SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010

Potrebujete mojo biografijo?

Slovensko stalno gledališče Trst: Anton Pavlovič Čehov Uh, ljubezen, premiera 21. januar 2010, režiser Paolo Magelli.

Tu je. Rodil sem se leta 1860 v Taganrogu. Leta 1879 sem končal taganrogško gimnazijo. Leta 1884 sem diplomiral  iz medicine na moskovski univerzi. Leta 1888 sem prejel Puškinovo nagrado. Leta 1890 sem preko Sibirije odpotoval na Sahalin*, nazaj pa po morju. Leta 1891 sem bil na turneji po Evropi, kjer sem pil izvrstna vina in jedel ostrige. Leta 1892 sem pijančeval z V. A. Tihonovim ob njegovem godu. Pisati sem začel leta 1879. Objavil sem zbirke Pisane zgodbe, V somraku, Melpomenine pripovedke in V prekletstvu ter novelo Dvoboj. Zagrešil sem tudi nekaj dram, a ne preveč. Preveden sem v vse jezike, razen v tuje – čeprav so me že davno prevedli Nemci. Tudi Čehi in Srbi me hvalijo in Francozi niso ravnodušni. Skrivnosti ljubezni sem odkril pri štirinajstih. S kolegi, tako zdravniki kot književniki, sem v najboljših odnosih. Sem neporočen. Rad bi prejemal pokojnino. Ukvarjam se z medicino in to celo do te mere, da včasih poleti uprizarjam obdukcije, ki jih sicer nisem izvajal že kakšni dve ali tri leta. Med književniki mi je najljubši Tolstoj, med zdravniki Zaharjin.
Pa vendar, vse to je brez pomena. Napišite, kar želite. Če ni dejstev, jih nadomestite z liriko.

(A. P. Čehov, Pismo V. A. Tihonovu, 22. februarja 1892)
 
Čehov je umrl leta 1904 v zdravilišču Badenwieler v Nemčiji.


* Na otoku Sahalin je bila kazenska kolonija. (op. prev.)

Paolo Magelli

izviren in provokativen umetnik, kontroverzna osebnost, kozmopolit, intelektualec, deklarirani levičar (svetovnonazorsko, ne strankarsko).

Rodil se je v Pratu v Toskani. Študiral je slavistiko in režijo v Firencah. Soustanovil je Teatro studio, profesionalno gledališko skupino, ki je delovala pod pokroviteljstvom Paola Emilia Poesia in v kateri je med drugimi sodeloval z igralci Robertom Benignijem, Pamelo Villoresi, Marcellom Bartolijem in Saveriom Marconijem. V tem obdobju je tudi dobil štipendijo za izobraževanje v tujini; zaradi svojega zanimanja za manj znane kulture si je izbral Romunijo.

Med letoma 1971 in 1973 je skupaj z režiserjem Giorgiom Strehlerjem v Teatru Metastasio delal na projektu »Hipoteza za toskanski teater«, ki je v Italiji vzbudil veliko zanimanja. Pri triindvajsetih letih so ga povabili v Beograd, kjer je režiral dve predstavi; od takrat ostaja povezan s kraji nekdanje Jugoslavije in se vanje vedno znova vrača.

Paolo Magelli je doslej ustvaril več kot 140 predstav v Italiji, v deželah nekdanje Jugoslavije,  v Franciji, Romuniji, Belgiji, Švici, Nemčiji, Rusiji, Egiptu, Izraelu, Palestini, Turčiji, Mehiki, Kolumbiji, Venezueli, na Madžarskem in Finskem. Med letoma 1988 in 1991 je delal kot umetniški vodja zagrebškega gledališča ZKM. Leta 1997 je soustanovil kulturni center ETK Donadria na Dunaju, leta 2006 pa Kulturificio N˚7 v Toskani. Organiziral in vodil je tudi številne seminarje in simpozije. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja. Doslej je že večkrat režiral v slovenskih gledališčih, nazadnje v Novi Gorici Gogoljevo Ženitev (2001) in Gorkega Letoviščarje (2008).

Željka Udovičić

se je rodila v Zagrebu. Po izobrazbi je pravnica, a je kasneje končala še študij dramaturgije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Kot dramaturginja je sodelovala pri več kot šestdesetih predstavah v Nemčiji, Sloveniji, Venezueli, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Najpogosteje dela s Paolom Magellijem, sodelovala je pri vseh njegovih antologijskih predstavah.

Za gledališče je pripravila več prevodov in adaptacij, sodelovala pri filmih (tudi Maršalu), bila umetniška vodja gledališča Gavella, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, sedaj dela kot svetovalka za gledališče Urada za izobraževanje, kulturo in šport mesta Zagreb.

Lorenzo Banci

se je rodil leta 1974 v Pratu, kjer tudi živi. Leta 1993 je končal umetniški licej v Firencah. Svoj prvi atelje je imel v »Spazi di Piazza Mercatale«, kjer je z umetniki različnih narodov, ki imajo tam svoje ateljeje-laboratorije, naslikal prva platna velikih dimenzij. Leta 1994 se je v Laboratoriju Elene in Leonetta Tintorija izpopolnjeval v tehnikah stenskega slikarstva.

Od leta 1994 je imel sedem samostojnih razstav v Pratu, Firencah, Bologni in Capallu, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah. Leta 2000 je prvič delal kot scenograf, in sicer pri uprizoritvi Nara v Teatru Metastasio v Pratu, leta 2005 je pripravil instalacijo Aequilibrium v bivši Bredi v Pistoji, leta 2008 pa zasnoval scenografiji predstav Fiasco!!! v »Fattorii di Bacchereto« v Carmignanu in Letoviščarji v SNG Nova Gorica.

V njegovem delu prevladuje slikarska izraznost; nagnjenost k tovrstni likovni govorici se vedno znova razkriva na platnih, v instalacijah, gledaliških scenografijah.

Arturo Annecchino

rojen leta 1954 v Caracasu; živi v Italiji. Njegov življenjepis je zelo raznolik: opere (Una notte di Gioia, 1988, L'amor di Ludmilla, 1997, in La guerra delle uova 2002), koncertna glasba, scenska glasba in filmske glasbene kulise.

Sodeloval je pri produkcijah priznanih italijanskih in mednarodnih režiserjev: Glauco Mauri,  Attilio Corsini, Massimo Chiesa, Walter Pagliaro, Massimo Castri, Alfredo Arias, Marco Sciaccaluga, Deborah Warner, Lindsay Kemp, Susan Sontag, Giuseppe Patroni Griffi, Janusz Kica itd.; pisal je tudi za Petra Steina (Goethe, Faust –EXPO 2000, Hannover; Shakespeare, Tit Andronik, 1991/92; Grillparzer, Libusse, 1997; Kleist, Pentesilea, 2003; Čehov, Utva; Harrower, Blackbird, 2005 Festival v Edinburgu), Wallenstein 2007 v Berliner ensemble.

Uglasbil je dve operi Ceccattyja, Dama s kamelijami (z igralko Isabelle Adjani) in Pallido oggetto del desiderio (Pierre Louÿs) v režiji Alfreda Ariasa, s katerim je soustvaril tudi predstave Pene di cuore di una gatta francese, Kavafis les trois cercles de l’exil in La Belle et les bêtes.

Leta 2004 so mu podelili nagrado "Olimpionici del teatro".Leta 2006 je napisal koncert FAUST FANTASIA iz glasbene kulise Faust/Stein. Leta 2007 je izšel njegov album MIDNIGHT PIANO založba: Storie di note.

Leo Kulaš

se je rodil leta 1960 na Hrvaškem, študiral pa v Beogradu na Akademiji uporabnih umetnosti, kjer je diplomiral na smeri slikarstvo - kostumografija. V deželah nekdanje Jugoslavije je ustvaril več kot sto petdeset kostumografij v dramskih, baletnih in opernih predstavah ter prejel številna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Združenja dramskih umetnikov Hrvaške za kostumografijo v predstavi Buzdo (HNK Split) ter dve Borštnikovi nagradi za kostumografijo, v predstavi La divina commedia - Inferno, Purgatorio, Paradiso (Drama SNG Maribor) in v predstavi Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem, (SNG Drama Ljubljana).

Sodeluje z režiserji Paolom Magellijem, Tomažem Pandurjem, Eduardom Milerjem, Ernestom M. Binderjem, Diegom de Breo, Robertom Ciullijem, Francoisom Michelom Pesantijem, Edwardom Clugom, Samom M. Strelcem in drugimi.

Povezave:

- Več o predstavi
- Fotogalerija na SiGledal

 

Čehov, SSG Trst

SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010
Vroče!
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova