Že odkar pomnim, rad zahajam v mariborsko gledališče, in to še iz časa pred veliko dvorano, ko sem tako dramske kot operne predstave opazoval čez rob rdeče plišaste ograje na galeriji. Potem sem se skozi leta s premierskim sedežem premikal po dvorani, vmes tudi na oder, kamor nas je v sklopu Božanske komedije začasno premaknil Tomaž Pandur. Srečevanja z gospema na blagajni, z ustvarjalci predstav med odmori in na Borštnikovih okroglih mizah, z igralci pa seveda v tem čudovitem gledališkem stiku dvorane in odra so tako postala stalnica, ki sem se je dodobra navadil – tako kot tudi številni drugi pisci pisem na tem portalu. Zdaj se trudim gledališko ustvarjanje spremljati na daljavo, seveda pa je to precej drugače. V želji in upanju, da nam bo kmalu ponovno omogočeno pristno gledališko sobivanje, bi rad članom in sodelavcem SNG Maribor izrazil podporo, ki bo morda vsaj malo prispevala k vzdrževanju njihovega ustvarjalnega plamena, ki ga bomo – ko minejo ti časi – skupaj ponovno razpihali.
Ker sta se moj prosti čas in delo pozneje razpela še do ptujskega gledališča, ki ravno v tem času praznuje 25-letnico ponovnega odprtja, naj dobre misli in hkrati čestitke razširim še na ptujski ansambel. In tudi na druga slovenska gledališča. In širše – ali ni tako, da je ves svet oder?
- Tomaž Onič