Marko Sosič, 25. 3. 2010

Dnevnik

Slovensko stalno gledališče Trst: Ivan Aleksandrovič Gončarov, OBLOMOV, premieri 25. in 26. marec 2010, režiser Egon Savin.

Oblomov / foto Agnese Divo

Junij 2009

Primož me povabi, naj prevedem dramatizacijo Oblomova, katera je stvaritev samega režiserja predstave Egona Savina, imenitegan beograjskega gledališkega ustvarjalca. Oba želita, da bi jezik  Oblomova in nekaterih drugih likov obarval s tržaško, slovensko in z italijansko govorico ... Zaupam Primoževi intuiciji, ki seveda sloni na izkušnji in znanju ter na imenitnih rezultatih, ki jih je dosegel kot umetniški vodja, predvsem pa v zadnjih desetih letih v SNG Nova Gorica.

Po več letih ponovno preberem Gončarov roman v prevodu Josipa Vidmarja, nakar še Egonovo dramatizacijo, ki jo doživljam kot imenitno sintezo literarne predloge, lik Oblomova pa kot  središčni lik dogajanja, ki se je odločil, da “opusti” življenje. Pa ne zgolj to seveda. Vso njegovo filozofijo življenja doživljam tudi kot nekakšno dobronamerno provokacijo času, ki ga živimo, in globoko  refleksijo o vrednotah človekovega življenja in njegovih dejanj ...

Nemiren sem. Kot vselej, ko se me polašča neoprijemljiv nemir, za katerega slutim, v katerih plasteh mojega duha se rojeva, se praviloma in z lahkoto identificiram z vsemi bitji, ki nosijo v sebi ranljivost, negotovost, strah pred življenjem in resničnimi čustvi. Sprašujem se, ali me je resnično strah pred časom, ki sledi tej veliki spremembi, ki sem jo doživel pred kratkim. Morda. Oblomova je strah pred tistimi “drugimi”, ki naj bi venomer presojali njegova dejanja ... Mene pa je trenutno  resnično strah pred tistimi, ki dejansko in brez vestnosti ter smramu, predvsem pa brez kančka avtokritike presojajo moja dejanja ... Občutek imam, da sem vsem na očeh. Rad bi se zatekel v popolno anonimnost, a Diana ironično pravi, da sem to že  itak dosegel ... Smejim se. (Veselim se teh trenutkov samoironije. Pomislim, da bi jih moralo biti veliko več.) Zelo težko je zanikati preteklost, a zakaj bi to sploh storil? Taka je in nič drugačna. Resnična in moja.

Julij 2009


Prevajam. Moja identifikacija z Oblomovom se občasno nadaljuje. Ta se danes kaže na nivoju  bojazni pred tem, da bi bil zasmehovan. (Raje bi se, kot rečeno, smejal samemu sebi.)  Sprašujem se, ali bosta tudi mene doleteli starost in betežnost, ko morda ne bom več razumel dogajanja okrog sebe, saj mi je včasih že danes težko ... kako bi bilo treba živeti z okoljem, na primer, kako preseči to naivnost in slepo vero v človeka. Danes je potrebno gojiti inteligenco predvidevanja, samoobrambe, psihološke spretnosti, strategijo neizrečenega, poslušanja in ocenjevanja ... Ne da se mi.

Prijeten očutek prevajanja iz slovenskega in srbskega jezika v jezik, ki ga opredeljuje meni bližje okolje ... Oblomov nenadoma dokončno zaživi v meni kot posebnost, obenem pa kot slehernik tega in širšega okolja. Pomislim na osebe in njihove obraze, ki jih v mislih lepim na Oblomova. Vsi so nekoč živeli v mojem okolju in so tako ali drugače povezani z zavestjo, ki jo imam o tem prostoru. To so tudi vsi, ki so se pustili izigrati od drugih ali preprosto od samega življenja: razmišljam, kaj je to v meni, da me taki ljudje očarajo. Morda pa me očara le njihova doslednost pri stopanju po poti, ki so si jo začrtali, čeprav je povsem napačna? Taka doslednost se mi zdi vsekakor življenjsko bogatejša kakor matematično predvidljiva gotovost in vsakršna odsotnost dvoma ... Morda bo prav ta  pustolovščina z življenjem, ki me privlači ...

Pomislim na tržaškega grofa, ki je imel v posesti ves breg nad severozahodnim delom Trsta. Pomislim na njegovo legendarno osamljenost, o kateri so pripovedovali stari vaščani, saj naj bi ravno vsled osamljenosti vzel pred koncem svojega življenja mlado služkinjo za ženo, ki je prispela na njegovo graščino iz Vipavske doline. Njej je zapustil vse, kar je bilo v njegovi posesti. Služkinja je prihajala iz iste vasi kakor moja nona, zato sem o njej velikokrat slišal različne pripovedi. Ena izmed teh je bila tudi ta, da je pred grofom naga plesala na mizi in ga tako čustveno prelisičila ... Videl sem jo včasih, še kot otrok, kako hodi v cerkev v dolgem krznu in z diamanti na prstih ter dragulji na ušesih ... Opazoval sem jo, ko sem ponavljal molitve pri maši, vstajal in klečal, šepetal besede, ki jih nisem uspel povezati z resničnostjo ... Grofica z Vipavskega se mi je takrat zdela  srečnejša od none, ki ni obogatela, čeprav je bila služkinja pri bogataših.

Razmišljam o služkinji in o grofu, ki ga nisem poznal, ker je bil že mrtev: vidim jo nago, kako pleše na leseni mizi, in vidim jo takrat, ko resnično pridem v tisto graščino na bregu z namenom, da pospremim vanjo znance, ki so iskali primeren prostor za snemanje filma. Nepozaben spomin: ker je grof že zdavnaj umrl, si je ona vzela za spremljevalca nekega brezličnega možička, ki ga je prekrstila tudi v svojega šoferja. Ko nam je odprla vrata, nas povabila, naj vstopimo, in nas po širokem marmornatem stopnišču vodila v zgornje prostore, je z grobim in kričavim glasom naročila svojemu možičku, naj pristavi kavo za goste ... Videl sem njegov drobni in sivi obraz, nekoliko upognejno postavo, ko se je pri podboju zgornjih vrat nad stopniščem ozrl k nam in bliskovito izginil v drugi prostor. Ona, grofica iz Vipavske doline, je stopala s svojimi starimi in suhimi nogami po stopnišču in nam razkazovala slike, ki so visele na stenah ... Povprašal sem jo za tega ali onega avtorja, toda grofica iz Vipavske doline ni poznala nobenega izmed njih. Govorila je samo, da imajo slike veliko vrednost, in ko bi jih prodala, bi zanje dobila veliko denarja. Besedo “veliko” je izgovorila s podaljšanim i, veliiiiiko, da se mi je celo zasmilila v svoji neumnosti.

Kasneje sem ju še kdaj videval, njo in njenega možička šoferja. Posebo takrat sem bil pozoren na njiju, ko sta se v velikem in bleščečem črnem avtomobilu pripeljala  k našemu sosedu, ki je  bil njen brat in po poklicu mesar. In tam sta, ob nedeljah po maši, ko je grofica iz Vipavske doline že razkazala vsem vernikom svoje dragulje, igrala na bridge. In vem, da sta takrat mesar in njegova žena fantazirala, kako jima bo grofica zapustila svoje premoženje, ki ga je njej zapustil grof s tržaškega brega. Ni bilo tako.

Potem pomislim na vse tiste italijanske aristokrate, grofe in bogataše, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem zanje slišal in o njih bral, finančno propadali in so vsled tega dajali v najem filmskim producentom svoje graščine, da bi v njih snemali filme. Bral sem, da so včasih tudi sami nastopali v filmih, če je le bila v dramaturško-scenarističnem smislu  kakšna priložnost. Včasih so nastopali tudi v vlogah tihih in vdanih visoko kvalificiranih služabnikov ... Pomislim, da so njihovo dostojanstvo in samozavest zaščitili z mislijo: “Saj je vse to vendarle samo fikcija ...

En tak je bil tudi človek, ki sem ga spoznal v Rimu, ko ga je druščina gledaliških igralcev vzela pod svoje okrilje. Pisal je pesmi in pil. Ni imel več prostora, v katerem bi prespal, kaj šele graščine. Bil je lep poletni večer, ko sem ga videl. Človek je imel steklen pogled in “renesančni” nasmeh ... Kasneje so mi prijatelji v Rimu povedali, da je bil tako na psu, da je pil celo vodo po britju po imenu  Mennen, parfumiran alkohol zelene barve. Tega si je tudi moj oče mazal po obrazu, potem ko se je obril ... Ta grof pa ga je pil, vse dokler ni umrl ... Našli so ga baje v nekem parku, naslonjenega na debelo in staro drevo, in da je bil videti srečen ...

Avgust-September 2009

Ukvarjam se s korekturami na prevodu. Morda bo potrebno Oblomova opredeliti z enotnim jezikom in nekako spremeniti koncept ... Zaenkrat deluje njegov govor na dveh jezikovnih temeljih. Do služanikov se obrača v enem jeziku, do svojih, po statusu bližjih ljudi pa v drugem. Bomo še videli, katera bo končna izbira.

V teatru je čutiti neizmerno napetost, ki je ne želim zapisovati. Rad bi pozabil na vse zlo, ki se zaznava, in na vso podlost in hudobijo, ki se doživlja ... Besen sem, da ni videti konca vsem tem bolečinam, ki jih nekateri od zunaj še vedno in načrtno povzročajo. Pa niti zdaleč samo meni, ki me v teatru dejansko ni več ... Začenjajo se vaje. Na začetku sem zraven, potem pa ne več. Po treh tednih se vaje prekinejo in teatru grozi zaprtje. Neopisljivo doživljanje groze in nemoči. Režiser se vrne v Beograd. Skupaj s Primožem in N. se od njega poslovimo ob kavi za cerkvijo sv. Antona. Zunaj ob mizici, kjer sedimo, sije sonce, v vseh nas pa prebiva neizmerna tema.

V reviji Sodobnost berem prispevek s Tržaškega izpod peresa starejše gospe M., v katerem me omenjena gospa, ne da bi me enkrat samkrat imenovala, povsem uničuje. V istem prispevku pa poveličuje drugega, ki naj bi bil rešitelj tega teatra in sploh tega prostora. Slednji v njenih očeh seveda ni Primož. Skušam odmisliti podobo starejše gospe M. in dejansko se mi v spomin zapiše izključno zvok njenega nervoznega in drobnega stopicanja, ko s petkami na čevljih udarja po marmornatih stopnicah v teatru ... Zanimivo je, kako te lahko samo zvok korakov dokončno odvrne od človeka, kakor da se je vsa ambicioznost, zavist in nadutost tega bitja zlila po nogah navzdol do stopal in prstov na nogah, ki se krčevito zvijajo v ozkih salonskih čevljih s petko ... ki odmeva po stopniščih.

Februar 2010

Za mano je dolga zima, ki še vedno traja. Vrnem se h korekturam Oblomova. Radoš B. je tudi že sam vnesel svoje popravke v dialogih, ki so ostali še odprti ... Povsem v skladu z mojim in našim skupnim videnjem. Vendar ponovno pregledam tekst, da bi lahko z distance še kaj na njem postoril ...  
Zdi se, da so se v gledališču stvari uredile, vsaj začasno. Danes deluje z imenitno ponudbo. Zgodili sta se že dve premieri, obe dobri po mojem mnenju. Pomislim na Valentino, Petra, Barbaro, Rossano in Primoža pa tudi na nekatere druge, ki so v teh mesecih bíli težek boj preživetja ... Pomislim, kako danes razmišlja naša civilna družba, kakšna je pozicija politike do teatra v Sloveniji, Deželi FJK, Pokrajini, Občini Trst ... Močno verjamem, da so njihove misli ustvarjalne in da se gibljejo k želji po dokončni in pozitivni rešitvi. O, kako močno si želim, da bi vsaj enkrat ta moja že pomalem patetična naivnost bila odraz resnice.

Režiser Egon Savin je ponovno v Trstu. Kakor jeseni je z njim tudi scenograf Geroslav Zarić. Zunaj piha orkanska burja. Radoš me pokliče in mi pove, da na Goriškem letijo strehe. Pomislim na M., ki ga je pred leti dvignila burja v zrak, da se je poškodoval. Dobesedno se mu je zavila pod plašč in ga dvignila s tal. V svojih mislih ga še danes vidim, kako leti, kakor v neki Chagallovi sliki, kakor v svoji poeziji ... In pomislim spet na Oblomova, kako leti in bega v svojih mislih in fantazijah na vse strani, dokler ne pristane v bližini preproste in srčne dobrote, ob kateri, kakor nebogljen otrok, dokončno zaspi in sanja pokrajine miru ...

Povezave:

- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal  

FBS

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!
Marko Sosič, 23. 3. 2011
Beseda selektorja