Egon Savin, 25. 3. 2010

V iskanju dramskega sižeja romana Oblomov

Slovensko stalno gledališče Trst: Ivan Aleksandrovič Gončarov, OBLOMOV, premieri 25. in 26. marec 2010, režiser Egon Savin.

Egon Savin / foto arhiv SSG Trst

Štolc: Delo je namen in smisel življenja.

 
Vse, kar od nas želi oblast, je, da se bojimo in živimo v strahu. Proizvodnja strahu, nemoči, negotovosti in šibkosti je največji dosežek znanosti in politike v 20. stoletju, kajti le prestrašeni ljudje so lahko idealni podaniki, ki ne morejo ogroziti nikogar razen sebe in svojih bližnjih. Toda s čim veliki ideolog strah proizvaja množično paranojo? Odgovor na to vprašanje je treba poiskati v globoko zakoreninjeni ljudski želji po samoizpolnitvi v sreči, ljubezni in harmoniji z naravo. Prvobitni sen o vrnitvi v "izgubljeni raj" so danes zamenjale sanje o uspehu, ki sloni na treh temeljnih točkah: poslu, kopičenju denarja in družinski idili. Pravzaprav gre za strah, povezan s poslom; strah pred ubožnostjo in strah pred neuspešnim družinskim življenjem. Če povzamemo vse tri življenjske sfere, dobimo štiriindvajset ur, zapolnjenih z delom in s strahom. Kako bi lahko živeli v večnem strahu? Premagati ga moramo z delom: kopičiti denar, poskrbeti za družino in zaslužek, kupiti varnost, srečo in ljubezen bližnjih, zadovoljiti svojo častihlepnost. In tako zatreti strah. Človek želi biti uspešen zato, da bi bil srečen. To je ideologija strahu, ki je v resnici tudi ideologija uspeha. To je novi imperializem konca 20. stoletja.

"Delo osvobaja" ali "delo je svoboda", krilatica, ki je zaznamovala vhod v nacistično koncentracijsko taborišče, je danes bolj živa kot kdaj koli prej. Postala je slogan za življenjski stil v tako imenovanem svetu varnosti in razkošja. Rekel bi, da je delo kompenzacija za strah. Strah pred življenjem in njegovo mogočnostjo. Strah pred duhom in ljubeznijo.

Oblomov ali zgodba o človeku, ki je bil preobčutljiv za kakršen koli uspeh


Skromen, razvajen, občutljiv in negotov že po naravi – Ilji Iljiču se ni niti sanjalo, da bo njegova eksistenca izzvala toliko razburjenja, besed, polemik in nestrinjanj v literarnem, znanstvenem in drugih krogih. Da bo po njem imenovan socio-psihološki pojav – oblomovščina. Ta je sprva izzvala posmeh in ironijo tako imenovanih zdravih, normalnih ljudi, ki so verjeli v civilizacijski napredek, razvoj znanosti, tehnologije in socialne misli. Kasneje so jo ostro kritizirali, preganjali in uničevali revolucionarji – ne več kot nekaj retrogradnega in dekadentnega, temveč kot socialno pošast, sramoto in izdajo revolucije; kot izkoriščanje kmetov, delavcev in poštene intelektualne sile ter še kaj enako grotesknega in banalnega. Lahko si predstavljamo, s kolikšnim gnusom in odporom so mišičasti, atletski fašisti, vselej pripravljeni na akcijo, prebirali roman o simpatičnem, debelušnem in zakrnelem Oblomovu, ki je poleg tega še filantrop in humanist. Fašisti pravzaprav niso brali ničesar, so pa imeli dober nos za uničevanje vsega plemiškega, dekadentnega in humanega; oblomovščino so teptali in iztrebljali. Očitno je polnih sto let vsako obdobje skrajne vere in kolektivnega zanosa imelo potrebo po obračunavanju z oblomovščino. Zakaj? Samo zato, ker je junak prešibek, da bi uspel, da bi tekmoval? Ker so mu že ob prvih naporih pohajale moči? Zato, ker je želel spati ter sanjati o materinski nežnosti in sončnih zahodih na Oblomovki? In ker je sanjaril o ležanju v travi, poleg reke, o opazovanju insektov in golih ramen zagorelih kmečkih deklet? Ali so ga sovražili, ker ni mogel in ni želel biti pogumen, močan in odgovoren? Nemara zato, ker ni nikogar sovražil; ker ni nikoli občutil nikakršnega smisla v delu? Zaradi lenobe? Njegove šibkosti, ko je prišlo do hrane in pijače? Ali zato, ker je ljubil glasbo in jo doživljal čutno in globoko kakor strastno ljubezen – ker je jokal vsakič, ko je slišal Casto divo?

Mar torej človeku ni dano, da bi bil slab, majhen, neodločen, občutljiv in len? In ali moškemu ni dano zadrhteti, ko se spomni na otroštvo, vztrepetati in se ustrašiti lepe ženske; mu ni dano, da dvomi in upa, da laže in trpi – da navsezadnje opusti vse,  zboli in umre z vsemi svojimi neuresničenimi željami, načrti ter sanjami? Mu ni dano, da bi imel čisto dušo in milo srce; mu ni dana pravica do neuspeha? Ni! Pravzaprav Oblomov, ne da bi se tega zavedal, pride do temeljnega vprašanja sveta in človekovega obstoja v njem. Ne le, kako živimo, temveč tudi – zakaj živimo? Mogoče je pot do sreče odstopanje od občeveljavnih vzorcev. Oblomov ni srečen zato, ker se ne prepusti svoji nemoči. Proti njej se bori na vse pretege. A oblomovščina zavestno zavrača Uspeh in zavestno izbira svoj, oblomovski način življenja. Subverzivno in v nasprotju s civilizacijo se skuša samouničiti s pasivnim poduhovljenjem življenja. Je hkrati idealizem in dvom: je pasivnost, ki naj doseže intenzivnejše doživljanje sebe in sveta; je zavračanje zakona v imenu večne ljubezni. Uspeh za oblomovščino ni nič drugega kot uničeno življenje, zapravljeno s poslom, poroko, kupi denarja in podobnim. Oblomovščina ne potrebuje volilne pravice in osebne izkaznice, niti dela in smrti, razmnoževanja in poniževanja; noče učiti ne oponašati; oblomovščina ne želi pridobiti vize in niti potovati; želi si le tega, da bi se pritajila in sanjarila, prisluhnila življenju v sebi, ne pa okoli sebe; želi občutiti čas, ki drvi mimo in ki počasi ugaša. V tej podobi je toliko ljudskega, toliko resnice – ganljive poetične resnice, da se zdi, da je oblomovščina metafora ljudskosti.

Oblomov kot žrtev oblomovščine (komični junak v dramski situaciji)

Vsakdo od nas ima v sebi malo Oblomova, a še več Štolca. Tako kot ima vsaka ženska v sebi nekaj Agafje, a še več Olge. V tej zgodbi ni konfliktov interesov ali morale, dobrega in zla. Obstajata le dva doživljaja, dve življenjski filozofiji; dva načina in dvojne sanje. Štolc in Olga, ne nazadnje, ljubita Oblomova, želita ga spremeniti, spodbuditi, indoktrinirati v uspeh in srečo, da bi iz njega ustvarila tisto, kar sam ne more biti. Oblomov začne prezirati oblomovstvo v sebi, začne verjeti v njun zanos, ideje in zgodbe. Pusti, da ga zanesejo strast in čustva, strupeni upi ter peklenska ljubezenska igra ambiciozne ženske in površnega, prepotentnega prijatelja; svoje življenje tako spremeni v pekel, bolečino in mučno zavist, ki je ne bi bil nikoli občutil, če bi ostal to, kar je. Kajti če jima ne bi verjel, ne bi postal smešen, komičen, nevrotičen, nespreten, agresiven in zastrupljen z zavistjo; tako se Oblomov sooči s svojo nemočjo in to ga ubije. Življenje se spremeni v neuspeh in praznino, v kateri ničesar več ne čuti: niti ljubezni Agafje in Zahara. Nič več se ne počuti boljšega, lepšega od vsakršnega Štolca in vsakršne Olge na tem svetu, marveč postane globoko nesrečen, ker so ga prepričali v lastno ničvrednost. Ubogi dobri Oblomov ne opazi svoje plemenitosti, ki jo uvidita le Zahar in Agafja. Štolc in Olga pa nimata velike, plemenite duše. Ne le njegova plemenitost, motijo ju vse Oblomove posebnosti, njegova iskrenost in brezkončna ljubezen; uničita ga z dobrimi namerami, visokimi zahtevami in ljubezenskimi ponudbami.

S surovimi življenjskimi izzivi. Po mnogih letih, ko izpuhtita moč, denar in vse ostalo, ostaneta sama, s praznima dušama. In s spomini na Oblomova, mogoče edine osebe, ki ju še vedno neizmerno ljubi, čeprav sta se z njim grobo poigrala in ga zapeljala v nesrečo. In zdaj, na poslednji poti, v času samote in obžalovanja, si oba poleg sebe želita Oblomova. Olga ga ljubi v času, ko rodi otroka Štolcu, ta ne more občutiti svoje moči, ker poleg sebe nima Oblomova, ki bi ga oboževal in mu zavidal. A sedaj je prepozno. Oblomov ve, da se bliža njegov konec. Zaradi pregrešnega in uničenega življenja ga peče vest. Sina Andreja želi prepustiti prijatelju in njegovi ženi, da ga vzgojita, kot je treba – da bo močan, bogat, zdrav in uspešen kot vsi normalni ljudje na tem svetu. Oblomov umre v strašni zablodi – da mora dete obvarovati pred materino ljubeznijo, Zaharovo toplino ter svojo nežnostjo in občutljivostjo. Umre v prepričanju, da se je treba vsega tega rešiti. Grozljiv, smešen in psihološko zapleten siže. Siže, ki nad vprašanje, kako živimo, postavlja vprašanje: "Zakaj živeti?"

 
 
Povezave:

- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal

 

SSG Trst

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!