosposkega življenja je bistveno zaznamovalo literaturo Ivana Aleksandroviča Gončarova, ki je v spominih zapisal: "Zdi se mi, da so se v meni, ki sem bil zelo zvedav in občutljiv fantek, pri gledanju teh figur, tega brezskrbnega početja in življenja, brezdelja in poležavanja že takrat zarodile nejasne predstave o 'oblomovščini'".

Osnovni šolski pouk je prejemal v idiličnem vzdušju doma, leta 1822 pa so ga vpisali na moskovsko Trgovsko učilišče, kjer se je med drugim učil tudi tujih jezikov, nemščine, francoščine in angleščine. Leta 1831 je prestopil na moskovsko univerzo in se posvetil študiju jezikoslovja. Po končanem študiju, se je leta 1834 vrnil domov, sprejel službo tajnika pri tamkajšnjem gubernatorju in začel spoznavati bedo carskih uradnikov. Naslednje leto se je odpravil v Peterburg, kjer je nadaljeval z uradniškim poklicem, saj mu gmotni položaj ni dopuščal, da bi se tako kot drugi vidni pisatelji ruskega realizma  posvetil zgolj pisateljevanju.

Kljub univerzitetni izobrazbi in znanju jezikov ni naredil nikakršne uradniške kariere, saj se je scela predajal le literaturi. V nekem pismu, ki se nanaša na prva leta življenja v Peterburgu, je zapisal: "Sam sem pisal nenehoma ... Nato sem začel ogromno prevajati – Goetheja na primer – vendar ne stihov, teh se nisem nikdar loteval, pač pa veliko njegovih del v prozi, Schillerja, Winckelmanna in druge. In vse to brez vsakega praktičnega smotra, kratko malo iz strasti do pisanja, do učenja, do zaposlenosti, z nejasnim upanjem, da bo morda kasneje kaj iz tega. S kupi popisanega papirja sem kuril peči. – Vse to branje in pisanje pa mi je vendarle obdelalo pero in mi podzavestno posredovalo pisateljske prijeme in prakso. Branje je bilo moja šola, pisateljski krožki tistega časa so mi posredovali prakso, se pravi, ogledoval sem si nazore, smeri itd. Ne pri samotnem branju in ne v univerzitetni klopi, temveč šele tukaj sem se – ne brez žalosti – zavedel, kakšno brezmejno in globoko morje je literatura, in sem s strahom spoznal, da mora literat vložiti v to stvar malodane vsega samega sebe in malone vse svoje življenje, če se noče zadovoljiti z vlogo diletanta in če hoče res kaj pomeniti." V drugem pričevanju iz takratnega obdobja pa: "In le s težavo se odtrgam od papirja kakor improvizator muzik od svojega klavirja. Neopazno mineva večer, jutro, pritisk električne sile se izčrpava; postajam hladen kakor razelektrena leidenska steklenica, brezčuten, dokler me jutri, pojutrišnjem spet kaj ne prizadene – da pričnem spet igrati, se pravi pisati in živeti!"

Po začetniških verzih in prozi je leta 1847 izdal prvi roman, Navadna zgodba. "Povest Gončarova je v Piteru povzročila furor – še neviden uspeh! Vsa mnenja so se zložila v njeno korist ... Resnično sijajen talent," je zapisal Belinski v pismu prijatelju Botkinu. A kljub uspehu je Gončarov še naprej večino svojega časa vendarle posvečal službi. "Bolj od vsega sem ljubil pero. Pisanje je bila moja strast, toda zaradi nuje sem hodil v službo, potoval okoli sveta in sem poleg peresa moral skrbeti za zaslužek".

Dvomi v lastne literarne sposobnosti in vrsta nesrečnih ljubezni so ga vodili v letargično obnašanje, s katerim si je celo prislužil vzdevek 'de Lenj', 'plemeniti Lenoba'. A ob tem velja navesti pripombo njegovega prijatelja A. F. Konija: "Pod njegovim mirnim obrazom se je neskromnim ali nadležno radovednim očem skrivala nemirna duša. Glavnih lastnosti Oblomova, zamišljene lenobe in lenega brezdelja, ni bilo v Gončarovu niti malo. Vso zrelo dobo svojega življenja je bil velik garač."
Takoj po izidu prvega romana je začel snovati naslednjega: "V letu 1848, da, celo prej, v letu 1847 se mi je rodil načrt za Oblomova. Metal sem svoje zametke brez vsakega reda na papir, pri čemer sem s posameznimi besedami označeval cele stavke ali črtal bežne skice prizorov, zapisoval srečene prispodobe, včasih na pol strani razširil zgoščen oris dogodka, namig o značaju in tako dalje." Ključno poglavje romana, Sanje Oblomova, je doživelo časopisno objavo že leta 1849, roman pa je bil dokončan in natisnjen šele desetletje kasneje.  

Leta 1848 je preživel poletje v domačem kraju ob Volgi, kjer so ga po štirinajstletni odsotnosti pričakali kot slavnega pisatelja. "Tukaj sem oživel, se duševno odpočil in se celo nekoliko pomladil, seveda v ponarejeno, nepristno mladost, ki nas kakor trenutna veselost od šampanjca pogreje in za hip poživi."

Ob vrnitvi v Peterburg se ga je znova polotila melanholija spričo političnih zaostritev (F. M. Dostojevski je na procesu Petraševcev za las ušel smrti), razpetosti med službo in literaturo ter osamljenosti. Jeseni 1852 se je kot tajnik na ruski vojni ladji odpravil na pot okoli sveta. "Menim, da bom ostanek življenja preživel veseleje, če se oskrbim z vtisi takega potovanja ... Vse se je začudilo, da sem se mogel odločiti za tako dolgo in nevarno potovanje – jaz, tak lenuh in razvajenec. Kdor pa me pozna, se ne bo čudil tej odločnosti."

Po vrnitvi, februarja 1855, je dve leti urejal in objavljal popotne dnevnike ter se tako spet vključil v literarno družbo. Toda kmalu ga je prosvetni minister imenoval za uradnega cenzorja in spričo  mračnosti tedanje reakcionarne Rusije si je s tem nakopal veliko nasprotnikov med naprednimi pisatelji.

Jeseni 1855 je spoznal Jelizaveto Vasiljevno Tolstoj, ki pa se je že naslednjega leta poročila z drugim izbrancem. Izkustvo nesrečne ljubezni je v njem znova vzpodbudilo literarno snovanje, poleti 1857 je iz letovišča v Marjanskih Laznih pisal neki svoji prijateljici: "Živim, živim, živim. Spet so vstali zame od mrtvih božanstvo, navdih in življenje in solze ... Samo ne ljubezen, ta se ne zbudi več", prijatelju pa: "Vedite, da sem zaposlen, in ne boste se zmotili, če porečete: z žensko; pri moji veri, prava reč, če mi je petinštirideset let, gre za Olgo Iljinsko ... Videli jo boste in boste presodili, ali je vredna take strastne pozornosti ... Morda me bo razočarala, tedaj jo zapustim. Zdaj, zdaj pa se moja vznemirjenost stopnjuje do besnosti: česa takega nisem doživljal niti v mladosti ... Srečen sem – od devetih do treh – kaj hočem več. Ta ženska je pri tem moja stvaritev, seveda pisana ..."

Roman Oblomov je leta 1859 objavil najprej v številkah prvega četrtletja mesečnika "Otečestvenije zapiski", nato pa še v knjižni izdaji. "Prizadeval sem si pokazati v Oblomovu, kako in zakaj se pri nas ljudje predčasno sprevračajo v prazne mehove – podnebje, sredina, prostranost zakotnosti, dremotno življenje in še posebne, za vsakogar individualne okolnosti." Roman je doživel izreden sprejem tako pri bralcih kot pri napredni kritiki, L. N. Tolstoj je o njem zapisal: "Oblomov nima slučajnega uspeha s hrupom, temveč ima zdrav uspeh, kapitalen uspeh, ki ni začasen v sedanjem občinstvu."

Po izidu Oblomova se je Gončarov posvetil tretjemu romanu, a tudi tokrat se je pisanje razvleklo na celo desetletje. Intenzivneje se je z njim ukvarjal šele po letu 1867, ko je zaradi slabega zdravstvenega stanja odstopil iz sveta za tisk pri notranjem ministrstvu. Leta 1869 je bil roman Obrov dokončan, sprejem pri kritikih, tako reakcionarnih kot naprednih, pa ni bil primerljiv z uspehom Oblomova. Iz nemškega zdravilišča Kissingen je Gončarov pisal svoji prijateljici Sofji Aleksandrovi Nikitenko, s katero je kljub veliki starostni razliki (bila je osemindvajset let mlajša od njega) prijateljeval od leta 1860 pa vse do svojih poznih let: "V svojo pomiritev si pri tem upadu duha in moči morem želeti samo tega, naj bi mi moji rojaki odpustili, da živim in pišem, in naj bi popolnoma pozabili moje ime kakor moje pero ... Ne delam nič in verjetno ne bom nikoli več nič delal ... Ves sem v ranah, vzeli so mi pogum in samoljubje, da bi še kdaj kaj delal ... Zame ni bodočnosti – sem moralno mrtev."

Kljub mračnemu razpoloženju je Gončarov leta 1870 roman izdal v knjižni obliki, a potlej se je ukvarjal le še s potopisi, spominskimi spisi in kritičnimi članki. Misel na četrti roman je opustil, v pismu svoji prijateljici je zapisal, da je za ustvarjanje "potrebno mirno opazovanje že ustaljenih in umirjenih oblik življenja, novo življenje pa je preveč novo, trepeče v procesu vretja, se danes spaja, jutri razkraja in se spreminja ne vsak dan, temveč vsako uro. Današnji junaki niso podobni jutrišnjim in se lahko odražajo samo v zrcalu satire, bežne skice, ne pa v velikih epskih delih." Poslednja leta življenja je preživel kot krušni oče otrok svojega zadnjega sluge. Umrl je leta 1891.

Povzeto iz uvodne študije Josipa Vidmarja I. A. Gončarov, objavljene v: Ivan Aleksandrovič Gončarov Oblomov, Zbirka "Sto romanov", Cankarjeva založba, Ljubljana 1986.

Povezave:

- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal 

SSG Trst

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!