»Čehov je neizčrpen; čeprav naj bi nenehno predstavljal vsakdanjost, v svojem temeljnem duhovnem leitmotivu nikoli ne govori o naključnem, posamičnem, temveč vselej o Človeškem (z veliko začetnico). Kot nihče drug zna Čehov izbrati in prikazati človeška razpoloženja, jih prežeti s povsem nasprotnimi značaji prizorov iz vsakdanjega in jih posuti s sijajem čistega humorja. Vse to počne ne le kot umetnik pretanjenega okusa, temveč tudi kot človek, ki pozna skrivnost vladanja srcu igralca in gledalca, saj ju neopazno vodi iz enega razpoloženja v drugo. Čehov povede ljudi s seboj, nekam ...« (C. S. Stanislavski)
Tako jih je privedel tudi k nam. V naš Čas, ki v svetu Čehova spet in znova prepoznava sodobnost. Njegov čas ob koncu stoletja je pomenil konec neke epohe in pričakovanje nove, mi pa smo se znašli na prelomu tisočletij – vsi etični in estetski družbeni ideali izgubljajo smisel, ker ponikajo v prepad med izmenjujočimi se civilizacijami. Eksistenco je nasilno zamenjala le esenca. Čehov pa s svojimi opisi drobnih, prepoznavnih naključij vsakdana, ki jih zvede na kvintesenco atmosfere, zelo natančno ustvarja vzdušje časa spreminjajočih se epoh. Staro je izginilo, novo se še ni porodilo. ZDAJ obstaja le kot medprostor.
Medprostor, v katerem srečamo njegove junake našega časa. Tokrat so to liki treh enodejank, O škodljivosti tobaka, Medved in Snubač. Te enodejanke so s še nekaterimi izbranimi monologi iz drugih Čehovih iger dramaturško spojene in organizirane v dramsko strukturo izvirnega teatrskega dogajanja. Univerzalnost človeških problemov in odnosov, o katerih je pisatelj spregovoril v teh delih, predvsem o ljubezni, njeni svetli in temni strani, je v soglasju z aktualnim trenutkom poiskala skupni Prostor dialoga – gledališki oder.
Uh, ljubezen / foto Agnese Divo
Omeniti velja, da enodejanke Čehova nesporno uprizarjajo zvečine kot svojevrsten vodvilski teater banalnega humorja, gegov in domislic. Ta predstava je sad drugačnega branja, kakršnega je, tako se zdi, v svojih komentarjih in pismih zahteval tudi avtor sam. Njegovih enodejank namreč ne smemo razumeti kot izlet v »bulvar«, ampak kot srž njegove dramske pisave, kot substrat drame karakterjev, o katerih je govoril. V svojem celotnem dramskem opusu si Čehov klasične dramske zgodbe, ki ima svoj začetek, sredino in konec, ne postavlja kot predpogoj, temveč sledi svojevrstnemu dramaturškemu vzorcu: izbere okoliščino (ali več njih) – življenjsko situacijo, ki začasno združuje protagoniste igre, dokler okoliščina obstoji ali traja; ko se okoliščina spremeni, se osebe razidejo in vrnejo v svoja neznana življenja.
Čehov je zunanje konflikte zamenjal s konfliktnostjo dramske strukture, v njej išče izhodišča tudi pričujoča uprizoritev. V takšni strukturi najbolj enostavni odnosi skozi niz različnih, pogosto po razpoloženju zelo banalnih situacij in detajlov zastavljajo z »indirektno akcijo« najbolj splošna vprašanja. Če so v resnici vzroki posameznikovih problemov in življenjskih dram sobivanja vselej naključja (ki jim seveda neizogibno sledijo posledice), potem so le-ta – in ne dogajanje samo – nosilci dramatičnega ali vsaj humornega, komičnega. Tako je pomen dogajanja marginaliziran, izpostavljena pa sta svet in zaporednost izbranih neizprosnih situacij. Komičnost nepomembnih pogovorov potencira njuno absurdnost ter prikazuje in razkriva naše junake turbulentnega časa – kaosa malomeščanskega vsakdana. Tragikomično se pojavi kot razkorak med resnico in želenim, kod posledica napačnih izračunov, kot rezultat neuresničenih pričakovanj ... in ne kot produkt vnaprej izbranih okoliščin. Tako navidez živa, kompaktna, celo vesela slika sveta razkrije pod površjem ne samo skrito monotonijo, odtujenost in nerazumevanje, temveč tudi trhlost in razkroj. Smeh, h kateremu nas igralci vabijo, zastane v grlu in spodbudi razmišljanje.
Ti »drobci« iz življenja torej ne morejo ponazarjati stvarnosti. Prav zato je Gorki za svojega sodobnika Čehova izjavil, da »ubija realizem«. Njegovo pojmovanje realizma namreč želi postaviti »lepoto« in »resnico« v ravnovesje. Prav to tehtanje, ki naturalizmu zoperstavlja lirsko-impresionistične in filozofsko-simbolične elemente, odpira možnost in zahteva nujnost razumevanja ter gledališkega utemeljevanja njegovih likov tako, da je moč videti tudi njihovo groteskno in absurdno plat. Lahko rečemo, da je v teh igrah moč najti začetke ekspresionizma; tako naša uprizoritev tudi razume svoje akterje – prav to postane način interpretacije njihovih odnosov in odrskega življenja.
»Junaki Čehova so podani z zunanjimi konturami, mi pa jih dojemamo iz njihove notranjosti. Gibljejo se, pijejo, govorijo razne neumnosti, mi pa vidimo ogromno količino duha, ki se iz njih širi. Govorijo, kot bi bili zaporniki v ječi, mi pa o njih izvemo stvari, ki jih sami pri sebi niso opazili. Iz malenkosti, ki jih živijo, razvozlamo skrivno kodo – in malenkosti niso več malenkosti. Trivialnost njihovega življenja je nevtralizirana. V malenkostih lahko vedno odkrijemo nekaj grandioznega. Izmučeni ljudje sedijo in poskušajo pozabiti strahote življenja, sprehajalec pa mirno gre mimo.« (A. Beli)
Povezave:
- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal