Vonj odrskih desk bledi v našem spominu, ni besed, svetlobe, zvokov. Zastori so že predolgo zaprti in mi ujeti za ekrani. Najbolj od vsega pogrešamo pristen stik igralcev in gledalcev. Gledališče nam napolni dušo, odpira nam raznolike svetove, saj od prvega hipa, ko luči naznanijo začetek predstave, pa vse do konca, držimo pesti za usode dramskih likov. Zaradi ukrepov lahko parafraziramo Prešerna: Samo to znam, samo to vem, da pred obličje gledališča ne smem. Zdaj beremo dramska dela, gledamo posnete predstave, a to ni enako. Ni stika, ni valovanja prisotnih, tistega magičnega vzdušja, ki ga skupaj naredijo prostor in ljudje. Pridite, prosimo, nazaj.
Barbara, Karin, Nina, Nina, Sara, Špela
UM FF, študentke 2. stopnje enopredmetne slovenistike pri predmetu Književnost in mediji