SSG Trst, 8. 5. 2010

Dueti našega časa ali življenje v dvoje je komično

Slovensko stalno gledališče Trst: Peter Quilter, DUETI, premieri 8. in 9. maj 2010, režiser Matjaž Latin.

Pogovor z režiserjem Matjažem Latinom

Matjaž Latin, doma iz Maribora, je po diplomi na Akademiji za dramsko umetnost v Zagrebu pričel razvejano kariero, ki se je iz gledališča (postavil je že okrog 50 uprizoritev) širila na film in televizijo. Režiral je na večini slovenskih odrov in na Hrvaškem. Njegov debi v tržaškem slovenskem gledališču bo zaznamoval tekst, ki se s svojim subtilnim humorjem, vsaj idealno dotakne sugestij z vseh njegovih poklicnih umetniških področij. Lahko bi rekli namreč, da Quilterjevi Dueti zgledajo prizori iz ameriške komične nanizanke...

Mogoče je res tako, ker ima večina ljudi v mislih obče prepoznavno predstavo tovrstnega humorja, določeno obliko komercialnega gledališča. Ta zvrst broadwayskega oziroma ameriškega ali, v tem specifičnem primeru, britanskega humorja je ljudem znana s televizijskih zaslonov. Povezujejo jo s sproščeno situacijo, ko sedijo doma v fotelju in si privoščijo lahkotnejši humor »sitcom« nanizanke. Asociacijo razumem in sprejmem, kar pa ne pomeni, da bo nujno pogojevala gledališko uprizoritev. Ne bom rekel, da mi je televizijska oblika cilj, hkrati pa ne odvrnem možnih povezav v tem smislu.   
 
Uprizarjanje komedije je precej »resna« zadeva, ki ne gre vsakemu režiserju najbolj spontano in učinkovito od rok. Verjetno je treba imeti ob gledališki obrti že prirojen smisel za humoristične dinamike, določeno naklonjenost.  

V gledališču me zanima tako prepletanje žanrov v posamezni predstavi kot čisti žanr. V obeh primerih sprejmem režijsko odgovornost kot izziv, moram pa priznati, da mi je posebno zanimivo prepletanje komičnih in dramskih elementov. Ko se ukvarjamo s komičnim tekstom, obstaja nevarnost, da zapademo v plitek humor, na drugi strani pa, da to, kar definira komedijo kot »romantično« preide v sentimentalnost in kič. S svojim branjem želim sprostiti gledalca s humorjem in hkrati aktivirati njegovo čustveno dimenzijo.

Ali se v tekstu to dogaja?


Ob prvem branju sem doživel tekst kot komedijo, ki je v prvi vrsti namenjena zabavi. Z igralcema pa se ne trudimo delati komedije na vso silo, da bomo merili uspešnost predstave po tem, če se bodo ljudje od začetka do konca krohotali. Poznamo namreč več tipov humorja in mislim, da nam mora biti cilj ohraniti subtilno komičnost, da je gledalcu stvar duhovita in da ni pri tem nujno, da se dobro počutje izrazi z izbruhom smeha. Prepogosto se namreč zadovoljimo s poceni humorjem. S tem ne mislim, da gre v primeru Duetov za neko sofisticirano obliko intelektualnega humorja. Ko sem prebral podnaslov »romantična komedija« me je zaskrbelo, da gre za tipično buržoazijski, komercialni komad. Priznam, da se navadno izognem tudi filmom, ki jih označujejo kot »romantična komedija« (smrdi po »komerciali«...-smeh). Podnaslov lahko pritegne eno vrsto publike, drugo, ki se ima za zahtevnejhšo, pa lahko odbija. Površni vtisi, ki nam jih narekujejo določeni, ustaljeni vzorci in definicije, pa zlahka preidejo v obremenjene ali celo zafrustrirane poze. Ne bom zakompliciral dojemanja predstave, želim le usmeriti pogled gledalca. Prepričan sem, da vsak žanr lahko doseže visoke kakovostne standarde.  

Ali je uprizoritev Duetov vaš prvi stik s Quilterjevim opusom?

V lanski sezoni so mi predlagali uprizoritev teksta Petra Quilterja za gledališče HNK Reka. Izbrali so predstavo Glorious!, ki je še nisem poznal. Gre za zgodbo ameriške operne navdušenke Florence Foster Jenkins, katere lik me je prevzel še preden sem prebral njej posvečeno besedilo, zato me je ponudba pritegnila. Jenkinsova je živela v štiridesetih letih 20. stoletja v New Yorku in je bila znana po tem, da je naredila pevsko kariero z absolutnim pomanjkanjem posluha, čeprav s šolanim glasom, in je postala v določenem obdobju fascinantno popularna - bila je v bistvu fenomen. Tekst sem vzljubil zaradi dvojne vrednosti sporočila te zgodbe o izkoriščanju določenih sposobnosti: če danes gledamo na nekatere obče priznane idole lahko ugotovimo, da marsikdo postane zvezda tudi brez izjemne nadarjenosti. Jenkinsova je postala slavna iz močne ljubezni in volje po doseganju navidezno nemogočih ciljev, kot je na primer napolniti dvorano Carnegie Hall; v bistvu predstavlja njena strast zmago nad kvaliteto. Žal ni prišlo do uprizoritve tega teksta na Reki in sploh si nisem predstavljal, da mi bo v roku enega leta ponujena priložnost, da se ponovno soočim s Quilterjem, čeprav na osnovi drugega teksta. Zgodilo se je v drugem obmorskem mestu, ki ni Reka, ampak Trst...

Fragmentarno strukturo teksta doživljate kot težavo ali spodbudo?

Fragmentirana struktura je v bistvu dodatna motivacija. V določenem smislu gre za odraz asociacije z glasbo. Ko govorimo namreč o duetu, se najprej spomnimo na glasbeno zasedbo bolj kot na gledališko predstavo za dva igralca. Dvojina duetov vzpostavlja v tem primeru situacije med pari, govori o problemih, ki se dogajajo v medsebojnih zvezah med moškim in žensko. Odnosi dobijo hecne, zabavne poteze, včasih potegnejo na romantično plat in to se pokaže včasih tudi iz drugačne perspektive, skozi različne pare, ki niso nujno v »konvencionalnem« zakonskem razmerju. Imamo na primer skoraj poslovno partnerstvo, zvezo med bratom in sestro, par, ki se ločuje ali osebi srednje starosti, ki se komaj spoznavata. V osnovi tekst sestavlja pet duetov, kar pa ne izključuje selekcije, saj je gradiva za gledališko predstavo več kot dovolj. Posebna vrednost v strukturi teksta pa so na primer odprti konci, ki ponujajo optimistični pogled kljub ironiji in cinizmu, ki prevevata vse prizore.
 
In nas z rešitvijo pravzaprav precej nepomembnih težav verjetno učijo, da je življenje po svoje tudi komično.

Seveda je komično. Smeh je odrešilni moment, ko zadevo pogledaš iz varnostne razdalje. Od daleč je vsaka stresna stvar bolj smešna in gledališče ponuja sproščujočo distanco. Ljudje radi gledamo tovrstne prizore v teatru ali v kinu, ker prepoznavamo svoje izkušnje in jih izsmejimo.

Quilterjevi Dueti so vendar prizori iz modernega življenja, saj zrcalijo določene spremembe v zasebni in družbeni razsežnosti človeških odnosov. Osebi srednje starosti, ki se srečata s pomočjo revije za zmenke, homoseksualec kot idealni partner moderne ženske, ločitev na dopustu, zaveza brata in sestre pred življenjskimi porazi so situacije in liki, ki jih lahko srečamo v vsakdanjem življenju, čeprav ne uprizarjajo odnosov konvencionalnih parov.

Vprašanje je, kaj v bistvu je konvencionalno. Morda je nezadovoljen zakonski par največja konvencija današnjega časa; na eni strani letijo lonci, na drugi pa vlada čista apatija. Ločitev je danes na dnevnem redu, čisto normalno pa zgleda tudi neporočen par, saj ni poročna pogodba več nujno potrebna, ko dve osebi želita živeti skupaj, kar je bilo pred nedavnim skoraj nepredstavljivo. Kar vidimo v današnji družbi je po svoje dokaz doseganja določene svobode in hkrati nekega kaosa. Upravičeno se lahko sprašujemo, koliko smo pri tem pridobili in če smo v glavnem zadeli tarčo s svojim iskanjem sreče. Odgovor verjetno ni pritrdilen, ker se je egoizem stopnjeval in tudi potrpežljivosti ni več. Ko nekomu nekaj več ne paše, se sploh ne potrudi, da bi stvari izboljšal, enostavno prekine neko zvezo ali opusti rešitev problemov. Nekoč pa so ljudje, sicer na silo, vztrajali v neki skupnosti, v družini, danes pa se mi zdi, da smo se skrajno premaknili na drugo stran.

Glasba je pomemben dejavnik uprizoritve. Quilter sugerira Armstronga, Sinatro, Fitzgeraldovo, Aguilero, obenem pa piše: »Glasbo naj ustvarjalci predstave sami izberejo in naj bo v jeziku, v katerem je uprizoritev; pomembno je, da so pesmi vedno »dueti« in da na neki način odsevajo tematiko, s katero se ukvarjajo posamične komedije«.

Glasba je v tej predstavi vezno tkivo. Med enim prizorom in drugim je velika razlika: vse slike se dogajajo v interjerjih, a gre za različne ambiente, kar pomeni, da menjave terjajo nekaj časa. Glasbene medigre služijo temu namenu, a ne gre samo za funkcionalno rešitev; glasba komentira staro sliko ali najavlja naslednjo z značajem popevke in njenim besedilom. Bistveno je, da glasba opravi svojo povezovalno vlogo in da gre za pevske duete.  

Kateri je bil največji izziv pri uprizoritvi Duetov?

Transformacije dveh igralcev skozi različne situacije predstavljajo verjetno najbolj zanimiv izziv.  Ko bi v vsakem prizoru uporabljali druge igralce, bi predstava  izgubila svoj šarm in učinkovitost gledališke igre. Meni je najbolj pomembno, da podam s kratkimi prizori različne poglede na probleme, konfliktnost, razne krize in težave, dileme partnerstva. Važno je, da pod površino komičnosti imamo še kaj povedati. Dueti niso zabavni skeči, saj se ukvarjajo s spoznavanjem življenjskih dilem v medsebojnih odnosih.  

Povezave:

- Več o predstavi
- Matjaž Latin na Geslu
- Matjaž Latin na Repu
- Fotogalerija na SiGledal

SSG Trst

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!
SSG Trst, 7. 5. 2015
O SSG Trst na Novinarskem krožku
SSG Trst/SiGledal/Maruša Mugerli Lavrenčič, 1. 5. 2020
Slovenska gledališča na spletu: Slovensko stalno gledališče Trst